NA OSMO NEDELO PO S. TROJICI 
Et vocavit illum, et ait illi: Quid hoc audio de te? Redde rationem villicationis tuae. 
Inu on je njega poklical ter je rekel k njemu: Koku jest slišim tu od tebe? Sturi rajtingo od tvojga hišovajna. 
Je tedaj vener rejs, de vi, o častiti mašniki, katerem zdaj grešenki inu grešence v spuvidi morjo njeh pregreli rajtingo dati, bote tudi vi mogli očitnu rajtingo dati, koku ste v vašim duhovnim stanu živeli? Tedaj vi krajli inu cesarji, katerem vaši glavarji zdaj morjo od vašiga veliciga prehodiša rajtingo dati, bote pred vašom podvrženom folkom mogli rajtingo dati, kam ste taistu prehodiše djali? Tedaj vi gospoda, kateri vsaku lejtu od vaših flegarju inu kmetu čisto rajtingo hočete imeti, bote tudi vi mogli rajtingo dati za vsaki denar, kateriga od kmeta čez dolžnust ste prejeli? Tedaj vi kopci, kateri nuč inu dan z vašmi bukvomi rajtingo delate, bote tudi mogli rajtingo dati, koku ste vaše blagu predajali? Tudi vi, hišni gospodarji, bote mogli odrajtat taistu blagu, kateru pregrešnu ste zadjali. Tudi vi hošterji bote mogli rajtingo dati od taiste premajhene mire inu vage, s katerimi ste ludi golufali. Vi žene, desilih nihdar nejste rajtat se učile, vener bote mogle od sledne misli inu narkrivnišiga djanja vašiga pred celim svejtom rajtingo dati. Ne šlišite, kaj pravi s. evangeli? Redde rationem villicationis tuae! Ali kedaj le-tu bo? Na sodni dan, kadar vsi bomo k sodbi inu k rajtingi poklicani. Surgite mortui & venite ad iudicium inu rajtingo dajte od vašiga živenja. Ali gdu se ne bo na tem prestaršil? S. Efrem, de lih bogaboječ, kadarkuli je premišlvav, de bo mogal od sledne besede, misli inu djanja rajtingo dati, od straha se je tresil inu milo jokal, kakor sam pravi. Igitur dum mente revolvo, timore corripiuntur omnia membra mea; dissilvor undique, oculi mei pra timore lacrymas fundunt, vox mihi deficit, & cogitationes mea silentium meditantur. Inu s. Job de si lih nedolžin, se je bal, rekoč: Quid Quis faciam, cum surrexerit ad inditandum Deus, & cum quæfierit quid respondebo illi? Pošlušajte tudi Davida. Non intres in iudicium cum ferno tuo, quia non instificabitur in conspectu tuo omnis vivens. In s. Pavlus se je tudi bal: Nihil mihi conseius sum, sed non in hoc instifieatus sum. Zatoraj tukaj s. Bernardus zavpije: Quid in Babylone tutum, si in Ierusalem manet scrutinium? Qomodo virgulta immobilia stabunt, si huius pavoris turbine etiam eadri quatiunitur. Zatoraj dokler vsi mi en dan imamo to težko rajtingo našiga živenja dati, kakor očitnu nam pravi s. Pavlus: Omnes stabimys ante Tribunal Christi, itaque unusquisqie nostrum pro se rationem reddet Deo, hočem od te rajtinge danes govoriti N. N. ter se troštam, de le-to premislejoč njih živejnje bodo pobulšali, dokler Stapletus on pravi: Sicut sol omnes stellas fulgote sue obscurat; Sic solius indicy, & examinis memoria terrore suo omnes Concupiscentias extinguit. Poslušajte tedaj ter v imenu božjim začnem. 
Na taisti strašni sodni dan bo prišel ta rihtar nebeški na zemlo, nikar uže kakor ta prvikrat ubužec inu reven z našo nedlužno naturo pokrit. Verbum Care factum est. Ampak in sede maiestatis suae. Ta prvikrat je bil prišel na tihim, de obeden nej vedel. Cum quietum silentium tenerent omnia & nox in suo cursu mediu iter tenerent omnia. Ampak takrat bo prišel očitnu, de vsi bodo vedili inu vidili. Deus manifestè uenient, Deus noster, & non silebit. Ne bo prišel kakor ta prvikrat poln gnade inu milosti kakor ena frišna rosa. Descent sicut pluuia in vellus, siet stillicidia stillantia super terram. Ampak kakor ena goreča strela, katera bo vse pred sabo požgala inu končala. Ignis in conspectu eius exardescet, & in circuitu eius tempestas vallida. Ne bo prišel kakor ta prvikrat, de bi naše duhovne bolezni ozdravil inu tu izveličejnje nam dal. Ego vieni, ut uitam habeant, & abundatius habeant. Ampak de bi te grešne sodil inu frdamal. Ecce dies Domini ueniet crudelis, & indignatione plenus, & iræ furorisque an ponendam terram in solitudinem, & peccatores eius contrerendos de ea. Ne bo prišel kakor ta prvikrat iskati te zgublene ovčice. Ego sum pastor bobus, & animam meam pono pro ouibus meis. Ampak bo prišel, de sledni od svojga živejna njemu bo rajtingo dal. Redde rationem uillicationis tua. Ta prvikrat je bil prišel kakor en dobrutlivi ženin. Tanquam sponsus procedens de thalamo suo. Inu vse vabil k ohceti. Venite a Nuptias ta krat pak prišel bo kakor en praeceptor ali mojster, kateri pred sabo pokliče svoje šularje inu sledni mu more pokazat svoje pismu, aku je prav A, B, C pisal, kakor on mu je neprej napisal. 
Zdaj aku želite vejdit, zakaj tulikajnkrat s. evangelisti Kristuša imenvajo magister, dokler čez petdesetkrat mu pravijo magister. Inu cilu dobru Kristušu je le-tu ime dopadlu; v tem kir enkrat mu so djali magister, jim odgovori: Vos me vocatis Magister; & bene dicitis: sum etenim. Zamerkajte tedaj to skrivnust, kršeniki, kateri Kristusavi šularji ste: Kristus bo z nami sturil, kakor s šularji sturi en praeceptor ali mojster, kateri uči svoje šularje pisat. Ta jim naprej napiše inu zapovej, de imajo na njegove puštobe gledat inu po taistih pisat, jim oblubi (de aku bodo dobra merkali inu pisali) šenkat en lep pildek; če pak bodo žleht pisali, de jih bo dobra otepel inu na ta oslovi stol posadil. Kadar vidi, de za te oblube ne marajo, jih krega, s šibo po mizi tepe inu jih straši ter jih opomina, de bi na njega pismu gledali. Kadar uže ura pride, de sledni ima na svoj dum pojti, takrat eniga za tem drugem pokliče inu vpraša, kaj se je naučil. Gleda, koku je pisal inu aku njeh puštobi so glih njegovim puštabam; inu kadar nejso glih, takrat začne jih sfariti, rekoč: »Osel, ne vidiš, de ta puštob A nej, kakor sem ga jest napisal? B je umazan, C je krumpast, D je grd, E je premajhen. Ah, ti žleht fant, nikar eniga puštoba nejsi prov sturil.« Takrat popade šibo, ga začne šeškat inu tepsti inu ga na ta oslovi stol pošle, kir s špotom more sideti. V glihi viži ta veliki mojster Kristus Jezus nam je naprej napisal, koku imamo živeti, rekoč: Exemplum dedi vobis, ut sicut ego feci, ita & vos faciatis. 
Čez dan našiga tekočiga lebna v šuli veliki tiga svejta nas sfari inu krega skuzi preroke, apostelne, učenike inu pridigarje, de bi nas v strahu držal, de bi se učili, merkali na ta eksempel inu se bali faliti inu de bi bukve naše duše ne umadeželi. Udari tudi po mizi našiga života s šibo te bolezni, buštva, lakoti, vojske inu kuge. Ego humiliavi lignum sublime, pravi skuzi preroka. Kadar pak bo prišel čas inu ura, de sledni bo mogel na svoj dum pojti, kakor si bo eden zaslužil, kir bo do vekoma mogel prebivat, inu na sodni dan le-tu se bo godilu.Cuncta, quæ fiunt, adducet Deus in indicium, pro omni errato, siue bonum, siue malum sit. Takrat bo vse poklical: Surgite mortui, venite ad iudicium! Vsakateri ponese svoje bukve pred tiga nebeškiga mojstra, v katerih bodo vsi grehi zapisani. Liber scriptus proferetur in quo totum continetur, unde mundus indicetur. Takrat bo eniga za drugem poklical inu v bukve naše vejsti gledal inu puštob za puštobom premišluval inu djal nam grešnikom inu vam grešencam. Ta puštob A, Andoht, nej si prav merkal na moje pismu, kir stoji zapisanu inu zapovedanu: Devota ac promptissima merite Deo tuo servies. Ti imaš G. Bogu andohtlivu inu flisnu šlužiti. Ali ti si taku majhenu andohti pruti meni imel, de en cel dan nejsi li enkrat na mene spumnil, temuč kadar si z mojim imenom predel inu zašental inu aku ste kakušno andoht meni časih sturili, vener zraven druge Bogove ste molili, kakor Samaritanarji. Cum Dominum corelent, Dijs quoque suis seruebiant iuxta consuetudinem gentium. De si lih ste vejdili, kaj sim jest skuzi Safonia djal: Disperdam eos, qui iuranz in Domino, & iurant in Melchon. Ta puštob B, Brumnost, je preveč umadežen. Jest B vam sem bil zapovedal: Ambulate in via immaculata, ti pak tavženkrat si umadežal tvojo dušo, po pildu s. Trojice stvarjeno, skuzi nesramne besede, negnusne misli inu grešnu djanje. Maculata es in iniquitate. Inu: denigrata es super carbones: inu garda si ratala, kakor hudič, čegar volo si vselej doprnašala, de si lih večrat vas sim kregal inu sfaril, rekoč: Vos ex parte Diabolo estis, & eius opera vultis perficere. Jest vas sim večkrat prosil, de bi imeli brumnu inu nedolžnu živeti, rekoč: Estote perfecti, sicut Pater uester cælestis perfectus est. Ali vse zabstojn. Ta puštob C, Cirku, je napek sturjen. Jest vam sem večkrat djal: Domus mea domus orationis vocabitur. V moji cerkvi vi nemate drugiga delat, ampak molit; drugiga nemate mislit, ampak na moje nebeške skrivnusti. Vos autem fecistis illam speluncam latronum. V tem kir v cerkvi ste mene večkrat režalili kakor častili, večkrat resrdili kakor utalažili, se nejste mene šonali. Desilih ste vejdili, de jest v priče se najdem v s. zakramentu, vener ste pred mano takušne misli imeli, de huši nejste mogli v eni hošteriji imeti, ste takušne hude želje v vaše srce prpustili inu jim prvolili, de huši bi ne bili mogli imeti v hišah teh gmajn lotrc, inu nejste neč bulši kakor filisterji, kateri so hoteli, de bi pod eno streho prebivala ta skrina Božja inu ta nesramni malik Dagon. Tulerunque Philisthÿm arcam Dei, & intulerunt eam in Templu Dagon. Zatoraj neusmilenu sim jih bil štrajfal. Et facta est confusio mortis magnæ in Civitate. Za volo tiga tudi vas se ne bom šonal. Ta puštob D, Dobru djanje, ste grdu sturili. Jest večkrat vam sem djal inu zapovedal: Bene fac ante mortem. Dobru sturi pred smrtjo inu nikar ne odnašaj do tvoje pusledne ure. Ne differas de die, in diem subito enim veniet ira illius, & in tempote vindictæ disperdet te. Taku vas je opominal ta modri, ali vi na le-tu nejste merkali, temuč vseskuzi ste hudu delali. Iugiter facientes malum. Dokler ste v grehoh vaše lejta dokončali. Et consumpti estis in iniquitate vestra. De nihdar dobriga sadu nejste pernesli, kakor unu nerodovitnu fagavu drivu, kateru sim bil persilen prekleti: Nunquam ex te fructus nascatur. Za volo tiga tudi vas zdaj ne morem žegnat. Ta puštob E, Eksempel, je silnu spačen. Vam, zlasti mašnikom, sem skuzi mojga jogra Pavla večkrat djal: Esto exemplum fidelium in verbo, in conversatione, in caritate, in fide & castitate. In omnibus teipsum praebe exemplum bonorum operum. Inu vener ti mašnik namejsti dobriga hud eksempel si dal inu druge pohujšal: Factus est illis in scandalum. Ti mašnik, kateri nejsi živil, kakor si bil dolžan inu vener druge si z besedo učil, nejsi bil neč bulši kakor uni judoški farji, od katerih sem djal k njeh spotu: Dicuni, & non faciunt. Besede so bile dobre, ali djanje je bilu hudu. Vox est Iacob & manus sunt Esau. Ti si bil kakor gosli, katere druge razvesele, same pak neč ne slišijo; ti si bil kakor ta svejča, katera drugim svejti, ali sama sebe scera; kakor zgun, kateri druge v cerku vabi inu sam nihdar ne gre noter; kakor znaminje na cesti, kateru drugem pot kaže, ali samu pak na svojim prvim mejstom ostane. Ti si bil kakor uni hudobni Jerobaom, kateri skuzi ta hud eksempel je bil ta preprosti folk perpravil, de od praviga Boga so bili odstopili. Ali čez takušne sim uže sodbo sturil, rekoč: Væ homini illi per quem scandalum uenit. Ta puštob F, Ferahtan, je napek pisan. Jest vam sem bil zapisal: Discite a me, quia mitis sum & humilis corde, & invenietis requiem animabus vestris. Inu vam sem bil oblubil, aku bote krotki inu pohlevni, de vas hočem povišat. Qui se humiliat, exaltabitur. Inu de si pred svejtom žlahten, bogat inu učen, vener v tvojim srcu imaš ferahtan biti inu imaš spoznati vse od moje dobrute inu milosti, taku boš moje gnade deležen ratal. Quantò magnum es, humilia te in omnibus, & inuenies gratiam coram Deo, quoniam magna potentia Dei solius, & ad humilibus honoratur. Ti pak ravnu kakor uni farizej, od kateriga v s. evangeliju stoji pisanu, de vse druge je zaničval inu li sam sebe štimal, si sturil; zatoraj kakor taistega sem bil ponižal, taku zdaj bom tudi tebe, dokler ravnu danas je taisti dan, od kateriga Izaijas je guvoril: Dies Domini super omnem superbum, & execelsum, & arrogantem, & humiliabitur. Inu dokler ta puštob si pisal nikar po mojim eksemplu, temuč po Luciferju, zavolo tiga boš ž njim na tem narzadnimu stolu v pekli sedel inu tvojo prevzetnost do vekoma preklinal, rekoč: Quid nobis profuit superbia, aut divitiarium iactantia quid contulit nobis? Transierunt omnia illa tanquam umbra. Ta puštob G, Gnada, je premajhen. Jest sem bil tebi dal mojo s. gnado, de bi s taisto si pomagal inu vekši gnade si zaslužil, kakor uni evangeljski hlapec, kateri je bil pet centov prejel, je pet drugih dobil, katerimu njegov gospud je djal. Euge serve bone & fidelis, quia in modico fuisti fidelis, supra multa te constituam, intra in gaudium Domini tui. Ali ti hudobni si vse moje gnade na hudu obrnil: tvojo pamet si nucal k šelmariji, tvojo žlahnust k pregajnjenu teh bozih sirotic, tvojo mladust inu lepoto h nečistosti, tvoje zdravje h pijanosti inu požrešnosti. Jest vam sim večkrat djal: Fratres. Hertamur vos, ne in vacuum gratiam Dei recipiatis. Inu kadar bi vi nucnu prejeli inu si z le-to pomagali, velike šace nebeške bi bili dosegli, dokler stoji pisanu: Infinitus est thesarus hominibus, quo, qui vsi sunt, participes facti sunt aminitæ Dei. Vi pak gnado mojo, kakor Judaž Iškarjot h večnimu pogublejnu ste obrnili, inu vi, kakor oni, bote do vekoma trpeli. Ta puštob H, Hvaležnost, stoji krumpastu. Jest večkrat vas sem opominal, de bi imeli meni hvaležni se izkazat, dokler vas sim svaril, z mojo s. Rešnjo krvjo od pakla rešil, z mojim s. R. Telesam špižal, zatoraj Pavlus vas je lepo vučil. Pax Christi excultet in cordibus vestris, in qua, & vocati estis in uno corpore: & grati estote. Vi pak ste bili vselej meni nehvaležni, na kateru Pavlus je mislil, kadar je djal: Hoc autem scitote, quòd in novissimis diebus instabunt tempora periculosa: erunt enim homines seipsos amantes: Ingrati, scelesti. Vi ste bili hvaležniši taistimu, kateri vas je enkrat v gostje povabil, kakor meni, kateri vas 60 lejt vas sim živil in obilnu oskrbel, de si lih je bilu zapisanu: Cum comederis, & saturatus fueris, benedicas Domini Deo tuo, pro terra optima, quam dedit tibi. Vi ste bili hvaležniši temu, kateri li eno besedo dobro za vas je rekal, kakor meni, kateri vse skuzi Očeta nebeškiga za vas sim prosil. Hudiču inu vaši živini hvaležniši ste bili kakor meni, zakaj na le-te večkrat ste spumnili kakor na mene. Hæccine reddis Domino popule stulte, & insipiens? Nomquid non ipse est Pater tuus, qui possedit te, & fecit, & creauit? Taku vas je sfaril Mojzes, ali za tu nejste neč marali. Pravičnu se morem čez vas tožit, rekoč: Filios enutrini, & exaltani, ipsi autem speuerunt me, zatoraj: Amen dico vobis, quia nescio vos. Ta puštob I, Izveličejnje tvoje duše, sem bil tebi prporočil skuzi usta s. Petra, rekoč: Fideli creatori commendent animas suas in benefactis. Vi pak ste li skrbeli za vaše truplu, de li tu nej obeniga pomankajnja, temuč obilnost imelu, za dušo pak nejste neč marali, desilih uboga prez gnade božje inu smrdeča inu negnusna v greheh je ležala. Jest skuzi svoje pridigarje vas sim sfaril inu djal: Quid est, quod uelis habere malum? Dices mihi nihil omnio. Non uxorem, non filium, non seruum, non ancillam, non tunicam, postremo non caligam, & tu uis habere malam uitam rogote, prapone animam tuam caligæ tuæ. Jest vam sim večkrat djal, de vam ne bo neč pomagalu, de bi si glih vus svejt vdobili, kadar bi vašo dušo zgubili. Quid proderit homini si lecretur mondum totum, & detrimentum animæ suæ faciat. Nejste hoteli bugat inu pošlušat, zdaj v pakli bote to risnico spotnali: Vias difficeles ambulauimus, uiam autem Domini ignorauimus. Ta puštob K, Krst, je vus spačen inu umadežan. Jest od njegove lepote veliku proprej skuzi usta preroka Ezehija sem pravil: Effundam super vos aquam mundam, & mundabimini ab omnibus inquinamentis vestris; & dabo vobis cor novum & spiritum novum. Vi skuzi krst ste bili ratali moji otroci inu erbiči. Kakor pravi s. Joanes: Videte qualem charitatem dedit nobis Pater, ut Filii Dei nominemur, & simus per baptismum. V s. krstu sem vas bil gori vzel za moje otroke, de bi moje s. zapuvidi hranili, hudiču odpovedali, ste bili oblubili, ali nejste držali, temuč kakor en drugi Julianus Apostata ste se sramuvali kršanski živeti ter ste se hvalili inu štimali, kadar ste moje zapuvidi prelomili. Inu des si lih s. katoliš kršanska Cerku je za vas prosila: Da cunctis, qui Christiana professione censetur, & illa respuere, quæ huic inimica sunt nomini, & ea quæ sunt apta sectari. Jest bi bil rat všlišal, vi pak nejste hotei pervolit, zatorej poberite se z ajdi v tu večnu pogublejnje. Ta puštob L, Lubezen, meni cilu neč ne dopade. Jest sem bil očitnu zapisal: Diliges Dominum Deum tuum ex toto corde tuo, & ex tota anima tua, & ex tota mente tua. Inu za tiga volo Bug nas je taku močnu lubil, de bi tudi mi njega lubili, kakor pravi s. Bernardus: Ad nihil aliud amavit Deus, quam ut amaretur. Cum amat non aliud vult, quam amari. Vi pak ste več lubili taisto smrdlivo inu grešno peršono, taisti nesramni lušt vašiga mesa kakor pak mene, zatoraj nejste mene vredni gledat, dokler jest sim vam zapisano pustil: Qui amat Patrem, aut matrem. &c. plusquam me, non est me dignus. Ta puštob M, Modrust, nej, kakor sem jest želel. Jest sem vas učil: Estote prudentes sicut serpentes, & simplices sicut columbae. Kača je modra, zakaj na drugu ne gleda, ampak de glavo ohrani, v kateri nje živitek stoji; golob pak je taku preprost, de obeniga ne rezžali. Vi pak ste vse napek sturili, dokler nejste imeli soseda ali bližniga, de bi ga ne bili rezžalili inu škodvali. Za mene, kateri sem vaša glava, kateri vas sem regiral, nejste neč marali inu več ste se šonali vašiga hlapca inu dekle, dokler pred mano ste tu sturili, katera sturiti pred njimi bi se bili anali. Zatoraj bom potrdil taisto sodbo. In terra sanctorum iniqua gessit, & non videbit gloriam Domimi. Ta puštob, N, Natura, nej po moji voli. Jest sem vam djal, de nemate živeti po vaši hudi naturi kakor ta nepametna živina. Nolite fieri sicut equus, & malus quibus non est intellectus. Vi pak ste živeli, kakor taisti, od katerih piše moj joger. Subintroierunt enim quidem homines (qui olim prascripti sunt in hoc indicium) impÿ, Dei nostri gratiam transrentes in laxuriam. Inu dokler nihdar nejste hoteli vašo naturo umojstrit, v nebu ne šlišite, zakaj jest sem djal: Regnum celorum vim patitur, & violenti rapiunt illud. Ta puštob O, Obluba, nej prav pisanu, zakaj jest sem bil zapisal: Redde Altissimo vota tua. Vi pak, kadar ste bili bolni ali v nevarnosti, stu oblub ste sturili meni inu mojim svetnikom; inu kadar vas sem uslišal, ste se meni zlagali. Spumnite, de Anania inu Zafira za volo ene same lasje z naglo smrtjo so bili umrli, aku vi z večno smrtjo bote zdaj umrli, vam ne morem pomagat. Zakaj mojo besedo ne bom nazaj potegnil, katero sim govuril: Si quis votum Domino voverit, aut se constrinxerit turamente: non faciet irritum verbum suum, sed omne quod promisit, implebit. Ta puštob P, Praznik, nema obene podobe z mojim. Jest sem bil na Mojzesave table zapisal: Memento, ut diem sabbati sanctifices. Jest sim hotel, de bi praznik praznuvali z molitvijo, s pošlušajnom Božje besede, s premišluvajnom moje dobrute inu gnade, kakor vas je učil s. Ambrož: Festus dies Domini est, ubi perfectarum virtatum gratia est; qua tunc perfecta sunt, si sollieitudines saculares, & corporales illetebras victor animus deliminent a voluptatis exeludat. Vi pak narhudobniši ste v praznik bili, cel dan ste pili, kvartali, plesali inu stu nespodobnih del doprnašali. Taku da resničnu od vas je govuril s. Hieronimus. Quod si quando dies festus venerit, saturantur vino, epulis, & luxuria ad vomitum. Takušni prazniki meni ne dopadejo: Calendas vestras, & solemnitates vestras, odivit anima mea, facta sunt mihi moesta. Zatoraj od mene Iona ne troštajte se, ampak od hudiča, katerimu ste praznuvali. Ta puštob R, Risnica, kumaj inu kumaj se pozna. Jest vam sem bil zapovedal, de bi ne imeli lagati, temuč risnico govoriti. Deponentes mendicium, loquimini veritatem unusquisque cum proximo suo. Vi pak ste li na eksempel tiga satana gledali inu nihdar ene risnične besede z vaših ust nej bilu šlišat. Zatorej potrdim tu, kar nekedej sim djal: Vos ex patre Diabolo estis: ille homicida erat ab initio, & in ueritate non stetit: quia non est ueritas in eo, cum loquitur mendacium, ex propÿs loquitur, quia mendax est. Ine de lih. s. Ambrož vas je prosil, rekoč: Cauete, fratres mendacium, quia omnes, qui amant mendacium, filii sunt diaboli. Vi pak ste se hvalili, kadar eniga z lasjo ste ogolufali inu ste se štimali, rekoč: Locuti sumus de corde uerba mendacii. Sodba moja je uže čez vas sturjena: Qui loquitur mendacia, peribit. Ta puštob Z, Zakon, je preveč umadežan. Jest vam sem bil zapovedal: Non mœchaberis. S. Pavlus vas vučil: Vt unusquisque scia: uas suum possidere in sanctifaciationem. Vi pak uže vejste, v kakušni viži ste živeli inu vkupaj ta s. zakon držali inu kulikajnkrat ste zakonsko vero prelomili. Od katerih je govoril Jeremias, kadar je djal: Vnusquisque ad uxorem proximi sui inihiabar. Pavlus vas je opominal, de bi se varvali: Nolite errare: Adulteri Regnum Dei non possidebunt. Nejste vener se hoteli pobulšat, za volo tiga se bo nad vami dpolnilu, kakor S. Duh pravi: Qui autem adulter est, propter cordis inopiam perdet animam suam. Ta puštob T, Tovarštvu, nejsi prav držal. Jest sem tebi bil zapovedal: Cum viro sancto assiduus esto, quaecumque cognoveris observantem timorem Dei. Zakaj tudi ti bi bil svet inu bogaboječ ratal. Cum Sancto sanctus eris, & cum viro innocente innocens eris. Ti pak tvoje tovarštvo si vselej želil imeti s temi grešnimi. Si videbas furem currebas cum eo, & cum adulteris portionem tuam ponebas. Zatoraj zdaj ne morem se čez tebe usmilit, dokler stoji pisanu: Quis miserebitur incantatori à serpente percusso, & omnibus, qui appropiant bestÿs? & sic qui comitatur cum viro iniquio, & obvoltus est in peccatis eius. Ta puštob V, Vera, nej po moji misli. Jest sem djal: Amen, amen dico vobis: qui credit in me, habet vitam aeternam. Vi pak z ustmi ste djali: Credo, Domine, z djanjam pak ste vse drgači sturili, zatoraj vaša vera vam neč ne bo pomagala, kakor večkrat ste šlišali. Quid prodest, fratres mei, si fidem quis dicat se habere, opera antem non habeat? Nunquid poterit fides saluare cum. Ta puštob Č, Čas, nejste dobru inu nucnu doprnesli, desilih s. Pavlus vas je opominal: Dum tempus habemus, operemur bonum. Vi pak li nenucnu ste stali, zatoraj vas sim svaril: Quid hic stati stota die otiosi? Zatoraj na videm, de bi obenu dobru delu v rokah imeli, kakor od vas je David govuril: Dormierunt somnum suum, & nihil invenerunt omnes viri divitiarum in manibus suis. O zanikrni, o hudobni, o boganarodni grešniki inu grešence! Kaku majhenu ste na moj eksempel gledali inu kaku žleht ste pisali po mojih s. zapuvidoh! Moje oku ne more faliti, kateru vse le-tu falejnje vidi zapisanu v bukvoh vaše vejsti. Dosehmal jest sem molčal inu potrplenje imel. Haec fecisti & tacui. Zdaj pak nej več čas molčati, temuč bom tebe štrajfal inu na tu zadnje mejstu v pekel postavil kakor eniga nepametniga inu nevredniga šulerja, kir do vekoma boš z velikim špotom inu martro trpel inu prebival. Quid ad hoc respondemus, fratres? pravi s. Ciprianus. Kaj bomo takrat odgovurili? S. Bernardus, kadar je le-to ostro rajtingo premišlvav, se je od straha tresil, potil inu jokal, rekoč: O lacryma ubi est? O fontes lacrymarum! Fluite super faciem meam: Deus meus quid faciam cum venerit indicium tuum? Quid respondebo cum uenerit examen indicÿ tui? Væ diei illi, in quo peccaui. Aku taisti nesrečni človik, kateriga uni krajl je vprašal, rekoč: Qumodo huc intrasti non habens uestem nuptialem?, nej vejdil, kaj odgovorit. Az ille obmutit. Kaj bo mogel odgovorit ta grešni človik, kateri s temi velikemi grehomi kakor z eno reztrgano suknjo pred tem nebeškim rihtarjam bo stal inu čisto rajtingo mogel dati od sledne ure inu minute? Redde rationem villicationis tuae! Rajtingo, rajtingo hočem imeti od vsih ludi. Ti, Adam, oča tih človeku, sturi rajtingo od devet stu inu trideseti lejt, Enoh od devet stu inu petdeset lejt, Matuzalem od devet stu inu devet inu šestdeset lejt, ti od stu lejt, ti od petdeset, ti od štirideset! Ah moj Bug, kakušna težka rajtinga bo le-ta! Quid ad hoc respondebimus, fratres? Morebiti de se bomo v tajbo postavili? Neč ne bo pomagalu, zakaj vse stvari bodo spričvale, de nejsmo po eksemplu božjim pisali inu njegove s. zapuvidi držali. Omnis creatura armabitur contra insensatos. Takrat hudiči bodo djali: O pravični rihtar! Ti si nas z en sam greh z nebes v pekel vrgel inu z angelu si nas k hudičom sturil; mi sedaj tudi čakamo, de le-te, kateri nejso živeli po zapuvidi božji, imaš frdamat inu v našo oblast jih dati, dokler vselej našo inu nikar tvojo volo dopolnili so: mi spričemo, de ta je bil nevošliv svojmu bližnimu kakor Kajn, ta je bil prevzeten kakor faraon, ta je bil nečist kakor Herodež, ta je bil goluf kakor Joab, ta je bil nehvaležen kakor Absolon, ta je bil en tat kakor Akan, ta je bil en ohrnik kakor Akab, ta mašnik je bil nevreden kakor Phines inu Ophnes, ta duhovni je bil hudoben kakor Balaam, ta žena je bila prešešna kakor Herodias, le-ta je bila lotrska inu nesramna kakor Jezabel, le-ta je feratala moža kakor Dalida Samsona. Vse le-te si uže enkrat v našo oblast dal, dej tedaj nam tudi le-te, kateri so tudi živeli kakor oni. Takrat tudi ta vejst bo začela se tožit inu spričvati, rekoč: Jest, o pravični rihtar, sim sturila mojo dolžnust inu nejsim meru ponoči ino po dnevi pustila, de bi od greha nehav, ali vse zabstojn. Testimonium reddente illis conscientia ipsorum. Nebesa bodo spričvali inu tožili. Mi smo jim našo svetlobo kazali, de bi k tebi rajžali, oni pak: Magis dilexerunt tenebras, quam lucem. Mi smo vidili, kadar ta inu un greh so doprnesli. Reuelabunt cæli iniquitatem eius. Tudi angelci bodo spričvali inu djali: Exurge Domine, & dissipa inimicos tuos. Zakaj mi smo jih lepu vučili po tvoj zapuvidi živeti, ali nihdar nas nejso hoteli bugat, temuč li po hudičovim noterdajanju so živeli. Astiterunt omni uiœ non bonœ, & inquinatœ sunt uiœ illorum in omni tempore. Večkrat smo tem bogatim djali: Diuitœ si affluant nolite cor opponere. Ohrnikom pak: Rapinas nolite concupiscere. Prevzetnom pak: Nolitr exollere in altum cornu vestrum. Šentvacom pak: Nolite fieri sicut equus, & mulus. Trdovratnim pak: Hodie si uocem Domini audieritis nolite obdurare corda uestra. Ali vse tu neč nej pomagalu, zatoraj štrajfaj jih inu mi bomo do vekoma tvojo pravico častili. Kaj bomo takrat začeli? Kaj bomo odgovorili? Kam se bom obrnili? Pravi s. Hieronimus: Quid facies peccator? cum contra te conscientia propria loquetur, scriptura fatebitur, accusabunt te elementa, armabitur contra te omnis creatura. Crux Christi contra te orabit: Christus sua uulnera contra te allegabit: Quid facies peccator? Ah moj Bug, kaj z ena težka rajtinga bo le-ta! Sam G. Bug bo sprašoval ter sodil, o strah! Hudič bo tožil, o grozovitnost! Angelci inu nebesa bodo spričvali, o reva! S. križ in s. rešne rane, katere sicer so imele biti naše izveličejnje, bodo vpile maščuvajne. Joh, joh, joh nam grešnikom inu grešencam! Kaj bomo takrat začeli? Kam se bomo obrnili? Kaj z en zguvor bomo našli? Ah moj usmileni Jezus, jest n hočem več taku hudobnu inu grešnu živeti, temuč hočem na tvoj eksempel gledat, po taistim, kar bo meni narveč mogoče, živeti inu za te doprnesene grehe na naga kolena pokleknem inu pohlevnu te prosim, podeli meni tulikajn časa živeti, de bi se solzami mogel moje madeže oprati, čez moje grehe pravo pokuro sturiti, de bi hudiči ne imeli tulikajn uržohu mene obtožit inu de bi ne šlišal tulikajn prič čez mene spričvat inu zlasti, de bi v tvojih s. ranah izveličejnje, nikar frdamajne našel. Recordare, Jesu pie, quod sum causa tuae viae; ne me perdas illa die. Ingemisco tamguam reus, culpa rubet vultus meus, supplicanti parce Deus. Amen. 

NA SEDMO NEDELO PO S. TROJICI 
Omnis arbor, quae non facit fructum bonum, excidetur, et in ignem mittetur. 
Vsaku drevu, kateru dobriga sadu ne prnese, tu bo posekanu inu v ogin vrženu. Matth. 7. 
Živite, o verne duše, brumnu inu bogaboječu! Poflisajte se zapuvidi božje držati, dobra s. dela doprnašat, de pravica božja ne bo prsilena zapovedat vas, kakor enu nerodovitnu drevu posekat inu v ta paklenski ogin vreči, ampak de bote taisto posledno uro šlišali taiste trošta polne besede, katere je šlišal s. Miklavž: Euge serve bone, et fidelis, quia in pauca fuisti fidelis, intra in gaudium Domini tui. Živite taku svetu, de ob vaši smrtni uri bodo ti hori teh angelcu inu svetnikov prišli po vašo dušo, kakor so bili prišli po dušo s. Martina inu v nebu priti so ga vabili, kakor stoji pisanu: Laetentur angeli, chorus sanctorum, turba virginum invitat: mane nobiscum in aeternum. Šlužite zvejstu g. Bogu, de ob taisti uri bote vidili nebesa odprta inu Kristusa prpravleniga vašo dušo gori vzeti, kakor je videl s. Franciscus inu zatoraj močnu se je, veselil. Srečni vi, aku bote živeli taku andohtlivu, kakor je živel Adolphus, duhovni sin s. Francisca, katerimu Marija Divica se je bila ob taisti uri smrtni prkazala inu z le-temi besedami troštala: Ecce filius meus, cui fideliter servivisti, dabit tibi coronam gloria. Andohtlivu inu brumnu živite, de andohtlivu bote tudi sklenile vaše živejne, kakor s. Clara, katero Marija Divica je bila prišla objeskat. Et procedit ad lectum regina se inclinans, complexum dulcissimum praestat. Taku od nje stoji pisanu. Doprnašajte sad dobriga djanja, de eno dobro smrt bote sturili, dokler s. David pravi: Pretiosa in conspectu Domini mors sanctorum eius, Inu varite se grešnu živeti, zakaj stoji pisanu: Mors peccatorum pessima inu v današnim evangelu: Omnis arbor, qua non facit fructum bonum, excidetur, et in ignem mittetur. Zakaj je gvišnu in resničnu tu, kar pravi s. Augustinus: Quoniam naturali ordine sequitur mors bona vitam immaculatam, et qualis quisque vivit, talis regulariter moritur. Inu ravnu le-to resnico danes jim hočem izkazat. 
Na tem cilu nemamo cviblat, de ta, kateri brumnu inu pravicnu živi, de tudi dobro smrt sturi, dokler sam s. Duh pravi: Timenti Dominum bene erit in extremis, et in die defunctionis suae benedicetur. Inu de ti grešni tudi eno hudo smrt bodo sturili v glihi viži s. Duh pravi: Vae vobis viri impii, qui dereliquistis legem Domini altissimi, et si nati fueritis, in maledictione nascemini; et si mortui fueritis in maledictione erit pars vestra, Kateru nam je hotela dat zastopit ta modra žena Theukuites, kadar k krajlu Davidu je djala: Omnes morimur, et quasi aquae dilabimur in terram. O mogočni krajl, ti dobru veš, de vsi imamo umreti, zakaj naše živejne je ravnu kakor voda, katera teče po zemli. Ali zakaj prloži to besedo po zemli? Inu zakaj ne pravi po žlebi, dokler po žlebi hitreši teče kakor po zemli? Zamerkajte, de voda, katera teče po žlebah, obeniga duha ne udobi, ali voda, katera po zemli teče, vselej duh inu lastnust te zemle nase potegne. Aku zemla je žveplena, taku tudi voda po žveplu deši; če ta voda po glinu teče, duh od njega vzame; če teče po zemli, katera je zmešana z zlato ali železno rudo, ta voda te lastnusti tiga zlata ali železa nase potegne. Omnes morimur, et sicut aquae dilabimur in terram. Naša smrt diši po našem živejnu; aku lepu inu brumnu, bogaboječe živimo, je gvišnu, de naša smrt bo lepu dišala, tu je eno dobro inu srečno smrt bomo sturili; aku grešnu inu boganerodnu bomo živeli, grdu inu strašnu bo naša smrt dišala, tu je eno hudo inu nesrečno smrt bomo sturili, zakaj malukedaj drugači se zgodi, kateru potrdi s. Augustinus, rekoč: Non potest male mori, qui bene vixerit, et vix bene moritur, qui male vixerit. 
Inu ravnu le-tu nam je hotel dati zastopit s. Duh, rekoč: Multas curas sequentur somnia. Tu, kar človek čez dan stanovitnu misli, radu ponoči mu se sajna, kateru tudi Claudianus je spoznal, rekoč: Omnia, quae sensu volvuntur, vota diurno, tempore nocturno reddit amica quies. Inu Marianus piše, de je poznal eniga gospuda, kateri celu lejtu je na lov hodil inu druge misli in skrbi nej imel, temuč zajce inu jelene loviti; le-ta večkrat ponoči je sajnal, de se na lovu najde, zatoraj s postele je gori skočil, po hiši tekal, pse vkup klical, v rozič je trobil inu se nej zvedil, dokler hlapci nejso prišli gledat, kaj taisti šraj pomeni. Piše tudi od eniga peka, kateriga je dobru poznal, de ta ponoči je gori vstal inu kruh zamesil in za tu neč nej vejdel, temuč de mu se je sajnalu. Glihi viži piše od ene gospe, katera ponoči je gori vstala, lepu se je oblekla inu per svetlobi te lune se je v špegu gledala ter pred špeglam do beliga dneva je spala. Tudi berem od Scipioni Afrikanskiga, de le-ta ponoči je večkrat s postele skočil, za svoje orožje popadil inu začel okoli sebe mahat inu sekat, kakor de bi s savražnikom se fehtal. Ali zakaj tu? Multas curas sequentur somnia. Kar človek cel dan misli, tu mu se ponoči sajna. Scipio vseskuzi je na vojsko mislil, zatoraj od boja mu se sajna. Itd. O verne duše! Naš dan je tu tekoče živejne, nuč je ta smrtna ura. Tu, kar čez dan našiga živejna mislimo inu delamo, le-tu nam se bo sajnali ponoči naše smrti, za volo tiga sedaj je čas mislit inu delat tu, kar bomo želeli na taisto pusledno uro delat inu mislit. Zakaj je gvišnu, de Omnia, quae sensu volvuntur, vota diurno, tempore nocturno reddit amica quies. 
Zatoraj se ne čudim, de s. Augustinus je bil umrl, v tem kir psalme te pokure je molil, dokler le-te vse njega živoče dni je pred očmi imel. Se ne čudem, de s. Thomas Aquinates njega pusledno uro je le-te s. besede pisal: Veni dilecte mi. Zakaj na drugu nej mislil, dokler je živel, kakor na svojga lubiga Jezusa. Se ne čudim, de s. Franciscus je bil umrl takrat, kadar to bridko martro Kristusa Jezusa je premišluval, zakaj vselej le-tu je v svojm srcu imel. Se ne čudim, de s. Dominicus je bil svojo duše čez dal tarkat, kadar le-te besede je molil: Educ de custidia animam meam ad confitendum nomini tuo. Dekler je vselej premišluval, de ta svejt nej druziga, ampak ena strašna keha. Se ne čudem, de s. Edmundus je bil dušo stvarniku povrnil, v tem kir rane Kristusave je bil kušoval, rekoč: Hauritetis aquas in gaudio de fontibus salvatoris. Zakaj vse njega veselje inu trošte per teh s. ranah je imel. Se ne čudem, de s. Gerardus, brat s. Bernarda, ob taisti pusledni uri na vus glas je bil zapejl : Laudate Dominum de coelis, zakaj nihdar druziga nej delal, temuč g. Boga je častil inu hvalil. Ah, le-tukaj žihar gori bom zavpil: Pretiosa in conspectu Domini mors sanctorum eius, kir s. Bernardus prloži: Pretiosa plane tanquam finis laborum, tamquam victoriae consumatio, tanquam vitae ianua, et perfectae securitatis ingressus, Jest vejm, N.N., de bote želeli taisto pusledno uro s praviga srca g. Boga častiti, njega s. rane kušovati inu v taisteh vaše grehe oprati, eno pravo grevingo čez vse pregrehe imeti inu na vse lušte tiga svejta pozabiti inu li te nebeške trošte želeti inu samo s. bridko martro premišluvati. Sedaj le-tu sturite, večkrat s bridko martro odrešenika Kristusa Jezusa premišlujte, taiste s. rane kušujte, v taiste vse vaše upajne postavite inu spoznajte, de nejste na zemlo, temuč za nebu stvarjeni inu vselej hvalo inu čast božjo v vašim srcu imejte. Taku vaša smrt gvišnu bo dobra inu srečna, zakaj: Multas curas sequentur somnia. Zakaj s. Augustinus pravi: Mala mors putanda non est, quam bona vita praecessit. Aku pak bote živeli kakor taisti, od katerih piše ta modri, de so djali: Venite, ergo, et fruamur bonis, quae sunt, et utamur creatura tanquam in inventute celeriter. Coronemus nos rosis, antequam marcescant. Nullum pratum sit, quod non pertranseat luxuria nostra. Težku ob taisti pusledni uri bote s s. Pavlam rekli: Absit mihi gloriari nisi in cruce Domini nostri Jesu Christi. Aku bote živeli kakor uni požrešni bogati mož: Qui epulabatur quotidie, težku bote mogli eno taku srečno smrt sturiti kakor ta brumni Lazarus. Factum est au tem , ut moreretur mendicus, et portaretur ab angelis in sinum Abrahae. S krila teh lotrc se ne gre v krilu očeta nebeškiga. Zakaj: Mortus est dives, et sepultus est in inferno. Ta, kateri živi, kakor ta nevošlivi Kajn, ne bo mogel umrejti kakor ta nedolžni Abel, od g. Boga žegnan. Ta, kateri ima črno dušo, kakor ta negnusni oru, in vseskuzi taisto njegovo prekleto pejsem poje: Cras, Cras, se bom pobulšal inu spokoril, težku bo mogel takrat pejti kakor ta beli inu čisti labud, kateri pred svojo smrtjo taku sladko poje, de uže rezveseli te, kateri ga šlišijo. Nej skoraj mogoče, de ta, kateri je vselej živel kakor en škodlivi inu neusmileni lev, bi mogel umrejti kakor tu krotku jagniče. Ta, kateri vse njega tekoče dni je bil kakor ena smrdeča kopriva, dokler s svojim pohujšanjom veliku nedolžneh je zapelal, . inu kakor en bodeči trn, dokler te uboge inu revne je žalil, težku bo takrat mogel na, naglom ena lepu dišeča lilija ratat, kakor od teh izvolenih stoji pisanu: Sancti tui Domine florebunt sicut lilium. Nej mogoče, nej mogoče temu dobro smrt sturiti, kateri je hudu živil, inu ako meni ne verujete, verujte s. Avgustinu, kateri pravi: Hoc teneo, hoc certum puto, quod ei non bonus finis est, cui fuerit mala vita. 
Zakaj menite, N.N., de Bug vsigamogoči je bil· zapovedal v starim testamentu, de, kadar mu so hoteli ofrat eno ovco ali kozliča, taku so mogli glavo inu rep vkupaj djati. Le-tu gvišnu nej bilu prez skrivnusti. Pošlušajte, kaj pravi s. Bernardus: Necesse est vitae praesentis finem futurae cohaerere, nec ibi tolerabilis est similitudo. Kakor eden živi, taku tudi umrje. Kakušnu je tu tekoče naše živejne, takušen je konc tiga živejna. Zatoraj, o vi grešniki inu grešince, kateri vseskuzi hudiču šlužite, težku, težku bote mogli konc v šlužbi božji sturiti. Raro videm us, pravi Hugo Cardinalis, raro videmus quempiam bene mori, qui male vixerit. Num leon em vidisti aliquando ovina cauda praeditum? Malu kdaj se prmeri, de bi eden dobru smrt sturil, kateri je hudu živel. Ste kedaj vidili eno žival, de bi glavo inu te druge glide levave imela inu rep pak kakor ena ovčica? Tega niste nihkar vidili, zatoraj tudi težku bote vidili, de eno dobro smrt sturi ta, kateri je vselej grešnu živil. Qualis vita, finis ita. Ta je en stari priguvor, ali resničen, kakor morjo spričat taisti, kateri večkrat se per mrličah najdejo. Piše Bidermanus od eniga, kateri druge misli inu skrbi nej imel, ampak kej se najde dobru vinu. Kakor je vstal, ta prva beseda je bila: »Prnesite vina!« Kir je eniga srečal: »Pojmo pit!« Od jutra do večera je pijl inu nihdar nej šel spat, temuč kadar uže nej mogel več na nogah stati. Zboli. Mašnik pride ga obiskat, ga začne opominat, de bi imel premišluvati misteria divina božje skrivnosti, ali ta nesrečni odgovori: »Ja, ja, vina, vina!« Mašnik : »Nikar vina, ampak misteria divina!« On pak je je li gnal: »Vina, vina, vina!« dokler njega nesrečna duša se je ločila inu v pekel prišla, kir do vekoma bo gorela inu eno samo kaplco vode prosila, ali nihdar jo ne bo sprosila. En drugi, kateri vse njega živoče dni drugiga nej mislil, ampak li blagu per fas et nefas vkup spravlat ter cilu na šace nebeške je bil pozabil. Mašnik ga začne opominat: Sursum corda: in coelis habemus thesarum. Ali ta bolni, kateri svoje srce je imel per denaru po Kristusovih besedah: Ubi est thesaurus vester ibi, et cor vestrum erit, začne vpiti: Aurum, aurum, aurum, dokler njega duša je v pekel padla, zakaj tamkaj Famen patietur, ut canes. Pedagogus piše od eniga, kateri nuč inu dan je kvartal inu za s. maše inu molitvu malu maral, močnu inu naglu zboli. Pokličejo hitru mašnika. Ta temu bolnimu božjo martro v roke da, de bi taisto kušal, ali ta nesrečni oči pruti steni obrne inu začne na kvarte kazat, s katerimi nebu je zgubil. Od eniga druziga piše, kateri v savraštvi inu v boji je živel, na naglim ob besedo pride. Mašnik prteče, ga začne prosit, de bi vsem savražnikom odpustil inu de bi na tu enu znamine dal, ali ta nesrečni začne s prstam na pukše, pištole inu sable kazat, katere so mu per glavi visele, inu taku je šel v pekel, kir hudiči ga bodo do vekoma sekali, bodli inu martrali. Venerabilis Beda piše od eniga, kateri je bil navajen za vsaku besedo reči: »Hudič me vzemi, zludi me raznesi!« Ta, kadar je bolan ležal, se rezsrdi čez le-te, kateri mu so stregli, se začne hudiču zdajat, tagota ga prime in ta narposledna njega beseda je bila: »Hudič me reznesi!« Inu gvišnu prez konca ga bo trgal. Od eniga druziga tudi piše, kateri je navado imel vseskuzi z milim Bogom šentovati. Na njegovo pusledno uro mašnik pride, božjo martro v roke da inu opomina, de bi njega grešni jezik imel v taistih s. ranah oprati. Ali ta hudobni človek pluni na božjo martro inu začne z milim Bogom šentovati, dokler je mogel govorit. Bellarminus pak piše od ene gospe, katera druge misli inu skrbi nej imela, temuč ofertnu gvantana hoditi inu nje grešnu truplu lepotičit. Zboli. Mašnik pride, k taisti pravi, de ta nebeški ženin k ohceti jo vabi, zatoraj de ima gledat inu se poflisat ta očetni gvant gnade božje obleči, de bi se ji ne zgudilu kakor taistimu, kateri prez ohcetniga gvanta je bil prišel, katerimu je bil Gospud zapovedal roke inu noge zvezati inu ga vreči v te vnane teme. Odgovori ta bolna: »Rada inu volno se hočem lepu ogvantat.« Precej zapovej ta narlepši gvant prnesti. Ali mašnik pravi: »Jest nejsem govuril od telesniga gvanta, ampak od duhovniga gnade božje.« Ali ta nesrečna žena nej hotela bugat mašnika, ampak v nje ohcetni gvant se obleče inu v špegu se začne gledat inu hvalit, de žihar nje ženin pride, de je uže prpravlena inu de mu bo gvišnu dopadla. Takrat hudič v špeglu se ji prkaže v takušni grdi podobi, de od straha umrje inu s svojim ženinom v pekel vdere. 
Od eniga druziga tudi piše, de kadar kuli je šlišal govoriti ali pridigvat od pokure inu grevinge, se je posmehval inu špot delal. Kadar na smrtni posteli je ležal, mašnik ga začne opominat, de bi imel grevingo čez svoje pregrehe imeti, ali ta nesrečni začne vpiti: »Quid est contritio ? Quid est contritio?« dokler prez pokure inu grevinge je bil umrl inu šel v pekel pokuro delat prez vsiga konca inu nuca. Garassius piše od eniga iz imenom Juri Bucchananus, kateri z mladosti tej nečisti lubezni se je bil podal inu vso lubezen k andohti je bil zgubil. Kakor taisto pusledno uro so ga opominali, de bi imel molit inu g. Bogu se prporočit, odgovori ta bolni: »Kaj mi govorite od molitvi, jest obene ne znam, zakaj uže 40 lejt sem molitvu zapustil. Aku pak hočete, de vam bom eno pejsem pejl, katero vsak dan sem pejl, rad inu volnu bom zapejl.« Ter začne taisto nesramno pejsem pejti: Cynthia prima suis, miserum me caepit ocellis. Inu kumaj te nesramne besede zreče, hudiču svojo nečisto dušo čez da. Le-tu bi bilu zadosti, de sledni bi imel spoznati, de qualis vita, finis ita. Ali še en eksempel vam ne bodi težku pošlušat od eniga žlahtniga gospuda, katere se je bil v eno dekelco zalubil in le-to z oblubo inu šenkigo na svojo vero prpravil inu v hiši držal, de ob vsaki uri je mogel svoje nečiste žele dopolnit. Večkrat njegovi prjatelni in žlahta so ga prosili, de bi taisti lotrci slavu dal inu se oženil, on pak je djal: »Ne morem!« Pridejo duhovni, ga začnejo pregovarjat, de bi jo proč poslal. On pak vsem je odgovoril: »Ne morem.« Inu v taki viži slednimu je usta zaprl. Zboli. Bolezen nevarna rata. En duhovni ga gre obiskat, ga začne opominat, de bi bilu dobru, de bi se prpravil k spuvidi. Odgovori: »Sem prpravlen.« Mašnik pravi k njemu: »Gospud, sturite hitru, de časa vam ne bo premankalu.« On pravi: »Kaj tedaj imam sturiti?« Mašnik : »Gospud, imate kakšnu savraštvu?« Odgovori: »Sem imel, ali sem uže odpustil.« »Ste kejkaj dolžan?« »Sem bil, ali sem uže vse plačal.« »Vas greva, de ste g. Boga rezžalili?« »Me greva.« »Želite s. zakramente prejeti?« »Želim inu prosim vse s. zakramente meni ob tej pusledni uri potrebne.« »Moj gospud, s. zakramenti vam ne bodo dani, ampak de bote slavu dali tej vaši prjatelci.« Odgovori ta bolni: »Le-tu ne morem sturiti!« Mašnik k njemu: »Gospud, po sili jo bote mogli zapustiti, zakaj vaša ura se prbližuje.« »Ne morem!« »Sturite za božjo volo!« »Ne morem!« »Vaša duša bo frdamana do vekoma!« »Ne morem!« »Premislite, kulikajn je Kristus za izveličejnje vaše duše trpel!« »Ne morem!« »Sam Kristus le-tukaj na križu rezpet vas prosi.« »Ne morem!« »Bote tedaj za volo te lotrce nebešku . krajlevstvu inu g. Boga hotel zgubiti?« »Ne morem!« »Bote do vekoma v pekli gorel!« »Ne morem!« »Bugajte mene, gospud, zakaj je bulši od te lotrce se ločit, kakor pak do vekoma ločen biti od teh lubih svetnikov, od Marije Divice, od Kristusa Jezusa inu po smrti pokopan biti, kakor ena nepametna živina.« »Ne morem! Molčite! Ne morem! Ne morem! Zabstojn je. Ne morem! Ne morem!« Takrat popade to lotrco za roko, jo k sebi prtisne ter reče: »Ti sama si bila vse moje dni edini moj trošt inu sedaj ostaneš ob moj pusledni uri edinu moje veselje, inu le-tu do vekoma potrdim.« Na te besede umrje inu do vekoma nebu zgubi. Ah zdaj, N. N., spoznajte, de je rejs: Qualis vita finis ita. Kaj tedaj ti meniš, kateri vso tvojo lubezen si postavil v taisto nesramno peršono, de precej boš ob taisti minuti se mogel taku zalubiti v Boga, reči: Quia amore langveo? Kaj se troštaš ti, taisto minuto s. molitvi doprnašat, kateri li nesramne pejsmi si se učil pejti? Morebiti se troštaš ti s. rane kuštvati takrat, kateri si bil li navajen taiste zapluvati s tvojim šentovanjem? Morebiti se troštaš taisto uro vseskuzi s pravo andohtjo v ustih imeti te sladke imena Jezus, Marija, kateri nihdar drugiga v ustih nejsi imel, ampak zludja inu hudiča? Kaj meniš ti, kateri na drugu zdaj ne misliš, temuč na pjanost inu požrešnost, de takrat boš li mislil na nebeške skrivnusti? Kaj menite tedaj vi, trdovratni grešniki inu grešince, k vam Kristusa z nebes poklicat, rekoč: Veni Domine, noli tardere. Relaxa facinora plebi tuae, kateri tavženkrat spričo vaših pregreh z vinograda vaše duše ste ga vun vrgli: Apprehensum eum eiecerunt extra vineam. Menite taisto zadnjo uro milost inu gnado sprosit od g. Boga, čegar bridko martro tavženkrat ste ponovili inu k vašimu tovarštvu djali: Venite, occidamus eum? Menite tedaj umreti kakor svetniki, kateri ste živeli kakor hudiči? Ali ne bo neč! Le-tu težku se more zgodit, zakaj s. Bonaventura očitnu pravi: Hoc teneo, hoc verum puto, quod ei non bonus finis est, cui semper fuerit mala vita. Ioh inu gore nam stutavženkrat, de le-to resnico si ne prposte k srcu, ampak večidel ludi z mladosti se grehom podade inu do pusledne ure od greha ne nehajo. Navado sture šentovati inu preklinat ble, kakor voda nazdul teči, golufati ble kakor greti, opravlat inu mrmrat čez svojga bližniga ble kakor psi lajat itd ... Ah, koku majhnu se jih najde, kateri bi mislili z enem brumnem živenjam k eni dobri smrti se prpravit! Ah, koku majhnu ludi je na svejtu, kateri bi oči njih premišluvajna obrnili na izveličejnje, na nebu inu na g. Boga. Ampak vso skrb inu misel v zemlo inu v posvejtne lušte postavijo inu vener se troštajo, de se jim bo zgodilu kakor krtu, kateri vse njega živoče dni je slep inu druziga ne dela, temuč zemlo rije. Kadar pak zamerka, de ima ucrknt, z zemle pride vun inu oči mu se odprejo, v nebu pogleda inu precej mrtu doli pade. Jest pak se bojim, de vi, kateri ste navajeni li zemlo gledat, ob taisti uri ne bote tudi gnade imeli v nebu pogledat. 
Premislite, kaj s. pismu od risa Goliata pravi: De David je bil njega z enem kamenam v učelu udaril, čipino prebil inu kamen v čeli je bil obtičel. Inu vener na obliče je bil na zemlo padel. Infixit est lapis in fronte eius, et ceciit in faciem suam super terram. Čudnu meni naprej pride, de Goliat pade na svoje obliče, zakaj po pravici bi bil imel vznak padet, dokler kadar eniga močnu v čelu udarijo, se vznak zvrne inu nikar na obliče. Pošlušajte, kaj pravi ta učeni Abulensis: Quia nunquam assveverat oculos ad eoelum levare? Ta hudobni Goliat nihdar nej navade imel v nebu gledat, nihdar nej mislil na g. Boga inu izveličejnje svoje duše, ampak li v zemlo je gledal, za to se vojskoval, njega zadni konc je bil v te posvejtne reči postavil, za volo tiga tudi Bug mu nej bil gnado dal, de bi taisto pusledno uro v nebu pogledal, živeoč, je vselej v zemlo gledal, v to tudi gleda, kadar mrje. Je živel kakor ena nepametna živina. Kaj vi zdaj h temu pravite, kateri vse vaše živoče dni enkrat prav s srcom ne pogledate v nebu? Menite taisto uro v nebu zamakneni biti? Falite grobu, zakaj, kamar zdaj gledate inu kar zdaj mislite inu želite, tu bote tudi takrat gledali, mislili inu želeli inu težku bote prav mogli g. Bogu se prporočiti. S. Anselmus pravi: Pereutitur hac animadversione peccator, ut moriens obliviscatur sui, qui dum viveret, oblitus est Dei. Ne bo zadosti taisto pusledno uro želeti inu prosit eno sveto smrt sturiti, kakor je želel inu prosil ta boganarodni Balaam, kateri je djal: Moriatur anima mea morte iustorum, et fiant novissima mea horum similia. S. Augustinus pravi h temu: »Ti, Balaam, si en velik norc. Živiš kakor en hudič, zakaj sturiš tu, kar g. Bogu ne dopade, inu bi hotel umreti, kakor ti, kateri so vselej božjo volo dopolnili.« Ah! Utinam diceres potius: vivat anima mea vita iustorum, quoniam naturali ordine sequitur mors bona vitam immaculatam, et qualis vivit, talis regulariter moritur. Vsi grešniki inu grešince so le-te misli, kakor je bil Balaam, inu uni kalviniš firšt, kateri je djal: »Jest želim živeti kalviniš, zakaj nej treba se postit inu molit, temuč ta svejt inu uživati lušte tiga mesa, umreti pak želim katoliš, zakaj je ena dobra smrt!« Taku tudi vi hočete živeti kakor ajdi, umreti kakor svetniki. Vsi želite to krono nebeško doseči, ampak hudiču se zuper postavit inu hude želje vašiga mesa premagati n hočete. Volunt gaudere cum sanctis, et tribulationem mundi nolunt sustinere cum illis, pravi s. Augustinus. Ali ne bo se po njeh misli zgodilu. Pravi prerok David: Desiderium peccatorum peribit. To resnico z večno svojo škodo je spoznal taisti bogati inu žlahtni gospud, od kateriga piše Zaccarias Boverius, de v laški deželi je bil en gospud, kateri je grešnu živel veliku lejt, ali vener eno sveto smrt je želel sturiti. Inu kadar je videl, de njega smrtna ura se prbližuje, začne mislit, koku bi mogel nebesa uživat po tem, kir je užival ta svejt. Mu noter pade, de bi dobru bilu, kadar bi umrl kakor en bogaboječi duhovni. Zatoraj pošle prosit gvardiana z imenom Marius de Mercato Seracino, de bi k njemu prišel. Ta gre, ga prosi, de bi mu hotel pomagat k eni dobri inu s. smrti inu de po smrti bi ga oblekli v kapucinersko suknjo. Doseže, kar želi, se spovej, obhaja inu s. olje prejme, božjo martro v roke vzame, s. rane kušuje, veliku solz prelije, zakaj mu je bilu žal, de more ta svejt zapustiti inu od luštav tiga mesa se ločiti, katere z mladiga je bil navajen uživat. Umrje, v kapucinersko suknjo ga oblečejo, roženkranc inu božjo martro v roke mu postavijo, tri cegle pod glavo mu denejo inu taku bus inu prez srajce leži. Celu mejstu je teklu njegovu truplu gledat. Čudili inu veselili se so, de g. Bug bo tako srečno inu s. smrt je prpustil timu očitnimu grešniku. Ponoči kadar ti drugi so bili šli počivat, p. gvardian s tovaršam vahta inu moli per mrliču. Pole dva velika črna psa planijo k temu mrtvimu truplu, kakor de bi taistu hoteli reztrgat. V lufti se zasliši ta glas: Quid cunstamini? Nostra huius anima est. Cur corpus illud, quod nostrum quoque est, non rapitis? Ta dva psa odgovore: Non possumus prohibet Francisci habitus, quo tegitur. Kadar tu šliši p. Marius, se obrne k tovaršu, rekoč: »Vzemiva midva, kar nam šliši inu pustimo hudičam, kar Bug jim je čez dal.« Ga slečejo, kar precej tista dva hudiča tu truplu popadejo ter z njim izginejo inu en tak smrad za sabo puste, de dolgu časa obedn nej mogel v taisti hiši prebivat. Vidite, N.N., desiderium peccatorum peribit. Zabstojn se je troštat dobru umreti, kadar edn v grehoh živi. S. Francisca je veliko poprej koštala njega s. smrt: čez 20 lejt je veliko pokuro delal, bus je hodil, velik mrez inu vročinu je trpel, vseskuzi se postil, gajžlal inu jokal, de ob videnje je bil prišel, velike inu težke bolezni potrpežlivu je prestal. Inu ti, kateri 30 lejt v smrtnim grehu si živel, vener se troštaš eno taku dobro smrt sturiti? Jest jo tebi vošem, ali težku se bo zgodilu. Bug tebi daj srečo, de taisto pusledno uro s takušnim nucam bi mogel reči: Fili David miserere mei! O mater Dei, memento mei, kakor je bil zrekel s. Franciscus Ksaverius. Ali je poprej tulikajn za čast božjo doprnesel, de nam nej mogoče zrajtati. Ali tebi težku se bo zgodilu, kateri vse, kar si sturil, je bilu čez čast božjo. Bug dodeli tebi, de bi v taisti pusledni uri resničnu mogel reči s s. Pavlam: Cupio dissolvi, et esse cum Christo. Omnia arbitratus sum ut stercora, ut Christum lucrifaciam. Ali težku bo mogli biti, zakaj ti si edn taistih, od katerih Jeremias pravi: Amplexati sunt stercora. Zakaj le-tu je taku težku sturiti, kakor je težku enimu pisat, kateri nihkdar nej perja v roki imel, ali enimu plavat, kateri nihkdar nej v vodi bil, ali malat, kateri se nej poprej učil, ali letat, kateri nema peruti. Pošlušajte, kaj vam pravi Cassiadorus: An putatis fratres, quomodo tunc. repente de terris ad coelos evolare poterimus, qui usu, et exercitio quotidiano volitare nunquam didiceremus. Ah, moje srce se v meni joka, dokler več ludi se . najde, kakor jest imam lasi na glavi, katerim se takrat zgudi inu so prsileni reči, kaj je David djal Savlu, kadar ga je bil v železni gvant oblekel, de bi šel vojskovati se z Goliatom. David skusi hodit, ali kumaj je mogel gibat pod taisto težavo. Zatoraj se obrne k Savlu ter pravi: Non possum sie incedere quia usum non habeo. Taku se godi takušnim, kateri nihdar nejso bili navajeni hudiču se zuper stavit inu prav s srca se g. Bogu prporočit, pravo grevingo čez svoje grehe imeti, s pravo andohtjo s. zakramente prejeti; inu kadar takrat ti duhovni od tiga jim začnejo govorit, se prestrašijo inu sami mej sabo pravijo: Non possum sie incedere, quia usum non habeo. Zakaj nihkdar na taisto posledno uro ne premislijo inu se ne prpravijo, koku bi imeli se zadržati, zatoraj se jim godi, kakor unem gospudem, od katerih s. Chrysostomus piše, de v tem mestu Antiochia so bili nikateri žlahtni inu bogati gospudi, kateri v veliku buštvu so bili padli inu so mogli delat, aku so hoteli živeti. Inu večkrat so mogli kruha stradati, kateru jim je pretežku inu pregrenku naprej prišlu. S. Chrysostomu se so smilili inu jih je večkrat troštal: Et cum hortaremur eos, ut fortiter talia paterentur, responderunt nobis nihil inquam tale meditati sumus. Mi se ne moremo potroštat, zakaj nihkdar takušne nesreče nejsmo čakali inu mislili, de le tu bi se imelu nam zgoditi. Nihil unquam tale meditati sumus. Bo ura inu čas prišel, N.N., de vaša ura bo pretekla, vaša muč inu zdravje bo v slabust inu v bolezen se preobrnila, kri bo v žilah gorela, oči bodo glažavne prhajale, glava bo v grob silila, omotica bo martrala, želodec obene špiže ne bo obdržal, mehka postela se vam bo trda kakor kamen zdela, se bote semterkejkaj obračali inu niker počitka našli, z ene postele v to drugo vas bodo prekladali, ali niker miru ne bote našli, kerkuli vas bodo doteknili, vas bo zabolelu, prez konca bote klagovali: »Aube, aube, aube, pomagajte, pomagajte!« Ti domači vas bodo troštali inu djali: »Imejte potrplejne, zakaj mi vam ne morimo pomagat.« Ioh, kaj z ena bolečina! Arcati bodo sklenili, de bolezen je nevarna. Ah, kaj z en strah! Žlahta bodo djali, de terbej testament sturiti inu drugim blagu zapustiti. loh, kaj z ena žalost! Spovednik bo djal: Je treba v volo božjo se podati. Ah, kaj z ena nevola! Terbej eno čisto inu dobro spuvid sturiti. loh, kaj z ena težava! Terbej eno pravo grevingo čez vse grehe imeti. Ah, kaj z ena težava! G. Bogu se prporočit inu lubo rožo Divico Marijo za pomuč prosit. loh, ne morem molit. Terbej se zuper skušnave hudičave prpravit skuzi stonovitno vero, skuzi pohlevnu upajne. O grenkust! O žalost! Zakaj: nihil unquam tale meditati sumus. Mi nihdar nejsmo tiga premišluvali inu čakali, zatoraj zdaj sami ne ne vemo, kej smo, inu ne znamo, koku začeti. Zatoraj, N.N., jest vas danes opominam inu prosim, de bi imeli lepu, brumnu inu bogaboječe živeti, ako n hočejo hudo smrt sturiti. Zdaj je čas večkrat v nebu pogledat, kejkaj želeti priti, večkrat Marijo Divico na pomuč poklicat, v roke božje se podati, grevingo čez grehe imeti, de takrat vam ne bo neznanu naprej prišlu, de bote prsileni spoznati: nihil unquam tale meditati sumus. Zatoraj bi bili silnu hudu za vašo ubogo dušo, zakaj s. Agostinus pravi: Vix ex centum millibus hominum, quorum mala fuit vita in morte divinam indulgentiam obtinet unus. Zdaj tedaj naprej vzemite si, de hočete zapuvidi božje držati, greha se varvat, v roke božje se podati, taku vas zagvišam, de tudi taisto pusledno uro bote te s. misli imeli. S tem sklenem, kar zamerka Hugo Cardinalis: De kadar naš odrešenik Kristus Jezus na križu rezpet je visil inu de njega pusledna ura se je prbližvala: dixit consummatum est. Et inclinato capite tradidit spiritum. Hugo Cardinalis se čudi, de Kristus poprej glavo doli prpogne inu potle duše čez da, dokler per teh drugih bolnikoh drugači vidimo, de poprej dušo čez dado inu še li, kadar umrjo, takrat glava jim doli omahne. Ali sam ta učenik nam ta uržoh da: Inclinat caput, quasi supponens humerum ad portandum nos: Christus enim Dominus tota vita sua fuit pastor bonus, qui per montes, et silvas perditam investigavit, super humeros imponens, caput inclinabat. Hoc fuit in vita pastoris officium, sed, et hoc norines fecit. Z vsiga tiga, kar sem jest danes vam govoril, lahku doli vzamete, de qualis vita talis ita. Želite morebiti taisto pusledno uro g. Bogu pokorni biti, zdaj večkrat: Inclinate caput vestra Deo, inu s Kristusam vednu recite: Non mea sed tua fiat voluntas. Bi radi takrat vidli, de bi Marija Divica vam na pumoč prišla, zdaj večkrat prosite, rekoč: Maria mater gratiae etc. Bi radi takrat s s. Marijo Magdaleno ·z vašimi solzami noge Kristusave oprali, sturite večkrat kakor Marija Magdalena. Quae caepit lacrimis rigare pedes eius. Želite eno pravo grevingo imeti taisto pusledno uro? Večkrat zdaj s tem očitnim grešnikom recite: Deus propitius esto mihi peccatori. Z eno besedo — želite lepu inu sveto smrt sturiti, lepu, brumnu inu svetu imate živeti, aku hudu n hočete umreti. Pravi s. Augustinus: Vivete ergo bene, ne moriamini male. Amen. 

NA TRETJO NEDELO PO VELIKI NOČI 
Quid est hoc, quod dicit nobis: Modicum, et non videbitis me? 
Kaj je tu, kir on k nam pravi: Čez enu majhenu, ne bote vi mene vidili? 
En resničen inu hvale vreden priguvor je taisti: strah je dober; zakaj kadar v eni hiši, v enem mesti ali deželi nej straha, temuč sledni sturi, kar hoče, tamkaj malu dobriga inu brumniga se bode našlu. Ali vener sledni strah nej dober inu hvale vreden, zatoraj le-ti modri zašpotujejo Domitiana cesarja, kateri silnu se je bal, de bi njega kateri domač ne fratal inu ubil, kakor en astrologus je njemu prerokoval; zavolo tiga vse njega cimre ali kambre je bil zapovedal s špegli pokriti, de, kamerkuli se je obrnil, je vse vidil, kaj se je noter godilu. Obene časti tudi cesar Tiberius si nej bil zadubil, kateri glaboku pod zemlo je bil pustil eno hišo zidat, inu kakor je zagrmelu, zdajci je šel tjakaj se skriti inu vunkaj se je bal priti, dokler vse tihu inu jasnu nej postalu. Še huši strah je bil krajla Artemona, kateri je bil taku močnu strašan, de li ena muha je čez njega letela, on kakor šiba se je tresel od straha, inu kamerkuli je šel, njega hlapci eno železno streho vrhi njega glave so mogli držati, zakaj se je bal, de bi kikaj na glavo ne padlu. Kdu se bode mogel smeha zdržati, kadar bode slišal, de en rimski gospud je bil taku strašan, de nihdar nej hotel pod streho prebivat, temuč vselej pod fraj nebesam, zakaj se je bal, de bi hiša na njega se ne podrla? Inu od eniga berem, de cilu z vodo se nej hotel umivat, zakaj se je bal utonit. Inu en krajl, kateri se je bal pod kočijo konec vzeti, kakor enkrat se je njemu sanjalu, zatoraj je bil vse kočije prepovedal inu vselej je k nogam hodil. Od le-teh se more reči: Timuerunt timore, ubi non erat timor. Strah pak imejti, kir je vrednu inu nucnu se bati, le-tu čast, hvalo inu nuc prnese. Zatoraj jest hvalem tiga bogaboječiga škofa Ceadda, kateri, kakor je slišal zagrmeti, zdajci je v cerku tekel, na nage kolena padel, za milost inu gnado božjo je prosil. Ga vprašajo, zakaj le-tu. Odgovori: »Kadar šlišim grmejti, spumnem na sodni dan, na kateri bodem mogel G. Bogu težko rajtingo dati, zatoraj silnu se prestrašena.« Bal se je s. Bemardus inu po celim životu se je tresel, zakaj nej vedil, ali njega ime je zapisanu v bukvah tih izvolenih. B. Ludovicus Beltrandus silnu se je bal, zakaj nej vedil, ali bode na desnico ali levico na sodni dan postavlen. Glihi viži s. Augustinus s straham večkrat je djal: Heu miki misero, qui in regione umbrae mortis nescio finem, nescio si dignus sum amore an odio. Jogri tudi se so bili prestrašili, kadar Kristus jim je bil rekel: Modicum & non videbitis me. Tukaj en učenik pravi: Haec audientes discipuli Domini, conturbati & exterriti fuere, timentes Christi discessum. Tak strah je dober inu nucen, zakaj le-ta, kateri se Boga boji, brumnu inu pravičnu živi inu vselej Boga časti, kakor sam s. Duh skuzi usta tiga modriga pravi: Qui timet Dominum, faciet bona. Od nuca tedaj strahu božjiga danes jim bodem govuril. 
Piše Plutarcus, de kadar enkrat te sedem modri tiga sveta se so vkupaj našli, eden je te druge vprašal, quaenam domus esset optima, quaenam familia foelicissima. Ta modri Solon odgovori: In qua nec res iniuste est parta neque vel in ea conservanda diffidentiae vel impendenda locus poenitentiae. Ta modri Bias pak odgovori: In qua dominus sua sponte se talem gerit, qualem foris propter leges. Thales pak je djal: In qua plurimum otii domino conceditur. Cleobalus je djal: In qua plures suni, qui diligant quam metuant dominum. Licurgus pak: Qui domui suae bonum principatum constituit. Pittacus pak je menil: In qua neque requiruntur supervacua neque desiderantur necessaria. Chilon je bil odgovuril: Quae similis est urbi, in qua sapiens rex imperat. Vse le-tu je resničnu, ali vender meni ble dopade psalmist, kateri pravi: Beatus vir, qui timet Dominum. Potens in terra erit semen eius, & generatio eius benedicetur. Gloria & divitiae in domo eius. Srečna stutavženkrat je taista hiša inu duša, v kateri strah božji se najde, zakaj vse, karkuli želeti, se v strahu božjim najde. Najde tu lubu zdravje. Time Dominum, & recede a malo: sanitas erit umbilico tuo, & irrigatio ossibus tuis. Aku hočeš dolgu živeti, imej strah božji. Timor Domini apponet dies, & anni impiorum breviabuntur. Hočeš tvojo pusledno uro potroštan biti inu pravu upane imeti, imej ta s. strah. In timore Domini esto tota die, quia habebis spem in novissimo, & praestolatio tua non auferetur. Želiš velik Ion, boj se Boga. Qui timetis Dominum, credite illi, & non evacuabitur merces vestra. Hočeš veliku blaga doseči, kateri zdaj v revah se najdeš, sturi tu, kar Tobias pravi: Noli timere, fili mi: pauperem quidem vitam gerimus, sed multa bona habebimus, si timuerimus Deum. Hočeš eno dobro smrt sturiti? Timenti Dominum bene erit in extremis, & in die obitus sui benedicetur. Želiš skušnave tiga satana premagat? Ta s. strah bode tebi pomagal. Timenti Dominum non occurrent mala, sed in tentatione Deus illum conservabit, & liberabit a malis. Od tiga tudi pridejo šaci. Timor Domini ipse est thesaurus eius. Od tiga pride čast inu hvala. Fallax gratia, & vana est pulchritudo: mulier timens Dominum ipsa laudabitur. Hočeš milost božjo doseči? Pole! Misericordia eius a progenie in progenies timentibus eum. Hočeš, de tvojim otrokam dobra pojde, uči jih strah božji. Ut timeant me universis diebus, & bene sit eis, & filiis eorum post eos. Dalej strah božji prnese žegen božji. Timor Domini sicut benedictionis paradisus. Prnese trošt. Quam magna multitudo dulcedinis tuae, Domine, quam abscondisti timentibus te. Prnese žlahtnust. Qui timent te, magni erunt apud te per omnia. Z eno besedo, prnese vse, kar dobriga inu nucniga človik želeti more, kakor Mojzes pravi: Timeamus Dominum Deum nostrum, ut bene sit nobis cunctis diebus vitae nostrae. 
Zatoraj en dan psalmist David pokliče vkupaj svoje otroke, de bi njega poslušali: Venite, filii, audite me! Ali kaj dobriga jih boš učil? Morebiti jih boš učil teologijo, v kaj z eni viži so tri s. peršone inu en sam Bug, inu de ena peršona nej prior tempore kakor ta druga, temuč li origine prior? Morebiti astrologijo, de bi spoznali, kulikajn zvejzd je na nebesih, kaku nebesa se obračajo? Morebiti matematiko, de bi sledni vedel svojo srečo ali nesrečo, kateri od zvezd svojga rojstva je podvržen? Morebiti geometrijo, de bi znali zmerit, koku dolga inu šroka je zemla? Morebiti aritmetiko, de bi znali rajtat inu štejti? Morebiti medicino, de bi spoznali muč inu nuc teh zeliš? Morebiti filozofijo, de bi vedli lastnust inu naturo vsih stvarjenih reči? Ne, ne, pravi David, le-te kunšti ne bodem jih učil, temuč to narnucniši kunšt. Venite, filii, audite me: timorem Domini docebo vos — strah božji, božji strah vas bodem učil. Poslušajte s. Lorenca Justinijana: Non cursus siderum, non rerion naturas neque coelorum secreta, sed timorem Domini docebo vos. Zakaj ta strah božji je en zverek inu začetek vsiga dobriga djanja: Initium sapientiae timor Domini. Inu le-tu potrdi s. Lor. Just., rekoč: Magna enim salutis spes & maxima in profedu virtutum causa est timor Domini. 
Zavolo tiga pravi Mojzes, de G. Bug od izraelskiga folka drugiga nej želil, semuč ta s. strah: Et nune Israel, quid Dominus Deus tuus petit a te, nisi ut timeas Dominum? Ali koku le-tu more biti, o moj Mojzes, dokler G. Bug jim je bil dal deset zapuvidi na tablah zapisane inu silnu veliku drugih? S. Augustinus tukaj odgovori: Qui timet, custodit. Le-ta, kateri se Boga boji, bode gvišnu njega s. zapuvidi držal inu brumnu ter pravičnu živel, kakor ta modri pravi: Qui timet Dominum, faciet bona. Zatoraj Jonas prerok, kadar taistim čovnarjom je hotel zastopit dati, de on je en služabnek božji, nej drugu rekel, semuč: Hebraeus ego sum, & Deum coeli timeo. Vsa svetust inu andoht eniga praviga služabnika božjiga v tem stoji, de Boga se boji. 
Inu poslušajte, N. N., s. s. učenike, kateri so le-te misli bili. S. Grogor Nazianzenus pravi: Timor bonorum omnium magister optimus. S. Basilius: Opificium sanctitatis. S. Hieronymus: Virtutum omnium custos. S. Gregorius: Ancora cordis est pondus timoris. S. Cyprianus: Timor est innocentiae custos. Ali z eno besedo psalmist je bil vse letu rekel, kadar je djal: Constitue legislatorem super eos, kir s. Chrysostomus bere: Constitue timorem super eos. Strah božji nas uči vse, kar je čednu inu svetu. Uči, de s. zapuvidi se drže, andoht v cerkvah, pokoršino svojim starišom, pravico tem podvrženim, milost h potrebnim, lubezen h svojim bližnim, odpušajne sovražnikom, čistost tiga srca, potrpežlivost v bolezni, flis v službi božji. Quem non delectat tam inclyta proles, bodem rekel s s. Bernardom. Inu s. Duh pravi: Qui timet Dominum, inquiret, quae placita suni ei semper. Inu ta modri Siroh c. 1.: Timor Domini expellit peccatum, nam qui sine timore est, non poterit iustificari. 
Inu ravnu le-tu najdem v s. pismi, de vsi le-ti, kateri so se G. Boga bali, veliki svetniki inu prijateli božji so bili. Pravičen inu velik prijatel božji je bil ta potrpežlivi Job, kateriga sam Bug je hvalil, zatoraj od njega stoji pisanu: Rectus & recedens a malo & timens Deum. Bogu dopadeč je bil ta stari Simeon, od kateriga stoji pisanu: Homo iste iustus & timoratus. Brumen inu pravičen je bil ta stari Tobias, od kateriga Rafael je djal: Filius es optimi viri, & iusti, & timentis Deum. Bogaboječ je bil taisti kapitan, od kateriga stoji pisanu: Vir religiosus & timens Deum cum omni domo sua. Ali zakaj jest se tulikaj gori držim, dokler s. Paulus, glas s. Duha, očitnu pravi, de brumnost našiga mesa inu svetust našiga duha se najde inu doseže skuzi strah božji. Has ergo habentes promissiones, carissimi, mundemus nos ab omni inquinamento carnis & spiritus, perficientes santificationem in timore Dei. Inu de vse le-tu pride od straha božjiga, David je bil prav spoznal, rekoč: Dominus regit me, & nihil mihi deerit; in loco pascuae ibi me collocavit; super aquam refectionis educavit me; animam meam convertit. Nam, etsi ambulavero in medio umbrae mortis, non timebo mala, quoniam tu mecum es. Ali v kaj z eni viži, o s. prerok, si tulikajn gnad od G. Boga dosegel inu taku velek svetnik ratal? Poslušajte, N. N., kaj pravi: Virga tua & baculus tuus ipsa me consolata sunt. Palca inu šiba božja pomenijo le-ta s. strah. Vse gnade, vsi žegni, vse čednosti inu dobra dela v strahu božjim sem nešel, taku zastopi s. Hieronymus: Dum formido, servavi gratiam, quam acceperam. 
V tem kir sem govuril od šibe inu palce, meni naprej pride inu tudi lepu se rajma, kar stoji pisanu Exod. c. 12., de Bug vsigamogoči je bil zapovedal Izraelitarjom, de ob času velike noči bi imeli le-tu jagne jejsti v taki viži: Sic autem comedetis illum: renes vestros accingetis & calceamenta habebitis in pedibus, tenentes baculos in manibus & comedetis festinanter. S. Hieronymus pravi, de ta praznik pomeni sledno dušo, kadar hoče v gnado božjo priti; ta more narprvu svoje ledje opasane imeti, namreč svoje hude želje inu počutke noter držati, od luštov tiga grešniga mesa inu nespodobne lubezni se ločit; tudi ima na nogah čevle držati, kateri pomenijo premišluvajne te smrti, inu susebnu ima v roki eno palco držati: tenentes baculos in manibus. Ali kaj pomeni le-ta palca? Odgovori s. Eligius: Baculos necesse est, ut in manibus teneamus, ut in cunctis, quae agimus, timorem Dei vive prae oculis habeamus. Hočjo tedaj gnado božjo doseči, N. N.? Pravičnu, brumnu, čednu inu nedolžnu živeti? Palco strahu božjiga vselej pred očmi držite! Inu ravnu ta lepi nauk je bil s. Bernardus svojim bratam dal: Filioli, in veritate didici, nihil aeque efficax esse ad gratiam promerendam, recuperandam, retinendam, quam si omni tempore coram Deo inveniaris non altum sapere, sed timere. 
Ali zakaj jest danes moje pošlušavce z le-to nenucno pridigo gori držim? Kej se bode eden nešel na zemli, de bi se G. Boga ne bal inu v strahu božjim ne živel? Le-tu nej mogoče, zakaj človik od nature ima, de se boji tiga, kateri njemu škodit more. Se boji eniga psa, de bi ga ne ujedel, ene kače, de bi ga ne upičila, eniga škarpijana, de bi ga ne ubodel, se boji vode, de ne bi utonel, ene iskre, de bi se ne spekel, ene gobe, de bi ga ne oskrunila. Koku tedaj se ne bode bal Boga vsigamogočiga? Ali ah, Bogu stu tavženkrat vender se smili, de veliku njih se več boje eniga psa, ene kače, eniga škarpijana kakor Boga vsigamogočiga. Ti ne rezdražiš psa, de bi tebe ne ujedel, se ne dotakneš kače, de bi tebe ne upičila, ne prtisneš škarpijana, de bi tebe ne ubodel — inu G. Boga tulikajn rezdražiš s tvojim grešnim djanjom, ga rezsrdiš s tvojim grešnim jezikam, ga raniš s tvojo hudo mislijo, inu vonder za le-tu ne maraš, kakor de bi Bug nad tabo ne mogel se maščuvati inu po tvoji pregrehi tebe štrajfat. Ne premisliš, koku G. Bug je mogočen, de bi vsaj zavolo njega mogočnosti se imel njega bati, zakaj aku eden je močneši, ble se njega človik boji. O, koku mogočna je njega s. roka! O, koku močna je njega štima! Z eno samo besedo je stvaril vus volni svejt; zapovej oblakam inu vus svejt z dežjam končajo; zapovej, de ogen ima Sodomo in Gomorho požgati, kar preči vse pepel rata; zapovej morju inu kakor skala trdu rata; zapovej skali inu začne se potiti inu iz svojga puta sturi en velik potok; zapovej soncu inu se ustonovi. Inu eniga taku mogočniga gospuda se ne bojiš? Kadar ti rezžališ inu rezsrdiš tvojga firšta inu gospuda, lahku pobegneš v eno drugo deželo, pod drugiga firšta greš prebivat, ali kam boš bejžal pred Bugam, kateri tebe štrajfat [je] hotel? Kdu bode tebe mogel ubranit, kadar povsod krajluva, povsod oblast ima? Kadar bode tebe ranel, kaj z en arcat bode tebe ozdravil? Kadar bode tebi bolezne poslal, kaj z ena arcnija ali želišče bode tebe ozdravilu? Kadar bode tebe hotel umoriti, kej boš nesel drivu tiga lebna? Aku bode hotel tebe v keho zvezaniga djati, kaj z en Sampson bode taiste štrike inu ketene reztrgal? Aku vas bode v to peklensko ječo vrgel, kaj z en Orfeus vas bode vunkaj spravil? Job očitnu pravi: Cum sit nemo, qui de manu tua possit eruere. Zatoraj: Hunc timete, hunc timete, qui potest animam & corpus perdere in gehennam. Tiga se imate bati, kateri vašo dušo inu telu zamore v ta večni ogen vreči, inu drugih ne bujte se, kateri cilu v malo škodo vas prpravit morjo. 
Zdaj s. Bernardus kliče vkupaj vse grešnike inu grešnice inu pravi: Povejte vi meni, kaj se bojite? Kaj se bojiš, ti žlahtni gospud? — Jest se ne bojim drugiga, semuč eniga neprijatela mojga, zakaj jest imam eno težko pravdo. Inu desilih vse pisma sem v moje roke prpravil, de ta drugi nima neč pokazat (priča bodo tudi prsegli, kakor je meni všeč, besednikom sem uže tudi dobra usta pomazal, tem, kateri imajo soditi, sem uže lepe šenkinge poslal, zatoraj se troštam pravdo udobiti, dokler moje kula sem dobra pomazal; se troštam, de naprej poteko inu mojmu bližnimu sem uže jamo prpravil), eniga samiga neprijatela se bojim, kateri per letej pravdi v priče se bode našel inu vej, de ta drugi ima prav. — Ah, pravi s. Bernardus, kadar bi jest v taki viži z mojim bližnim andlal, bi se ne bal ni rihtarja ni obeniga neprijatela, temuč bi se bal Boga, kateri za vse tu dobra vej, de bi on ne prpustil ravnu v taisto jamo mene pokopati, katero mojmu bližnimu sem prpravil. Hunc timeo: occultum occultorum exploratorem! 
Kaj se bojiš, kupc? — Jest drugiga se ne bojim, semuč kakoršne nesreče. Jest zmladiga sem začel kupčvati, zadobiti inu šparat, de bi jest inu moji otroci en kos kruha imeli. Jest sem se v vsih vižah poflisal, en krajcar udobit, zdaj per meri, zdaj per kupu, zdaj per interesu. Je prišel en potreben žitu na pusodo prosit, sem njemo posodel, pak čez šteri misece dopelt je meni povrnel. Je prišel en preprost, sem njemu blagu dopelt zarajtal, per meri sem vselej kaj udobil inu taku flisik sem na dobiček gledal, de večkrat sem s. mašo v praznik zamudil inu v taki viži veliku blaga vkupaj spravil. Inu dokler zdaj vso kupčijo na rajži imam, ne morem jejsti, ne morem spati, zakaj se bojim nesreče. Jest bi obužal, kadar le-ta kupčija bi meni po zlu šla. — Eh, nepameten človek! Se bojiš zgubiti tvoje blagu inu se ne bojiš zgubiti tvojo dušo? Se bojiš obužat inu se ne bojiš pekla, kateriga si zašlužil z le-to tvojo judavsko ohrnijo? Se bojiš nesreče inu se ne bojiš G. Boga, kateri je prepovedal svojga bližniga golufat? Tiga, tiga se bati imaš, kateri tebe zamore revniga inu nesrečniga do vekoma sturiti. Hunc, hunc time: occultum occultorum exploratorem! 
Kaj se bojiš ti, mlada peršona? — Jest se bojim ene same riči, de bi vun ne prišlu. Jest imam uže besedo od taiste moje prijatelce, de žiher k nji pridem, kadar hočem; vrata inu klučance mene poznajo, desilih ponoči pridem inu desilih je temnu, ne zajdem nikar po štengah nikar po hiši. Le-tu samu se močnu bojiva, de bi vun ne prišlu, de nje mož [bi] ne zvedil. — Ah, nesrečna vidva! Se bojita eniga človeka inu G. Boga se ne bote bala? Kaj menite, de aku mož ne bode zvedil, de tudi Bug, ženin vaših duš, ne bode za le-tu vedel, kir v priče se najde inu vse vidi, desilih je temnu? Hunc, hunc time: occultorum exploratorem! 
Kaj se bojiš ti, mati? — Jest se bojim v moji hiši špota, zakaj imam eno hčer, katera je uže velika inu pameti nima, n hoče ni mene ni očeta bugat. Vseskuzi bi norčvala, fantala inu vasuvala. Vstane, leže — nihdar ne vidim, de bi molila; nerada gre h s. maši, nerajši h pridigi, nuč inu dan bi plesala. Jest ji pravim, sfarim, kregam inu učim, ali vse neč ne pomaga. Aku Bug ji ne bode bulši pamet dal, ne bode dolgu stalu, de sebi inu meni bode špot sturila, zatoraj vseskuzi se bojim inu od straha se tresem. — Ah, moja mati! Ti se imaš več Boga kakor špota bati, zakaj ti si kriva, de tvoja hči je taku nemarna, samavolna inu nepokorna; zakaj kadar je bila mlada, si ji vse prpustila, strah božji jo nejsi učila. Kadar bi jo bila imela kregat inu tepsti, si se ji smejala, inu kadar je kaj rekla, de eni dekelci se nej spodoblu, tebi se je dobra zdelu. Zatoraj G. Boga, katerimu rajtengo boš mogla dat, se imaš bati veliku več kakor špota. Hunc, hunc time! 
Kaj se pak ti, hči, bojiš? — Oh, jest se ne bojim drugu, semuč moje matere. — Zakaj? — Ja, ona hoče, de bi vseskuzi doma bila kakor en tič v fulavži inu de bi se držala kakor ena nuna, pa ne morem. Hoče, de bi z obenem ne govorila inu cilu, de bi obeniga ne pogledala, ali le-tu nej mogoče. Inu zlasti se bojim, de bi ne zamerkala, de eden k meni v vas hodi, kadar mati gredo počivat. Ah, kadar le-tu bi ona zvedla, gore bi bilu tavženkrat meni! Ali vender, hvala Bogu, dotehmal se nej neč taciga hudiga zgudilu, inu še Bug ovari mene dalej! — Ali povej meni, kadar sta sama vkupaj, morebiti de molite s. roženkranc? — Tu se dobra vej, de ne molimo s. roženkranc; je rejs, de on je dober meni inu še bulši sem jest njemu. — Molči, molči, uže zastopimo. kaj hočeš reči. Vari se, vari se, kakor ti je luba tvoja glava, de mati ne bode le-tu zvedila, zakaj bi tebi glavo rezbila. — Zatoraj se neč ne bojim, semuč matere. — Ah, preproščina! G. Boga bati se imaš, kateri tvoje misli vidi, tvoje besede pošluša inu tvoje želje pozna. Hunc, hunc time: occultum occultorum exploratorem! Kaj se bojiš ti, kmet? — Jest se bojim mojga gospuda, zakaj je silnu oster. De li eden zdajci ne sturi, kar zapovej, preči je tepen. — Ah, nepameten! Se bojiš tvojga gospuda inu se ne bojiš G. Boga, katerimu tulikajkrat si njemu nepokoren. Timete eum, qui potest animam & corpus perdere in gehennam. 
Zakaj vse te druge nesreče tiga svejta prez božjiga rezžalejna so ravnu kakor ena kača prez strupa, kakor ena čebela prez žela, kakor en lev prez zobi, zatoraj drugiga se nimate bati, semuč G. Boga, zakaj aku Bug bode vaš prijatel, obeden vam ne bode mogel škodit. Si Deus pro nobis, quis contra nos? Aku boš imel strah božji, boš tudi imel gnado božjo, inu kadar boš le-to imel, žiher boš spal kakor Peter v ječi s ketnami zvezan, žiher boš prebival vmej levami kakor Daniel prerok, žiher v ogni kakor uni s. s. tri mladeniči v babilonski peči, zakaj obena rejč vam ne bode mogla veliku škode sturiti. 
Zdaj meni naprej pride, kar od cesarja Nerona pisarni najdem: de en dan je bil povabil rimsko gospodo v gostje inu v tem, kir so bili dobre vole inu polovico pijani, pole, na naglim pridejo šteri strašni levi, kateri grozavitnu so erjuli. Le-ti povableni se silnu prestrašijo, od mize skočijo, glaže inu peharje iz roke vržejo, eni k davram, drugi k oknam se prbližejo, s hiše bežat se poflisajo, sam Nero z meram sidi inu sidi inu na vus glas se smeja. Takrat ti povableni zamerkajo, de taistim levom zobi so bili polomneni inu parkle odsekane; takrat strah jim preide inu z levomi se začno igrati. Glihi viži tudi vi, aku bote v gnadi božji, obene druge riči se ne bote bali. Samiga tedaj G. Boga se imate bati inu njega s. strah pred očmi vselej imejte, taku vam oblubim, de obene druge riči se ne bote bali, kakor očitnu nas zagviša s. Ambrož, rekoč: Divinus timor timorem in nobis expellit hostilem, non enim potest timere barbarum, qui timuerit Salvatorem, dokler skuzi le-ta s. strah bodete zagvišeni nebešku krajlestvu zadobiti. 
Jest bi hotel rad vedit, zakaj uni razbojnik taku hitru si je bil nebešku krajlestvu zaslužil. Kaj dobriga je bil sturil? Z mladiga je bil začel krasti, potle je bil začel po cestah razbivat inu rupat inu taku škodliv inu hudoben je bil ratal, de gavge si je bil zašlužil. Dragu ne vem, de je bil kaj dobriga sturil, temuč, kadar je na križu prbit visil, Kristusu se je bil pohlevnu prporočil, rekoč: Domine, memento mei, cum veneris in regnum tuum. Kristus zdajci ga usliši inu oblubi: Hodie mecum eris in paradiso. Odkod je on le-to narvekši gnado dosegel, dokler dotihmal je vselej grešnu živil? Naj reko drugi, kar hočejo, jest pak s s. Chrysost. bodem rekel, de ta s. strah božji je bil uržoh inu začetek njega izveličajna. On se je bil začel Boga bati, kadar je uže na križu visil, inu ta strah božji je bil začel učiti tudi svojga tovarša, rekoč: Neque tu times Deum, qui in eadem damnatione es? Ah prijatel, nehaj uže enkrat Boga žalit; smo zavolo naših pregrehov h smrti obsojeni inu vendar ti se Boga ne bojiš? Aku Boga se bomo bali, se troštam, de bodemo odpušajne naših grehov od tiga usmileniga Gospuda dosegli. Poslušajte s. Chrysostoma: Alter probus invenitur, in iudicio reus, in cruce iudex, sed & timorem docet. Prima enim vox latronis ad socium latronem haec fuit: Neque tu times Deum? Quoniam exiguo tempore Christum, ut oportuit, timuit, beatus factus est. Zatoraj prav pravi ta modri: Beatus homo, cui donatum est habere timorem Dei. Zakaj gvišnu se meni zdi, de ta, kateri strah božji pred očmi ima, ne bode neč nespodobniga sturil. 
Zakaj jest sem enkrat bral, de okuli 600 peršon se so v enim [čolnu v] Indijo pelali. Vmej njimi je bil en astrologus, velik prijatel kapitana. Le-ta se toži pruti astrologu, de veliku tatov se v taistim čolnu najdejo, dokler vsak dan njemu kaj ukradejo inu vender se ne more zvediti, kdu so taisti. Astrologus oblubi, de z njega kunštjo hitra bode povedal, kdu so taisti, kateri kradejo. Zatoraj flisnu merka, de bi mogel kateriga ošpegat. En dan sliši rapotati v kambri tiga kapitana. Gleda skuzi eno špralico, zagleda eniga žolnerja, kateri eno srebrno skledo je bil ukradel inu na tihim vun je z njo šel. Zamerka kapitan, de ta srebrna skleda je njemu ukradena, se zupet pruti astrologu toži, ali le-ta ga potrošta, rekoč: »Zdaj bodem jest mojo kunšt pustil vidit.« Zapovej, de vsi imajo nasrejd čolna priti, on pak stopi n eno visoko mizo, odpre gori njega bukve inu s špeglom začne nebu gledat & c. K zadnimu s svojo šibo taistiga žolnerja po glavi udari ter reče: »Le-ta je skledo ukradel!« On se prestraši, tatvino spozna inu povrne. Vsi potem se so bali inu taku se zadržali, de obene tožbe več nej bilu šlišat. Vidijo, kaj premore ta strah? Zdaj jest rečem: aku tulikajn je premogel ta strah, de bi astrologus jih vunkaj ne dal inu de bi od kapitana ne bili štrajfani, kaku veliku več bode premogel strah božji, tu je, aku bodemo premislili, de G. Bug vse vidi inu de šibo tih štrajfing v rokah drži prpravleno. Eh, gvišnu prav pravi s. Bernardus: Nihil aeque efficax esse ad gratiam promerendam, recuperandam, retinendam, quam si omni tempore coram Deo inveniaris non altum sapere, sed timere. 
Inu zatoraj, dokler tulikajn dobriga pride človeku od strahu božjiga, en angel z nebes je bil prišel pridigvat ta strah božji. Pošlušajo s. Ioannesa: Et vidi alterum angelum volantem per medium coeli, habentem evangelium aeternum, ut evangelizaret sedentibus super terram, dicens voce magna: Timete Dominum! Inu tudi Mojzes slednimu pravi: Dominum Deum tuum timebis, & illi soli servies. 
Ta hudi pak, dokler vidi, de tulikajn nuca ta strah božji prnese, se poflisa, kar narveč zamore, de bi človik na taistiga pozabel, inu z našo dušo sturi, kakor je bil sturil uni firšt z Dino, katero ob nje divištvu je bil prpravil; inu kadar je bil zamerkal, de silnu žalostna je bila postala inu svojga očeta, patriarha Jakoba, se je bala, takrat ta firšt, kar nerveč je bilu njemu mogoče, se je poflisal Dino potroštat: Et conglutinata est anima eius cum ea, tristemq. delinivit blanditiis. Je h Dini djal: »Zakaj, moja gospa, se tulikajn grimate? Jest vas nihdar ne bodem zapustil. Vi bodete moja nevesta inu firština inu gospa mojga srca inu blaga, jest pak bodem vaš služabnik inu hlapec. Jest bodem uže utalažil vašiga gospuda očeta, zakaj jest ne želim dote, jest hočem za vas dati tulikajn zlata, kulikajn vagate, inu aku le-tu nej zadosti, naj vas šaca inu polovico mojga blaga bodem volnu za vas dal. Nikar tedaj ne žalujte inu ne jokajte se, pustite li meni skrbejti, bode uže buli, kakor se troštate.« Glihi viži, pravi s. Grogor, sturi satan s človeško dušo: Plerumq. hostis callidus mentem, quam peccato supplantat, cum de mina sua afflictam respicit, securitatis blanditiis seducit. Prpravi ta peklenski goluf to bogo dušo v greh inu kadar vidi, de ta grešna duša žalostna postane, se grima inu joka, de v negnado Očeta nebeškiga je padla, se boji srda božjiga, počitka inu mera ne najde — takrat ta hudi pride, jo začne troštat, rekoč: »O duša, zakaj se tulikajn bojiš? Zakaj tulikajn se grimaš? Eh, bodi vesela, nikar ne misli več na le-tu, kar se je zgodilu, temuč premisli, kulikaj drugih se najde, kateri so tudi v le-ta greh padli inu še huši so sturili. Milost božja je velika; kaj meniš, de ti sama si en angel? Ne, ne, si z mesa inu kriji, nikar s kamna, si na zemli, nikar v nebesih. Trgaj rože, dokler je spomlad, še nej zima; bode uže čas prišel na večnost spumnit.« Taku govori satan človeku, de bi na strah božji pozabil. Ali, oh, varite se, varite se, de ne bote zapelani od tiga peklenskiga zapelavca, pravi s. Grogor: Admonendi sunt, ut sicut de spe fiduciam habeant, ne tamen incauia securitate torpescant. Nikar preveč ne zaupajte, temuč v strahu božjim živite! Zakaj aku ti sin se bojiš tvojga očeta, ti hči tvoje matere, ti žena tvojga moža, ti hlapec inu dekla tvojga gospodarja, ti kmet tvojga gospuda — inu se ne bote bali G. Boga, vašiga Stvarnika? Si Dominus ego sum, ubi esi timor meus, sam Bug nam govori skuzi Malahija preroka. Inu skuzi Jeremija močnu se toži inu srdi čez le-te, kateri njega se na boje, rekoč: Audi, popule stulte, qui non habes cor; qui habentes oculos non videtis, & aures & non auditis. Me ergo non timebitis, ait Dominus, & a facie mea non dolebitis? Kar mene zadene, jest oblubem tebi, o Gospud, de v tvojim s. strahu se bodem poflisal do moje pusledne ure živejti, dokler tulikajn dobriga od tiga pride. Inu k zadnimu h tebi se obrnem inu z Jeremijam prerokam rečem: Quis non timebit te, o rex gentium? Tuum enim est decus; inter cunctos sapientes gentium, & in universis regnis eorum nullus est similis tui. Amen. 

NA VELIK PETEK. 
Dicunt omnes: Cruciſigatur. 
Vsi vpijejo: Križaj ga. Matth. c. 27: 
Je tedaj mogoče, de danas vsi ludje so taku neusmileni inu nepravični ratali, de hočejo na Kristusu perbito inu mertvo vidit nedolžnost nebeško? Je tedaj mogoče, de danas vsi taistiga pregajnajo, kateriga poprej vsi pravični so prosili, de bi k njim prebivat prišal, rekoč: Veni Domine, & noli tardare. Inu dokler je odnašal priti, so želeli, de bi nebesa se odperle inu njega dol poslale: Rorate cęli deſuper, & nubes pluant iuſtum. Inu kadar so li spumnili, de ima k njim priti, se so rezveselili, inu potroštani bili. Zatoraj so djali: Veniet deſideratus cunctis gentibus. Veniet, veniet, & non tardabit. Je tedaj mogoče, de taistiga savražijo, od kateriga sam Bug je djal: Hic eſt ſilius meus dilectus, in quo mihi benè complacui? Je mogoče, de taistimu hočejo takoršen špot sturiti, kateri je ta nerlepši v mej ludmi. Specioſus forma prę filÿs hominum? Taistiga tedaj hočejo križat, kateri nikdar obenimu se nej pregrešil. Eum qui non nouerat peccatum? Nec in ore eius inuentus eſt dolus? Taistiga ne morjo vidit, kateri je. Candor lucis aterna, & ſpeculum ſine macula. Taistiga n hočejo per sebi terpeti, kateri jih taku lubi, de želi z njimi ostati do konca tiga sveta. Ecce ego vobiſcum ſum omnibus diebus vſque ad conſummationem ſaculi. Taistiga n hočejo v svojim mesti imeti, skuzi kateriga je bil oblubil G. Bug njih mestu pozidat inu iz jetja rešit. Ipſe adificabit ciuitatemmoam, & captiuitatem meam dimittet, non in pretio, neque in muneribus. Vsi prosijo, de bi taistiga križali, kateri za vse prosi očeta nebeškiga, Aduocatum habemus apud Patrem Ieſum Chriſtum iuſtum, & ipſe eſt propit iatio pro peecatis noſtris: non pro nosſtris autem tantum, ſedetiam tetius mundi. Inu vener. Dicunt omnes crucifigatur. Oh strašni grozovitni glas! Oh grešna inu nepravična sodba! Zakaj, kar svejt stoji, nej bilu takoršne nepravične sodbe. Je rejs, de nepravična sodba je bila faraonava, kadar je bil zapovedal vse izraelske fantiče vdo vreči. Je rejs, de nepravična sodba je bila krajla Savla, kadar po nedolžnem je bil zapovedal umorit 87 mašnikov inu vse ludi, kateri so prebivali v tem mesti Nobe. Je rejs, de nepravična sodba je bila krajlice Jezabel, kadar je bila zapovedala tiga nedolžnga Nabota s kamejnam posuti. Je rejs, de nepravična sodba je bila Herodeža krajla, kadar je bil zapovedal vse otročiče v Betlehemi pomorit. Ali vener le-ta današna sodba je ta nernepravičniši, katera hoče na križu špotliv umorit Kristusa Jezusa sinu Božiga, per katerimu vsi ludje najdejo, karkuli peterbujejo, kakor pravi s. Ambrož. Omnia habemus in Christo, & omnia in nobis Christus. Si à vulnere curari deſideras, medicus eſt. Si febribus aſtuas, fons eſt. Si grauaris iniquitate, iuſtitia eſt. Si indiges auxilio, uirtus eſt; Si mortem times, uita eſt. Si tenebras fugis, lux eſt. Si cælum deſideras via eſt: Si cibum quaris, alimentum eſt. Ter vi hudobni ludje vpijete: Crucifigatur? Ah, joh! tedaj ti o moj slatki Jezus, kir tulikajn dobriga si ludem sturil, boš križan? Dicunt omnes crucifigatur. Ah, je še preveč rejs, de ta nedolžni Jezus bo križan! Ti nevošlivi inu hudobni ludje so uže folš priča našli, tožbe krivične so uže zmislili, ter uže so zapovedali debele štrike splesti, klejše, kladova, žeble, bodeče ternje perpravit; križ uže cimprajo, žavč z jesiham mejšejo, špotlivo smert žugajo, martvašku Kristusa savražijo inu na vus glas vpijejo. Cructfigatur. O žalostni glas! Kateri vse vesejlje tiga sveta v žalost preoberneš inu vse stvari milu se jokat inu žalovati persiliš. Pogledajte okuli sebe, N. N., ter poveste mi: Kaj pomenijo ti nagi inu obrupani altarij? Žalost. Kaj pomeni, de zgonovi inu orgle se ne poste šlišat? Žalost. Kaj pomeni, de mašniki maše ne pojejo, temuč milu klagujejo? Žalost. Kaj pomeni, da lampe inu sveče so ugasnile? Žalost. Kaj pomeni tu rumplajne teh tabelc? Žalost. Oh žalost, žalost! Dokler danas se šliši ta žalostni glas. Crucifigatur. Taku de od velike žalosti zemla se strese, sonce krivavu rata, te skale se rezpokajo, ti grobi se odprejo, Maria Divica milu se joka inu ti angelci nebeški Mariji se pomagajo jokat. Angeli pacis amare flebant. Inu de bi ti tudi verni folk se imel jokat, videoč de tvojga nedolžniga Gospuda Kristusa Jezusa hočejo križat, S. Duh tebe opomina, rekoč: Deduc quaſi torrentem lachrijmas per diem & noctem, luctum vnigeniti fac tibi planctum amarum. Inu gvišnu ne bo mogoče, de bi se vi verne duše ne jokali, aku bote andohtliv premišlovali inu pošlušali, de naš cartani Kristus Jezus je bil po nedolžnem križan inu neusmilenu martran, kir obeniga nej režalil, ali kriviga sturil, temuč vsem pomagal, vse potroštal inu podučil &c. Premišlujte inu pošlušajte tedaj, kar vam bom jest naprej postavil, ter bote uržoh imeli nikar li žalovati, ampak tudi to nezgruntano lubezan Božjo poznat, kakor pravi s. Laurentius Justinianus. Nulla ſalubrior ad mentis excitandam compaſſionem cogitatio reperitur, quam Paſſionis Christi; per ipſam quippe, humana ſalutis reſtauratio, & ineffabilis Dei ad homines agnoſcitur ſummadilectio. Nemo aliunde diuina charitatii aternum fontem deguſtat melius, quam in huiuſmodi attenta, ſedulaque meditatione. Pošlušajte, inu začnem, Dicunt omnes: cruciſigatur. 
Kaj tedaj hudiga je sturil Kristus, da ga hočete križat. Quid enim mali fecit? Je Pilatus vprašal judje, kadar so djali: Crucifigatur. Jest ne najdem obeniga uržoha, de bi Kristus imel križan biti. Ait Pilatus ad Principes Sacerdotum, & turbas: nihil inuenio cauſa in hoc homine. Oni so odgovurili inu djali: Kadar bi leta ne bil hudiga sturil, mi bi ga ne bili tebi izročili. Commouet populum, docens per vniuerſam Iudaum. On odvrača ludi, inu jih zapeluje. Če je temu rejs, on je vreden smerti: če on je puntarstvu v deželi obudil, si je zašlužil križan biti: če on je prepovedal štivro inu dac cesarju plačovati, nej umerje: če zapuvidi Božje prelomil inu druge pohušal, pravičnu je, pude na gavge. Crucifigatur. Je rejs, N. N., de Kristus odvrača ludi od Luciferja inu jih vuči, de bi praviga živiga Boga molili; odvrača od pakla inu večne smerti, ter jih opomina, de bi tu večnu živejne inu nebešku krajlevestu iskali. Je res, de puntarstvu je obudil čez malikovajne inu to grešno sinagogo inu njegove šlužabnike, zakaj je vučil, de imajo eniga samiga Boga, stvarnika nebes inu zemle molit inu to pravo vero od Boga poslano deržat inu nikar te fovš judavske vučenike pošlušat, temuč S. Duha, kateri skuzi usta s. prerokov je govuril. Commouet populum. Je rejs, de odvrača ludi od ohernije, od nečistosti, od prevzetnosti inu od greha; Docens per vniuerſam Iudaam. De bi tu, kir imajo, ubozem dali, buštvu lubili, čistost inu divištvu deržali, krotki inu pohlevni bili. Diſcite à me, quiamitis ſum, & humilis corde. Commouet popultm. Je rejs, de kadar v tempelni je bil našal, de so vuoli, teleta inu golobe predajali inu s cerkvi Božje eno razbojnško jamo sturili, z gajžlo je bil vse vun stepil inu njih kupčijo vun vergil ter jih je sfaril, rekoč: Domus mea, domus orationis vocabitur, vos autem feciſtis eam ſpeluncam latronum. Commouet populum, docens: Je rejs, de vuči en nov vuk, kateri se ne zgliha z vukom tih filozofov inu judovskovh rabinov, zakaj vuči, de v pregajnenju imojo poterpežlivi biti, de se imajo postiti inu molit Bogu h časti, inu nikar de bi jih ludje častili: de imajo spoštvati svoje stariši nikar samu z besedo, temuč tudi z divinam: De imajo svoje savražnike lubit inu nikar savražit: Diligete inimicos veſtros. Commouet populum docens. Je rejs, de nikar li on sam ne vuči ta nebeški vuk, ampak tudi svoje jogre po celem svejtu je poslal ludi vučiti ta s. evangeli, de bi vsi ludje se izveličali, nikar fardamali, Očeta Nebeškiga inu nikar hudiča častili. Euntes ergo per vniuerſum mundum, docete omnes gentes. On ne taji, kar je vučil, zakaj njega vuk je bil nebeški resnični vuk, zatoraj kadar Kajfas ga je Kristusa vuprašal, kaj z en novu vuk vuči. Reſpondit ei Iesus. Ego palam locutus ſum mundo, ego ſemper docui in Synagoga, & in templo, quo omnes Iudaei conueniunt, & in occulto locutus ſum nihil. Quid me interrogas? interroga eos, qui audierunt quid locutus ſum ipſis. Povejte vi, Iudje, tedaj, kaj je Kristus vučil: On je vučil, de grešniki se imajo zgrevat inu spokorit, de zakonski imajo eden timu drugimu vero deržat, inu cilu de z mislih nimajo druge žene, celi moža želit, ti ledijh de nimajo nečistosti tribat, de se nima krasti, de se nima ubijati, de se nima legat inu preklinat, de se nima vse upajne v šace tiga sveta postavit, temuč nebeške šace zberat, kateri do vekoma bodo terpeli, de za volo Božjo inu za nevarnost tiga greha se ima oča, mati, žena, navesta zapustiti; Nej li leta en sveti Božij vuk? Žiher moj Kriste praviš: Si malè locutus ſum teſtimonium perhibe de malo. Zakaj tedaj vsi vpijeio, Crucifigatur; Quid enim mali fecit? 
Šlišim, de pravijo: Hunc inuenimus prohibentem tributa dari Caſari. Je rejs, de se nej tulikajn tožil inu jokal uni ajdovski mož Miha, kadar mu so bili njegovi maliki ukradeni, ni tulikajn so preklinali skrinjo Božjo mašniki tiga malika Dagona, kadar so vidili, de z altarja je bila Dagona vergla inu rezbila, kulikajn se tožjo vsi maliki, de so njih ofer zgubili skuzi vuk inu zapuvid Kristusa Jezusa. Je rejs, de Kristus je prepovedal ofrovati Merkuriusu tu zgolufanu inu ukradenu blagu ter je zapovedal lastnu blagu predati inu ubozem dati: Vendite, quæpoſſidetis, & date elemoſÿnam. Prepovedal je ofrovati bogini Venus čistost tih zakonskih inu divištvu tih dekeličav ter je vučil za nebešku krajlevestu divištvu hranit. Et ſunt Eunuchi, qui ſe caſtrauerunt propter regnum cęlorum. Je prepovedal ofer Bogu Mars, tiga boboja inu savraštva, ter je zapovedal savražnikom dobru sturiti inu Bogu jih perporočiti. Benèfacite bis, qui vos oderunt. Orat pro calumniantibus, & perſequentibus vos. Je prepovedal Jupitru inu drugem bogovam ofer tiga serca, kakor so bili navajeni ludje ofrovati. Post Idola enim cor eorum gradiebatur. Ter je zapovedai tajstu Bogu ofrat. Diliges Dominum Deum tuum ex toto corde tuo: Prepovedal je Bachuchusu ofer tiga pijanstva inu požrešnosti, rekoč: Attendite ne corda veſtra graventur crapula, vel ebrietate. Kir jest ne najdem de bi obene krivice bil sturil, temuč pravico Bogu inu ludem: inu vener. Dicunt omnes: Crucifigatar. Ali povejte mi. Quid enim mali fecit? 
Le-ta Kristus, pravjo, ima križan biti, zakaj on je: Amicus publicanorum, & peccatorum. & peccatores recipit. Je rejs, inu sam spozna, de je z nebes prišal jiskati inu izveličat te zgublene grešnike. Venit enim filius hominis quærere, & ſaluum facere, quod perierat. On ima križan biti. Quoniam contrarius eſt operibus noſtris, & tamquam nugaces aſtimati ſumus ab illo, & abſtinet ſe a viis noſtris tamquam ab immunditiis. Je rejs, Kristus je vučil, de se imamo odpovedati vsi boganarodnosti inu posvetnim žejlom, de poštenu inu pravičnu živimo na le-tim svejtu inu de čakamo na tu izveličansku upajne inu izkazajne te časti tiga velika Boga. Le-tu spriča s. Pavlus. On ima križan biti, zakaj drugem je vzel, kar jime šlišalu. Je rejs, de hudičom je vzel Mario Magdaleno, katera je uže taistem šlišala, Mateuša, Zaheusa, Samaritano uno Kananersko ženo inu tavžent drugih ženskih inu moških peršon, čez katere so hudiči oblast imeli; tudi s teh človeskih trupel je izgnal hudiče, v katerih zmirom veliku lejt so prebivali; smerti je vzel v Bethani tiga mertviga Lazerusa, v Kafarni sinu ene vduve, v Nazareti hčer eniga firšta: On je vzel proč te nagnusne rane tem gobastom, slepom to temo, bolnem te bolezni, grešnikom te grehe, ali ta nej obena krivica ali škoda, ampak velika dobruta inu gnada, zakaj tedaj: Dicunt omnes; Crucifigatur? Povejte tedaj. Quid enim mali fecit? Jest ne najdem obeniga uržoha, de bi on imel križan biti, sam Pilatus je tudi le-tu spoznal, kir k vam pravi, de vse vaše tožbe naprej pernesene je šlišal inu dobru premislil, vener pravi: Ego enim non invenio in eo cauſam. 
Povejte, povejte, aku še kaj čez Kristusa vejste ali znate, zakaj Kristus vam oblast da, rekoč: Popule meus, quid feci tibi? aut in quo contriſtavi te? reſponde mibi. Ah, šlišem, de ti hudobni ludje ne vedo neč več čez Kristusa naprej pernesti, temuč pravjo: ſi non eſſet hic maleſactor, non tibi tradidiſſemus eum. Ah, grešne prekleta usta, de se smejste podstopit reči, de Kristus je en pregrešni človik? Ja, ja, pravjo ti hudobni: Noſ ſeimus, quia hic homo peccator eſt. Koku more mogoče biti, de Kristus je grešnik, dokler z nebes je prišal na zemlo, de bi greh is zemle pregnal inu vse skuzi je pridigoval čez greh, inu de bi nas od greha rejšil, je perpravlen svojo kri preliti. Et ſeitis. quia ille apparuit, ut peccata nostra tolleret, & peccatum in eo non eſt, & omnis, qui in eo manet, non peccat. Oh, grešna usta! Koku tedaj pravite. Nos ſeimus, quia hic homo peccator eſt? Ne vejste li vi, de vsi preroki inu s. pisma pravjo, de je svet? Angel Gabriel ga je imenoval svetiga poprej, kakor je bil spočet. Quod enim ex te naſcetur Sanctum vocabitur filius Dei. Angeli so ga bili oznanili za odrešnika tiga svejta. Annuncio vobis gaudium magnum, quia natus eſt vobis Saluator mundi. S. Karsnik Joanes pravi, de je tu Jagnje Božje, kateru odvzame grehe tiga svejta. Ecce Agnus Dei, ecce qui tollit peccata mundi. Peter pravi, de cilu njega besede so svete. Domine, ad quem ibimus, verba vita aterna habes? Marta pak spozna, de je pravi sin Božji: Tu es Christus filius Dei, viui, qui in hunc mundum ueniſti. 
Ta gmajn folk ga spozna za Preroka Božiga. Hic eſt Iesus Propheta. Ter spoznajo, de nikdar nej hudiga sturil. Bene omnia fecit. Ti nedolženi otročiči ga časte inu hvaljo, kakor od Boga poslaniga. Oſanna filio Dauid, benedictus, qui uenit in nomine Domini. Vsi se čudjo nad njegova svetustjo, kateri vejter inu morje so pokorni. Qualis eſt hic, quia mare, & uenti obediunt ei. Rihtni hlapci spoznajo z njegoviga govorjenja, de je več kakor prerok. Nunquam ſic locutus eſt homo. Pilatušava žena pošle reči možu: Nihiltibi, & iuſto illi. Faratar Iškarjot spozna, de je nedolžen. Peccavi tradens Jangvinem iuſtum. Inu cilu hudič ga za svetiga pridigavojo inu glasijo. Quid nobis, & tibi Iesu Nazarene? veniſti perdere nos? Scio te, qui ſis, Sanctus Dei. Inu vi huši, kakor hudičij pravite. Noſcimus, quia hic homo peccator eſt? Crucifigatur. 
Povejte; Kaj ste vidili, ali šlišali od Christusa, de bi ne bilu svetu, čednu, inu bogudopadeče delu? Quid non caleſte, quod Domini Christi eſt? Vupraša vas ta vučeni Tertulianus. Kaj se more želejti, ali umislit per enimu svetniku, de bi per Kristusu se ne našlu? Lubezan? Ali gdu je imel vekši Iubezan pruti svojmu bližnimu kakor Kristus? On 33 lejt veliku terplejna je prestal za svoje nehvaležne bližne. Poterpežlivost? Njega vednu so pregajnali inu umorit iskali ter never nihdar se nej tožil. Pohlevnost? Gdu ne vej, de je hotel v eni štalici rojen biti? Krotkust? Gdu na vej, de nigove besede so bile kakor med inu mleku? Ajfer? Gdu na vej, koku močnu se je potil per šterni Sichen, v Tempelni, na placu, na gasi, v hiši, na rajži za izveličajne teh duš? Pokoršina? Gdu na vej, koku pokoren je bil Mariji Divici, svoj materi, inu Josefu, svojmu varihu? Usmilenost? Gdu na vej, de čez pogoblejne tiga grešniga mesta Jeruzalem milu se je jokal? Molitva? Gdu na vej, de je bil: Pernoctans in orationt Dei? Dobruta? Gdu ne vej, de je bil taku dobrutliv, de svoje s. telu je bil za špižo ludem dal? Radovolnu buštvu? Gdu ne vej, de je bil taku ubužic, de nej imel kam svojo glavo naslonit. Filius autem hominis non habet vbi caput ſuum reclinet? Žihar tedaj rečem s s. Basiliusam. Ille quantuſcunquè erat, nil niſi virtus erat. Kaj tedaj je hudiga sturil, dokler pravite: Nos ſcimus, quia hic homo peccator eſt? 
Nej rejs, nej rejs, de bi Kristus grešnik bil, zakaj s. Dionisius od Kristusa pravi, de je Apex totius Sanctitatis eſt Christus. S. Ireneus pak pravi: Iesus eſt recapitulatio omnium bonorum, qua à Deo ſacta ſunt. S. Damascenus perloži: Et virtus Diuina in corpore incluſa. Aku hočete vejdit, gdu je Kristus, vam bo povedal Tertulianus, rekoč: Quid est Christus? eſt caro portans Deum. Eſt fons diuinarum ſuauitatum, & emanationum in nos. S. Hieronimus tudi vam povej: Eſt excellentia Dei Patris. S. Anselmus odgovori. Eſt Pater miſericordiarum, & Deus totius conſolationis. Zakaj tedaj hočete, de bi ta nedolžnost Božja Jezus križan bil? Ne šlišite, de vsi rihtarij so spoznali, de on je nedolžen, kakor očitnu pred celem svejtu Pilatus je spoznal, rekoč: Obtuliſtis mihi, hunc hominem, quaſi auertentem populum, & ecce ego coram vobis interrogans, nullam cauſam inuenio in homine iſto ex his, in quibus eum accuſatis: ſed neque Herodes: nam vomiſi vos ad illum, & ecce nihil dignum morte actum eſt ei. Tedaj nima križan biti, dokler nima pregrehe. 
Ah, moji andohtlivi pošlušavici! Jest sim persilen rezodeti eno veliko pregreho Kristusavo, za katero ti hudobni Iudje nejso vejdili, inu kadar ta greh nad sabo Kristus ne bil imel, bi ne bil križan, inu taku mi bi ne bili nikdar se troštali obliča Božiga vidit. Hočete vejdit, kaj z ena velika pregreha je le-ta, katero Kristus ima? Le-to pregreho s. Pavlus je zamerkal v Listu na Korinterje v peti postavi, kir stoji zapisanu: Eum enim, qui non nouerat peccatum, pro nobis peccatum fecit, vt nos efficeremur iuſtitia Dei in ipſo. Inu veliku časa poprej Izaias prerok je govuril od te velike pregrehe Kristusave, rekoč: Poſuit Dominus in eo iniquitatem omnium noſtrum. Et ipſe peccata multorum tulit. Ima nad sabo ta nedolžni Jezus nepokorščina našiga očeta Adama inu naše matere Eve. Ima poboj Kajna, kir brata Abelna je bil ubil. Ima te velike grehe, kateri se so našli na zemli, kadar provica nebeška je bila persilena ta gmajn potup poslati inu vse glatku potopiti. Ima prevzetnost faraona, malikovajne teh Izraelitarjov, prešoštvu Davida, lotrijo Salamana, nehvaležnost Absolonovo, nečisto Iubezan Sampsana, savražtvu Ezava, ohernijo Acaba, nesramožlivost JezabeIe, neusmilenost Manasa, ofert Nabukadonozorja, fratario Judeža Iškariota, zatajbo Petra, nevero Tomaža, pregajnenje teh Judov. Ima nad sabo vse grehe naše, katere z mislijo, z besedo inu z djajnom smo dopernesli, nikar li samu naše, temuč celiga svejta. Omnes nos quaſi oues errauimus, vnuſquiſque in viam ſuam declinauit, & poſuit Dominus in eo iniquitatem omnium noſtrum. V tej viži žiher smemo reči: Nos ſcimus quia hic homo peccator eſt. Zakaj vse grehe naše nad sabo ima, kakor sam spozna, rekoč: Supra dorſum meum fabricauerunt peccatores, prolongauerunt iniquitatem ſuam. Tedaj, moj slatki cartani Jezus, imaš križan biti. Crucifigatur. 
Zdaj spumnim, kaj se je nekadaj godilu timu nedolžnimu Benjaminu, v kateriga žakil skrivaj so bili hlapci egipterskiga firšta Josefa en zlat pekar postavili, inu kakor de bi ga on bil ukradil, so za njim tekli inu djali: »Per katerimu ta tatvina se najde, on ima umrejti.« Apud quemeunque fuerit inuentum, moriatur. Ti drugi pak živi postati. Vos autem eritis innoxij. Glihi viži Kristusu se godi, zakaj to tatvino, katero Adam inu Eva sta bila v paradiži sturila, inu vse druge tatvine, katere mi Adamavi otroci smo dopernesli, tu je vse naše grehe, zakaj greh je tatvinstvu, dokler G. Bogu ukrade čast inu pokorščino. Le-te tatvine je Oča nebeški postavil v žakil tiga cartaniga Benjamina Kristusa Jezusa, zatoraj ima križan biti. Apud quemeunque fuerit inuentum, moriatur. Per tebi se najde tatvinstvu tih grehov naših. Poſuit Dominus in eo iniquitatem omnium noſtrum. O slatki moj Jezus, tedaj imaš umrejti. Nos autem innoxij erimus. Inu ravnu le-tu nam je hotel dati zastopit s. Pavlus (kakor se meni zdi), kadar je djal: Scitis gratiam Domini noſtri Ieſu Christi, quoniam propter vos egenus factus eſt, cum eſſet dives, vt illius inopià vos diuites esetis. Kakor bi hotel reči: »Taku velika je bila milost Kristusa Jezusa, de za nas je hotel grešnik ratat, kir sicer je bil poln gnade Božje, de bi mi nas z gnado Božjo napolnil.« Dokler v drugi viži mi nejsmo mogli drugači v gnado Božjo priti, katero resnico poterdi s. Pavlus, rekoč: Vnde debuit per omnia fratribus aſſimilari, vt miſericors ſieret, & fidelis Pontifex apud Deum, vt repropitiaret delicta populi. Inu gvišnu, de Kristus Jezus za volo naših nagnusneh grehov, katere je bil na sebe postavil, je bil taku spačen ratal, de nej bil timu pervimu podoben, temuč timu nernegnusnimu grešniku. Nos putauimus eum quaſi leproſum, & percuſſum à Deo, & humiliatum. Ipſe autem vulneratus est propter iniquitates noſtras, attritus est propter ſcelera noſtra. Zatoraj ima umrejti, ima križan biti: Moriatur. Crucifigatur. 
Ah, de se Bogu stutavženkrat smili! Tedaj ta nedolžni za tiha dolžniga, ta pravičini za tiga nepravičniga, ta sveti za tiga grešniga, sin Božji za človeka bo mogal umrejti? Le-tu nej po pravici ta kateri je dolžan, nej plača, ta kateri je pregrešil, nej bo štrajfan, ta kateri je gavge zašlužil, nej bo križan. Nej li rejs N. N., de sledna pravična sodba taku zapovej? Rejs je, rejs je. Ali kadar bi Kristus za nas ne umerl, mi bi pogubleni bili. Zatoraj ta Milost Božja, vedeoč, de mi revni grešniki inu grešnice v drugi viži ne morimo izveličajne doseči, zreče to ostro sodbo čez Kristusa Jezusa. Vos neſcitis quicquam, nec cogitatis quia expedit vobis, vt vnus moriatur homo pro populo, & non totagens pereat. Oh prevelika, nezrečena inu nezgruntana milost Božja! Nad katero vus volni svejt se ima čuditi. Obſtupeſcite cęli deſuper hoc, et portacius deſolamini vehementer. De ta nedolžni Sin Božji Kristus Jezus za nas nehvalešne grešnike bo martran inu križan. 
Ali gdu se bo potstopil takoršno sodbo dopolnit? S. Bernardus pravi: Obeden drugi, ampak Iubezan Božja, zakaj vse stvari dobru poznajo nedolžnost Kristusa Jezusa. Solus amor fuit cauſa ſuę mortis, amor fecit, amor impulit. Lubezan je Kristusa pelala v ta vert Getsemani. Egresus eſt lesus eum diſcipulis ſuis trans torrentem Cedron, vbi erat hortus. Le-tukaj spumnim, de krajl Salamon je bil prepovedal timu Semej pod štrajfingo te smerti nima čez potok Cedron stopit, zakaj blizi tiga potoka je zašpotoval krajla Davida, njegoviga očeta. Ti pak, usmileni Jezus, naložen z butaro naših grehov greš čez Cedron ter z vesejlom iščeš smert, de bi nas oživil v pungradi Getsamani, dokler v pungradi tiga paradiža je bil začel ta greh. Vt vnde moro oriebatur, inde vita reſurget. Ta kača v paradiži je bila ranila Adama, Evo inu vus človeški spol. Kristus pak je šal v ta pungrad, de bi arcnijo perpravil, s katero bi vse ozdravil. Suzana tudi v pundradi je bila faratana inu v pungradi Bersabea je bila zapelana; Kristus pak gre v pungrad, de bi naše duše skuzi svojo britko martro rejšil. Paſſurus ad delitiarum hortum pernenit, quia pro hominibus pati, & mori delitias computabat, je dial s. Bernardus. 
Inu vse videm, de Kristus je na svoje s. obliče je padil. Procidit in faciem ſuam. Kakor uni očitni grešnik. Qui nolebat nec oculos ſuos ad calum leuare. Temuč s solzami na očesih je djal: Deus propitius eſto mihi peccatori. O Oča Nebeški! Usmili se inu odpusti le-te greha, katere sim jest na moje rame si nalužil, kateri so taku težki, de so mene dol polomili; taku de se toži skuzi psalmista: Iniquitates mea ſupergreſſa caput meum, & ſicut onus graue grauata ſunt ſuper me. O grešna duša! Premisli, koku težak je tvoj greh, de podere dol tiga, kateri vus volni svejt na 3. perstih derži, vari se tedaj greha, de ne bo tebe nad dnu pakla poderl, zakaj s. Pavlinus pravi: Peccati pondera deprimunt, & in inferna deducunt. Takoršna težava so bili naši grehi, de nikar Ii samu so bili Kristusa poderli, temuč tudi sturili Kristusu krivavi put potiti. Et factus eſt ſudor eius ſicut guttę ſanguinis decurrentis in terram. Nej čudu, zakaj pisanu najdem, de kadar človeka piči kača, Hemoris imenouana, sturi človeku krivav put potiti: Naši veliki grehi, kateri so ta strupena kača, po besedah tiga modriga, kir pravi: Quaſi à facje colubri fugje peccatum. So pičili Jezusa, zatoraj nej čudu, de krivavi put poti. Inu ti grešna duša nočeš en solze preliti, de si lih vsak dan tebe piči ta strupena kača tiga greha? Ah, se boš enkrat milu okala inu ogneni put potila, ali ne bo tebi pomagal. &c. Oh, prevelika nehvaležnost tvoja! Jezus Kristus 7000 kapelc krivi v verti Getsemani je za izveličajne tvoje duše prelil inu ti nejsi li ene solzice vse tvoje živoče dni prelila. Ah, duša verna! Jest bom nagovuril tebe z unem bogaboječem vučenikam. Quid agis anima mea? adivro te, ut hodje mundo egrediaris, & hortum illum dolorum ingrediaris, uidebis non amplius hic ſublimem illum Diunitatis cedrum, ſed arborem uita fructibus anguſtiarum, dolorum, afflictionum cauſa peccatorum tuorum grauidam; uidebis rubum illum ardentem, caritate exaſtuantem in horto oliuarum. Boš vidila taisti žlahtni grozdik z venograda Engadi, sprešan s prešo te lubezni, iz kateriga se cidi tu nebešku vinu, kateru bo potalažilu inu rezveselilu tu režalenu inu sertitu serce Božje. &c. 
Nej še zadosti, moj slatki Jezus, ampak lubezan te hoče v roke tvojih nergrozovitniših savražnikov dati. Filius hominis tradetur in manus peccatorum. Pole, Judež Iškarjot je užje prišal z eno veliko kompanijo žolnerjov inu beričov ter so na Kristusa planili, kakor vstekli voučje na tu nedolžnu jagniče. Et manus iniecerunt in Iesum. Ter ga začnejo neusmilenu vezat s štrik inu ketenami, huši inu neusmileniši kakor nekadaj Flisterij Sampsona. Oh, revni ti Sampson nebeški! Žiher se tožiš, rekoč: Funes peccatorum circumplexi ſunt me. Le-te štrike Eva je bila spredila s svojo nepokoršino inu v le-te ta čleveski špot zamorala, inu ti usmileni Jezus hočeš ž njimi zvezan biti, de bi nas grešnike od štrikov tih paklenskih beričov rešil. ſe ipſum tradidit, ut nos redimeret. Oh nezgruntana lubezan Božja! Hoče zvezan biti, de smorti se ne bo mogal branit, pravi Rubetrus Appat. Eum colligauit amor, ne ſe ipſum defenderet, ne oblatum calicem paſſionis, & mortis abyceret. Pogledaj, duša, koku neusmilenu ga na tla veržejo, z nogami po njemu hodijo, s palcami po glavi inu po herbtu ga tepejo inu taku tardu roke za herbtam zvežejo, de spot nohti kri mu šviga, zatoraj skuzi psalmista Očetu nebeškimu toži, rekoč: Miſerere mei Deus, quoniam conculcauit me homo. Ah zakaj, o krajl nebeški, se perpustiš taku špot delat inu vezat? Ti dobru vejš, kaj je Aleksander krajl djal arcatom. Kadar so ga hoteli zvezat, de bi njega arcnovali, je k njim djal: Non decet vinciri Regem, cum libera ſit Regis, & ſalua ſemper poteſtas. Oh verne duše! potroštajte Kristusa inu zvežite vse počutke vašiga života, de bodo pokorni S. Duhu ter de ne bodo po tem prepovedanem potu tih luštov hodili. Christus paſſus eſt pro nobis, vobis relinquens exemplum. Zatoraj, duša, opomina tebe Emizenus: Iuſtum eſt ſenſus tuos in captivita tem eius cauſa redigere, eoſque totos obſequio illius mancipari; oculos vt illicita non intueantur, aures ne impudica audiant, Iinguam ne contra Deum, uelproximum loquatur, manus ne malum operentur, cor ne malignum quid machinetur. Reſpiremus.At illi tenentes Ieſum, duxerunt ad Caipham Principem Sacerdotum, ubi ſcriba, & ſeniores conuenerant. Zdaj, o verna duša, pojdi za Kristusam, dokler vsi jogri so ga zapustili. Tunc Diſcipuli omnes relicto eo fugerunt. Inu ravnu kakor Margarita, hči Tomaža Mora, engelenderskiga krajla kancelerja, kadar je vidila, de svojga lubiga očeta so zvezaniga rihtni hlapci pelali, od velike žalosti nej mogla druziga zreči, ampak: O Pater! O Pater! O Pater! Glihi viži ti duša žalostna inu vjokana zavpij: O Oča Kriste Jezus! po krivem obtožen, neusmilenu zvezan inu grozovitnu martran. O Pater! O Pater! O Pater! Koku tebe neusmilenu cikajo, ob tla mečejo, po tebi z nogami hodijo. Ah cartani moj Jezus! ti se meni v serci smiliš inu menem, de vsem se smili, kakor nas vuči s. Peter. Chrsto in carne paso, & uos eadem cogitatione armamini. Aku hočjete iz serca poterplejne s Kristusam imeti, premislite, gdu je le-ta, kateriga taku špotlivu martrajo. De taisti, kateriga čevlov jermene s. Joanes Kersnik nej bil vreden odvezat. Taisti, kateriga život se nej smela dotekniti una bogaboječa žena Marcela, temuč li suknje se je bila doteknila ter precej je bila ozdravila. Taisti, kateri s slinami je tem slepom pogled povernil. &c. Kaj bi oni rekli, kadar bi vidili, de nikar li za sukno ga cukajo, temuč tudi za lasje, za brado, za roke inu noge ter po zemli ga vlačijo, kakor de bi bil ena živina? Ah, gvišnu bi jokaječ djali: Si je le-tu zašlužil ta dobrutlivi Gospud? Je le-ta njega lon, kir te bolne je ozdravil, te mertve oživil, te preposti podvučil inu malu poprej Malhusu tu odsekanu uhu ozdravil? Cum tetigißet auriculameius, ſanauit eum. Oh prekleta nehvaležnost grešniga človeka! Kir takoršno dobruto s takoršno martro svojmu Gospudu polona. Ah, kulikajnkrat ti grešna duša v glihi viži gnade od Boga prejete grešnu zuper Boga nucaš; tvojo pamet za golufijo, tvoje blagu h škodi tiga bližniga, lepoto h nečistosti oberneš. &c. Ah je le-ta zahvala? Taku polonaš Kristusu, kir tulikajn za tebe terpi, inu ti na nehaš njega žalit. &c. 
Hočete vejdit, kulikajn je Kristus za vas na tej rajži, kadar so ga beriči pelali z verta Getsemani k Anasu, Kajfežu, Pilatušu, Herodesu inu zupet Pilatusu? Pošlušajte, kaj je sam Kristus s. Bridi povedal. Na svoje s. truplu 5466 žlaku je bil prejel. Na njega s. lica 110 žlafernic. Na vrat 120 je bil udarjen. Po herbtu s palcami 380 so ga udarili. Na persa pak 43. Po glavi 85. Po nogah 32. Po rebrah 38. Po ramah 62. Po rokoh 40. Po ustah 30. V njegavu s. obliče inu oči 32 so zapluvali. Z nogami po njemu 170 so hodili. Na tla so ga vergli 13. Za lasje so ga cukali 300. Za brado 58. Kulikajnkrat pak so ga zašentali inu prekolnili, se ne more vejdit. Ah, kaj delate vi, angelci nebeški, de se ne maščovate čez te hudobne ludij, kateri taku grozovitnu vašiga krajla martrajo? Vi nekadaj Sodomo inu Gomoro z žveplenskem ognjom ste bili požgali, te pervurojene v Egipti ste bili pomorili 185. tavžent žolnerjov krajla Senaheriba eno nuč ste bili pobili, zakaj tedaj tudi sedaj se ne maščujete čez le-te hudobne inu panone žolnerje? Zakaj vi nebesa ne pošlete ogin čez le-te, kateri se z Jezusa špot delajo, kir ste bili ogin poslali čez taiste, kateri z Elija preroka se so špot delali? Zakaj ne pridite levi inu medvedi s puščave reztargat le-te neusmilene Kristusave savražnike, kokor ste bili reztargali savražnike Elizeusa preroka? Zemla, zakaj se ne odpreš inu ne požreš le-te grozovitne grešnike, katera si bila požerla te grešne kore Datana inu Abirona? Ali ta lubeznivi Jezus inu poterpežliviši kakor Job vse volnu za izveličajne naše duše prenese: zakaj tedaj ti človek za volo Kristusavo ene besede nočeš prenesti? &c. Oh nehvaležen tej lubezni usmileniga Jezusa! 
Kateri je tebe taku lubil, de od velike lubezni čez vso le-to martro se je pustil k stebru pervezat inu neusmilenu gajžlat, kakor pravi Laurentius Justinianus. Nullum vinculum Filium Dei ad columnam tenere potuiſſet, ſi charitatis vinculum defuiſſet. Oh amor quam magnum eſt uinculum tuum! Pogledaj, grešna duša, koku je Jezu gajžlan za tvojih grehov volo. (hic narra crudelitatem flagellantium, & Chriſtipatientiam.) Ah, je vener rejs, de Sine ſangvinis effuſione non ſit remiſſio. Zakaj Kristus 6666. štrahov je bil prejel inu vso kožo mu so bili z života oderli, de je bil kakor ena oderta avčica. Ah, vprašaj grešna duša Kristusa: Quare ergo rubrum eſt indumentum tuum, & veſtimenta tua ſicut calcantium in torculari? Bo tebi odgovril Jezus: Aſperſus eſt ſanguis eorum ſuper veſtimenta mea, & omnia indumenta mea inquinaui. Grehi, grehi naši so Jezusa taku oderli inu okrivavili. Taku de ima velik uržoh čez nas se tožit, rekoč: His plagatus ſum in domo eorum, qui diligebant me. Oh moj Buh! Kaj z ena nezgruntana lubezan je tvoja? Rimlari so za taku špotliv deržali, de so bili prepovedal rimske purgarje gajžlat, zatoraj kadar so hoteli s. Pavla gajžlat, je djal: Si hominem Romanum uobis licet flagellare. Inu Gartia, rimski purgar, je djal, kadar cesar bil ga je zapovedal gajžlat: Ciuis Romanus ſum. Jezus de si lih je sin Božji, vener za izveličajne naše duše je gajžlan? Ter se meni zdi, de Jezus k nam pravi: Filius Dei ſum. De si lih sim taku odert. Filius Dei ſum. De si lih nejsim ludem podoben. Filius Dei ſum. &c. Ah, moj rezgajžleni Jezus! Dokler tebe videm taku rezgajžleniga, jest nočem prez terplejna biti, temuč s s. Avguštinam si naprej vzamen. Domine Iesu cum te videam flagellatum nollo eſſe ſine flagellis. Temuč hočem gajžlat moje mesu inu martrat, de skuzi le-tu ne bo moja duša pogublena. &c. Prov sturite, moje duše. Empti enim eſtis pretio magno; 
Dragu gvišnu je plačal Kristus Jezus naše duše, zakaj čez vse le-te martre. Plectentes coronam deſpinis, poſuerunt ſuper caput eius. (hic narra quantum tormentum paſſus fueerit, quæque oprobria ſuſtinuerit) Oh, Oča Nebeški, usmili se, usmili se čez tvojga nedolžniga sinu, zadosti užje je za tiga nehvaležniga človeka preterpel. Inu sam Pilatus je menil, de zadosti martre je prestal, zatoraj Judom ga je bil pokozal, rekoč: Ecce homo. Usmili ti se užje enkrat čez njega &c. Ecce homo. O, Oča nebeški, pogledaj, aku je le-ta tvojmu sinu pudobin, kir je bil Spectoſus forma præ filijs hominum? Ecce homo. Pogledaj, o žalostna Marija, aku moreš poznat tvojga cartaniga Jezusa, katerimu si djala: Dilectus meus candidus, & rabicundus? Šlišim, de ta žalostna mati Božja pravi, kakor nekadaj Jakob je djal: Tunica filij mei eſt, fera peſſima deuorauit eum. Spaka teh grehov je njega taku grozovitnu reztargala. Ecce homo. Pogledajte, vi angeli, vašiga krajla, od kateriga David je djal: Minuiſti eum paulo minus ab Angelis, gloria, & honore coronaſti eum. Je gvišnu ponižan, zakaj nej ludem več podoben &c. Ecce homo. Pogledaj, Peter, aku poznaš taistiga, od kateriga malu poprej si djal: Non noui hominem. Zdaj bi žiher le-te besede rekal. Ecce homo. Pogledaj, grešna duša, katera čez 38. lejt bolna ležiš per bajerju hude grešne navade, inu praviš: Hominem non habeo. De bi mojo dušo ozdravil. Ecce homo. Sam Jezus človek inu Bug bo tebe ozdravil. Ecce homo. Pogledajte, koku je zapluvan. Ecce homo. Koku je bužic, nagah inu rezmartran. Ecce homo. Pogledajte, N. N., Jezusa, kateri 72 luken v glavi ima inu vse le-tu terpi, de bi nas od pakla rejšil. Ah, cartani moj Jezus! Mi smo persileni spoznati inu zavpiti: Redemiſti nos in ſanguine tuo. Ter oblubino, de nikdar več nočemo hudiču se podati. &c. 
Šlišite, N. N., kaj z en strašan glas je le-ta. Tolle, tolle crucifige eum. Ah, nehvaležni ludje! Tedaj hočete na križ perbiti taiste roke, katere so ble znale stresti stembre tiga malikovajna inu paklenske oblasti pobiti, kakor Sampsonave roke, katere ble so znale reztargat te paklenske leve kakor David. Katere več svejta so pod svojo oblast perpravile prez orožja, kakor Aleksander z orožjam ne bo počitka pred ludmi, dokler ne boš križam, o moj usmileni Jezus, kateri uže križ je na svoje svete ranane rame vzel. Et baiulans ſibi crucem, exivit in eum, qui dicitur caluaria locus. (hic nurra crucifixionem). Ah, usmileni moj Jezus! Jest, jest sim si zašlužil takoršno martro, nikar ti nedolžnost nebeška, nad katerem cilu satan nej mogal obeniga tadla si zmislit. Ecce venit princeps mundi hutus, & in me non habet quidquam. Ali vener Jezus za volo svoje velike lubezni prutu človeku je hotel križan biti, zakaj pravi s. Laurentius Justinianus. Nullum ferrum eum in cruce tenniſſet, niſi charitas adfuißet. Inu s. Augustinus pravi: Amore vulneratus eſt propter delicta noſtra. Naša ohernija, prevzetnost, nečistost. &c. je imela na gavgah paklenskih do vekoma viseti inu za nas Kristus je hotel na gavge tiga križa perbit biti, kir žiher reče. Qua non rapui tunc exolvebam. Popolnama je Kristus naše dolge pravici Božji plačal, dokler vso svojo s. rešno kri za nas je prelil, de bi naše duše od pakla rešil. Conſumatum eſt. Ah! Joh! Naš lubeznivi, cartani, nebeški inu usmileni Jezus je umerl? Ah, duše verne, gdu nas bo troštal? Gdu nas bo vižal? Kej bomo taku dobrutliviga prijatela našli, kateri Quontam cum adhuc peccatores eſſemus ſecŭdum tempus, Christus pro nobis mortuus eſt. Ah, gdu je vidil ali šlišal, de bi Gospud za hlapca umerl? De hlapc za gospuda svojga je umerl, sim bral od Agripa, kateri je bil hlapc tiga gospuda Menenija, inu le-ta se je bil rimski gospodi zameril, zatoraj so bili zapovedali beričom inu rabelnom Menenija precej, kakor ga bodo našli, na drobne košice resekat. Zvej ta hlapc, prosi svojga gospuda, de bi gvant preminila, gre rihtnom hlapcom napruti, le-ti so menili, de je Menenija, zatoraj so ga bili na drobne košice resekali. Inu v tej viži hlapec je bil svojga Gospuda od smerti rešil, ali le-tukaj Gospud naš Jezus Kristus je gvant naše nature oblekil inu za tiga nahvaležniga hlapca človeka martran inu križan bil. Oh, lubezan prez vse gliha! Menenija, kadarkuli je spolnil na dobruto inu lubezan svojga hlapca Agripa, milu se je jokol, koku tedaj ti duša boš taku terda, de se ne boš jokala, premišleoč, de ta nedolžni Gospud Jezus je za tvojo volo umerli. Ah! Dedue quaſi torrentem lachrÿmas per diem & noctem, Iuctum vnigeniti fac tibi planctum amarum. Inu dokler videm, de šie vselej ti duša si terda kakor kamen, spumnim de, kadar Jakob je vidil to krivavo sukenco svojga lubiga sinu Jožefa. Sciſſis veſtibus indutus eſt cilicio, lugens filium multo tempore. Pole, vam hočem pokazat nikar sukenco, temuč tu krijvavu telu Jezusa, Sinu Božiga, za vas taku rezmartraniga. Pogledajte, N. N. (hic oſtende Crucifixum) O vos omnes, qui tranſitis per viam, attendite, & videte, ſi eſt dolor, ſicut dolor meus. &c. Je mogoče, de se ne bote omečili inu zjokali? Kadar so tovarši Jobavi njega polniga ran na gnoju ležat vidili, zakaj nejso mogli od velike žalosti govorit. Ah, jest počutem nezgruntano žalost, o Jezus! Kir videm, de Aplanta pedis vſque ad verticem capitis non eſt ſanitas in te. Inu sim persilen s s. Bernardam zavpiti: O bone Iesu! quid tibi eſt? morinos debuimus, & tuſoluis? no speccauimus, & tu luis? Ocharitas ſine modo! O amor affectu potens. Inu dergi pravi. O amoris vim! Itane ſummus omnium viliſſimus factus es omnium? Quis hoc fecit? amor dignitatis neſciens. Quid violentius? triumphat de Deo amor. Ah, kateri ne bo taku usmileniga Jezusa lubil, panan bodi. Si quis non amat Dominum Iesum Christum, ſit anethema. Ta, kateri ne bo greh savražil, bodi do vekoma pogoblen. Zakaj kadar Markus Antonius je bil pokazal srajco tiga dobrutliviga cesarja Augusta Judiusa rimskimu folku, se so bili taku močnu čez njega savražnike resardili, de vse glatku so bili pobili. Pogledaj, moj keršeni folk, nikar srajco, temuč tu krivavu rezpodenu telu cesarja nebeškiga Kristusa Jezusa, kateriga tvoji grehi so umorili inu taku neusmilenu ubili. Kakor le-tukaj s teh velikih puštobov moreš brati Ieſus Nazarenus Rex Iudaorum. I. iniqutates N. nostra R. Redemptorem. I. Interfecerunt. Ah, prekleti tedaj bodite grehi, kateri ste bili uržoh, de taku neusmilenu je bil ubit Odrešenik, naš Kristus Jezus. &c. Ah, nikar več ne ponovite N. N. vaše grehe, nikar več ne martrajte Jezusa. Nikar več hudiču se ne bodajte, od kateriga vas je rešil Sin Božji, kateriga jest v imenu tiga folka pohlevnu za le-to nezgruntano gnado zahvalem inu za milost inu odpuščajne prosem. O, slatki inu rezmartrani Jezus. O, svete rane, studenici milosti Božje! Jest želim tukaj moje dni sklenit. Ah, s. krivave rane! Spodobnu bi bilu, de bi jest s solzami vas spral, dokler za izveličajne moje duše ste taku krivave. Oh, s. roke, prebodene z žeblji mojh grehov! O, svete noge, perbite z mojo nehvaležnostjo. O, s. usta, polne žavčja moje hudobije! O, ti prebodenu usmilenu serce, iz kateriga zvera milost. Milost, Milost, milost mi prosimo inu tvojo britko martro za odpuščejne naših grehov Očetu nebeškimu oframo. Reſpice in faciem Christi tui Inu pogledaj na le-ta žalostni inu zgrevani folk. Reſpice quaſumus Domine ſuper hanc familiam tum, pro qua Dominus Noſter Iesus Christus non dubitatuit manibus tradi nocentium, & crucis ſubire tormentum. Inu ti, o dobrutlivi usmileni Jezus, kir še rezpete deržiš tvoje s. roke, žegnaj nas, kateri pred tvojo milostjo klečimo inu čez tvojo britko martro inu naše grehe se jokamo inu za milost prosimo. Je pervolil Jezus, de ž njegovo s. rešno krivjo vas žegnam. In nomine Patris, & Filij, & Spiritus Sancti. Amen. 




POPOTNIK ŠIROKE IN VOZKE POTI; ALI POPISOVANJE, KAKO SE ČLOVEK SPAČI, V GREHIH ŽIVI, KAKO SE POBOLJŠA, IN BOGU SLUŽI. 
Spisal Franc Veriti. 
V natis tih bukev so gnadlivi Firšt Gospod Gospod ANTON ALOJZ, Ljubljanski škof 11. velciga travna 1828 dovolili. 
V LJUBLJANI 1828. Natisnil Leopold Eger. 
Na prodaj per Adam Henriku Ilonu, bukvovezu ino kupčevavcu s popirjam. 
Predgovor. 
Namen tih bukvic je popisovati, kako človek v zaderge zleze, kako se iz njih spravi, in potlej bogaboječe živi. Pisal sim ko bi grešne slabosti in keršanske čednosti govorile, de bo branje perljudniši in de se bo moč resnice bolj v živo čutila. 
Široka pot ni druziga, ko po svojim hudim poželenji živeti. Mesto Golufija pomeni kraljestvo hudičovo, v kterim so hudobni. Vozka pot ni druziga, ko življenje po zapovedih. Mesto Resnice pomeni kraIjestvo Jezusovo, pod kteriga Ijubeznivo oblastjo so radi vsi dobri. Beri te bukvice, in jemlji nauke, ko bi bil popotnik Feliks. Varuj se široke poti, in hodi po vozki, de prideš v nebeško kraljestvo. 
Franc Veriti, Fajmašter v Horjulu. 
Popotnik široke in vozke poti. 
Feliks gre od doma na široko pot. 
Jest Feliks od katolških starišov rojen, in v sveti veri zrejen, sim velikokrat slišal, in bral, de je pot v nebesa vozka in ojstra, de pot v pogublenje široka in gladka. To je resnično, ker Jezus večna modrost in resnica tako govori. Kadar sim bil odrasel, me je moje hudo poželjenje vabilo živeti, kakor slabi natori dopade, in kakor ljudje sploh žive. Slabo življenje druzih je meni pohujšanje bilo, in v meni oslabelo moč in čistost Jezusovih naukov. Ker sim se iz notranje slabosti rad pohujšal. Sim vidil bogaboječe, pa mi ni bilo mar po njih živeti; sim vidil slabe, in z njimi sim si prederznost dajal. Veselo in kratkočasno živeti mi je dopadlo, in sim djal: Sej ni greh dobre volje biti, de le ne grešim. To je res, pa tudi hudo me ni peklo ali tešalo, ker sim razodetih resnic premalo premišljeval, sim keršanske pravičnosti premalo spoznal, Jezusa sim po imenu poznal, nisim premislil konca pravičnih in hudobnih, in kako velik razločik bo po smerti med dobrimi, in hudimi. Torej sim bil omamljen in razdeljeniga serca, sim visel med Bogam in svetam, Boga sim se nekaj bal, pa sim se ga bal premalo, in tudi ta majhen strah je bil iz Ijubezni do sebe: sramoval sim se hudoben biti pred svetam, pa nisim skerbel pred Bogam pravično živeti. 
Zdaj to vem, spoznam, in obžalujem, pa takrat nisim vedel, ker nisim hotel vediti. Moje poprejšne slabo živlenje se mi ni slabo zdelo, ker sim ga sodil po živlenji slabih in grešnih ljudi, ne pa po živIenji učenika Jezusa, in njegovih svetnikov. Bogu sim prazno češenje dajal, ker ga nisim ljubil: nisem njemu, ampak sebi in svétu živel. Hudo poželjenje je moj um otamnelo, in mojo vest spačilo, menil sim, de je nedolžno, kar sim ljubil neumno; pokoj sim vžival, pa to je bilo smertno spanje. Hodil sim že po široki poti, po poti pogublenja, pa nisim vedil, de po nji hodim. Moja nevarnost je bila silno velika, pa slepa vest ni vedila, in mi je komaj kaj veliciga merzlo očitala. 
Kadar sim svete bukve bral, ali božjo besedo poslušal, ali od smerti kakiga znanca slišal, me je poskerbelo, in v meni želje obudovalo drugači živeti, in Bogu služiti; pa hitro sim pozabil, ali svojo vest potolažil, rekoč: Ne morem živeti kakor duhovni učé — sim mlad — Bog je usmiljen — veliko druzih tako živi — se bom potlej poboljšal. Moji zmoti so slabi tovarši pomagali, me slabo učili, prederznost dajali, in me zapeljevali. Vedil sim scer, de ti niso varni, ampak golufni učeniki, in jim nisim popolnoma verjel, vender nekaj sim; po njih govorjenji je bila hudoba greha mojim očém manj ostudna ko prej, moja duša je slabela pa sam nisim vedil koljko. Oh! saj bi bil razodete resnice skerbno premišljeval, in iz serca Boga prosil mi obilno gnado dati; pa večnih resnic nisim premišljeval, ker so mi prebodeče bile, in slepota mi je branila spoznati, koljko sim bil gnade s. Duha potreben. 
Ker sim bil razdeljen med Bogam in svetam, sim večkrat premišljeval po svojim zaderžanim umu, in po svoji skriti ljubezni do greha. Ravno v tih mislih en dan sim bil, in pred svojo hišo sede skerbno premišljeval, kar memo gre, in me ogovori neznana ženska, perletna je bila, bistrih oči, in urnih nog, rekoč: »Feliks! kaj ti je? zakaj si v mislih, in žalosten?« Nisim se malo čudil, de me neznana ženska po imenu kliče, in na mojim obrazu moje misli vidi. Odkrito ji povem, kar me je tešalo, in potlej sim jo vprašal: »Kako ti mene poznaš? kako ti je ime? od kod si?« Ona mi je odgovorila: »Meni je Radovednost ime: povsod sim doma, zato te poznam.« »Sreča moja,« ji pravim, de si ti k meni prišla, »zakaj ti boš meni dober svet dala; ti si veliko obhodila, dosti veš, in mi boš lahko pomagala. Ljuba moja, povej mi, kaj se ti zdi, kako bom živel, de bi tukaj, in v večnosti srečen bil?« Ona mi je odgovorila: »Res, veliko svetá sim obhodila, stara sim, ker sim perva hči vsih matere Eve, in dosti vem, vender ti svetujem skušati svojo srečo po svétu, de sam vidiš, slišiš, zveš, in se zmodriš, skušnja bo tvoj nar bolji učenik.« 
»Tvoja je prava,« sim ji veselo odgovoril; »če ni greh z menoj, pojdem; tvoje ime mi zlo dopade, veš pota, in s tvojo pomočjo bom dobro, in slabo zvedil, kar nar bolj želim, in potlej si bom zvolil, kar mi bo bolji.« Radovednost mi prijazno pravi: »Če ti je moja družba všeč pojdem rada s teboj, in dobriga serca ti bom pomagala, ti bom zmiraj zvesta, in te nikdar ne bom zapustila; tukaj imaš mojo desnico v znamnje moje resnične obljube; le pojdi, in boš vesel.« Jest sim ji odgovoril: »Tvoje družbe sim vesel, in v tvojo zvestobo se zanesem, in pojva sreče iskat.« 
Berž odrineva, in se po poti pogovarjeva. V majhnim času sim veliko od nje zvedil, in moje neumno serce je bilo grozno veselo. Kadar je moja radovednost nekoljko nasitena bila, sim ji rekel: »Prosim te ne pozabi, kar sim prej rekel, de želim srečen biti; ves svét ti je znan, torej mi resnično in odkrito povej, kam pojdem sreče iskat, in jo najdit?« Radovednost meni: »Te so tudi moje želje, in to je moja skerb, le hodi z menoj, zanašaj se v mojo zvestobo, in boš srečen.« Greva po lepi dolini, in nečutno prideva na kratkočasen gričik, iz ktiriga se je zlo daleč vidilo. Na njem malo postojim, in gledam okoli po deželi, sim vidil dva mesta: eno na levi v ravnoti silno veliko, drugo na desni majhino na visoki gori; v pervo je veliko ljudi šlo, jezdarilo, in se vozilo po lepi in široki poti; v drugo je malo ljudi šlo po stermi, in vozki poti. 
Radovednost mi reče: »Pojdiva tje na uno široko pot, po ktiri veliko ljudi hodi: ondi more dobro, in kratkočasno biti; tudi bova dosti novic zvedila.« Meni ni bilo mar zvediti, kteri, in kam po široki, ali vozki poti hodijo, pa iz natorne slabosti sim Radovednosti odgovoril: »Rad grem na uno široko pot, zakaj tamkaj more dobro biti.« Greva tje čez lepo dolino, in kmalo prideva na široko pót. Veliko ljudi je bilo, pot je bila široka, in gladka, in moje serce je bilo polno veliciga veselja. 
Feliks hodi po široki poti, in pride pred mesto Golufije. 
Kadar sva na široko pot prišla, in nekaj časa po nji hodila, me je začela vest opominjati, de morebiti to ni prava pot srečniga konca, Sim vpraševal ljudi, kam gredo, in zakaj? Vsi so mi serčno odgovarjali: »Gremo v veliko mesto usmiljeniga in mogočniga kralja, kjer bomo vse dni svojiga živlenja veselo, in srečno živeli.« To govorjenje je potlačilo mojo skerbno vest, in mi je dopadlo. Radovednosti ni bila moja skerb všeč, me je perganjala hitro hoditi, in sva šla v veliki družbi. Pot je bila prostorna, gladka, in navdól, lahko sim hodil, vender na nji je bilo dosti nadležnosti. Desilih pot prostorna, še premalo je bila zavolj veliko ljudi, živine, in vozov: na nji je bilo dosti tatov, golufov, pijancov, opravljivcov, klasačov, togotnih, preklinjavcov, in druzih hudobnih. Nektiri med njimi so bili pravični in bogaboječi viditi, pa potlej sim njih grešno hinavšino spoznal. Ni bilo človeka, ktirimu bi zaupati mogel, ali ga za moder svèt prašal, ali se v njegovo pravičnost zanesel. Po noči je bilo nevarno hoditi, ker tolovajev je dosti bilo, in zmiraj je bilo šlišati od kake nesreče. Kadar sim bil permoran v kaki ošterii prenočiti, nisim mogel v miru počivati: vso noč so pijanci razsajali, vpili, se prepirali; drugi slabi ljudje so vso noč kvartali, in preklinjevali; ponočni vlačugarji so noreli, plesali, in nepokojni bili. Velika nadloga je bila: zunaj pod milim nebam nisim mogel biti, tudi je bilo nevarno zavolj hudobnih ljudi, iz usmiljenja me nobeden ni hotel pod streho vzeti, na ošterii sim bil slabo postrežen, drago je bilo vse, in mirú ni bilo. Res, velika nadloga je bila. 
Kar sim vidil in šlišal mi ni dopadli; vest mi je rekla: »Ti ljudje niso dobri, in ne morejo dobriga konca imeti, ker nič božjiga strahu ni v njih; kristjani so, pa po zapovedih ne živé, in so vsi drugačni, kakor je Jezus Kristus učil, in so svetniki živeli.« Tako sim mislil, in djal, pa kmalo mi je drugo na misel prišlo, in sam per sebi sim mislil: Tolikaj ljudi se ne more zapeljati, zakaj med njimi ni malo prebrisanih, in učenih; vsi ti želé srečni biti, in sreče išejo; morebiti je to prava pot. V velikim vojskovanji je moje serce bilo, nisim vedil kaj storiti, bi šel z njimi, ali bi se nazaj vernil; pa viditi tolikaj ljudi veselih, in neskerbnih sim svojo vest tolažil in šel, ker me je bilo sram se od njih ločiti. 
Radovednost je včasi per meni bila, in mi serčnost dajala: včasi je pred menoj šla, vse natanko ogledovala, in poslušala, in potlej mi pravila kaj se godi. Vse njene novice so bile slabe, in sim zvedil kako ljudje gerdó in nesramno živé. Té novice sim včasi rad poslušal, včasi so se mi pregerde zdele, vender so mi nečutno spridile serce, in sim rekel: »nar slabeji človek vender nisim, uni so slabiši od mene.« Sčasama sim se šuma, krivice, opravljanja, pohujšanja, vsiga gerdiga in hudiga pervadil; pa vender ne toljko, de bi bilo moje serce popolnoma mirno bilo, ali de bi mi vest nič ne bila očitala. Večkrat sim slišal glas svoje vesti: Če boš s slabimi po široki poti hodil, boš z njimi nesrečen. To me je skerbelo in peklo, vender zgled druzih mi je prederznost dajal, skoraj vlekel, in sim šel. 
Desiravno se mi je veliko mesto, ktiro sim ne daleč od svojiga doma iz majhniga grička vidil, daleč zdelo, sim vender silno hitro od njega prišel. Čudil sim se, de sim tako naglo hodil, in sim Radovednost poprašal: »Je to mesto, od ktiriga so prej ljudje pravili kjer usmiljeni, in mogočni kralj gospoduje? Je to mesto miru, in sreče?« »Ravno to je,« mi je odgovorila, »in bodi vesel.« Pred velikim mestam malo postojim, in pomislim kaj storiti, de bi v zadrego ne prišel, ker mi je vest zmiraj očitala, in nesrečo napovedala. Se na levo obernem, in vidim deklico vso nedolžno in prijazno. Radovednosti rečem jo poprašati, če je mesto, ki pred nami leži, v ktiro toljkaj ljudi gre, res mesto sreče in miru? Radovednost skoči do nje, in jo popraša, pa ona je blizo mene stopila, in mi rekla: »Blagor tebi, če v to mesto greš! v njem mogočni kralj gospoduje, ktiri ima veliko podložnikov po vsim svejtu vsih stanov, starost, in jezikov; on jih mehko gospoduje, in le skerbi jih srečne storiti. Če želiš v mesto, ti nobeniga zaderžka ne bo, vsi smejo v njega: de mi raji verjameš, ti povem, jest sim mestniga uratarja hči, jest pojdem s teboj v mesto, dobro ti hočem, kaj se boš bal?« 
Tim prijaznim in svetnim besedam sim verjel, vender me je nekoljko poskerbelo, pa sam nisim vedil, zakaj, ali od kod. Rečem Radovednosti: »Pojdi v mesto, vse ogledaj, in oprašaj, kako de je, in pridi mi nezaj povedati, kakšno de je.« Dokler je Radovednost šla, in v mestu se pomudila, mi je deklica veliko dobriga, in veseliga od njega pravila. Mi je tudi pokazala napis mestnih vrat: »Čast — Veselje — Mir.« Premišljujem te obetne besede, in pravim: »Vender ne morejo tako očitno legati? to more biti čista resnica.« Lih takrat pride Radovednost iz mesta, ga grozno hvali in povišuje, Od toljko obetov zmoten, sklenem v mesto iti. 
Feliks gre v mesto Golufije; v njem dosti hudiga najde. 
Kadar je moje serce popolnoma zapeljano bilo, sim hitel k vratarju, in ga vprašal: »Smem v mesto?« On mi je prijazno odgovoril: »Nobenimu ne branim v mesto sreče in miru, le iz mesta z vso močjo branim, kakor mi je moj kralj zapovedal.« Te sladke besede so bile meni všeč, serce mi je od veselja poskakovalo, vratarjo sim se lepo zahvalil in sim hitel v mestu. Deklica mi pravi: »Si videl, koljko so moj oče dobri?« »Je, je,« sim odgovoril, »on me pusti v mesto sreče in miru, ker je dober, in mi iz mesta brani, ker je dober.« Komaj sim bil v mesto pogledal, je nekdo nad menoj zavpil: »Plačaj, če hočeš v mesto iti.« Meni se je to čudno zdelo, in nisim vedil, kaj mu odgovoriti. Lih takrat je truma pijancov v mesto perdivjala, so se s tistim možam prepirali, ga otepli, in šli: jest tudi nisim nič plačal. Sim šel v mesto, in se čudil nad njegovo lepoto, bogastvam, in velikostjo. Sedmire silno prestorne vrata mesto, neizrečeno veliko ljudi je bilo v njem. Eni so v židanih oblačilih prevsetno jezdarili; drugi so se s štirimi naglo vozili; eni drugači svoje bogastvo skazovali, pa tudi ni bilo malo revežev med njimi. Vse ulice mesta, desilih dolge in široke, so bile polne ljudi: povsod so piskali, peli, ukali, in skakali. 
Radovednost je vse mesto naglo obhodila, zakaj ona je urna ko misel, in prišla nazaj mi praviti veliko neznaniga in hudiga; nad nektirimi rečmi sim se smejal, in jih rad poslušal; nad nekterimi sim bil žalosten, ker je bilo pregerdo, vender sim poslušal, in molčal. Deklica vratarjova hči je bila znana in perljudna vsimu mestu, za to pa sim jo tudi v časti imel, rad poslušal, in bogal. 
Dolgo časa sim po mestu hodil, se nagledoval, veliko opraševal, in odgovarjal: od preobilniga govorjenja sim bil žejin, in sim Radovednost poprašal: »Je tukaj kaka ošterija?« Ona mi odgovori: »Prašaš za to? Vse mesto je ošterjov polno: veliko ljudi je tukaj, tudi dosti pijancov, vender je le preveč ošterjov.« »Zakaj to?« sim vprašal. »Zato,« mi pravi, »ker želé brez vsiga truda, in terplenja dobro jesti, in piti.« »So bogáti?« vprašam. »Nekteri so bogati, pa tih je malo: večidel opeša, in nimajo na zadnje za dobičik, ko strop s kredo opisan, kako ubito posodo, hude terjavce, in slabe plačevavce.« »So pa pravični?« sim dalje vprašal. »Ne prašaj za pravico, kjer lakomnost gospoduje. Eni imajo pičle mere, ali med vino devajo vodo, ali merhovino kuhajo, in prodajajo, ali si drugači pomagajo, če morejo. Tukaj je preveliko ljudi, ni moč nad vsimi čuti, in vse poravnati. Lih kar sim bila šla v eno ošterijo, kaj noviga zvediti, sim tri potepuhe vidila skozi skrivne vrata oštirju ukradeno žito pernesti: on ga je rad vzel, ga pod ceno plačal, in jim rekel: 'Že ga pernesite.' Ti so potlej per njem ves denar zapili, in pijani domu šli.« »Oh!« sim Radovednosti rekel, »če je v tim mestu taka, kaj bo?« 
Ne rad, vender od žeje permoran sim v ošterijo šel, pa v nji nisim nič dobriga slišal, in dosti hudiga vidil. V skrivne kamre je nesramožljiva dekla nosila jedi, in vino nektirim spačenim moškim in ženskem: v ošterii je bilo veliko pijancov, ktiri so na kredo pili, kar so upali v prihodno leto perdelati: eni zakožniki, ki so bogatina hvalili in poviševali, de bi se per njem napili: eni postopači so nadražili pijaniga moža ženo pretepati, če bo jezikala, kadar bo domu prišel: drugi so zoper oblastnike govorili, tudi svojiga bližniga gerdo opravljali. To mi ni nič dopadlo; malo sim posedel, in žalosten šel. 
Kadar sim bil iz te hudobne hiše šel, in zopet po mestu hodil, sim prišel na široke ulice imenovane Lenoba. Ne morem povedati, koliko ljudi je ondi bilo, in vsi brez vsiga opravka. Vsi mestni postopači, vsi malopridni služabniki, veliko nesramožljivih ženskih, in drugi nevredni ljudje so ondi stali, ali sedeli, igrali, prazne novice pravili, glasno se smejali, bližniga opravljali, in legali: govorili so dosti, dobriga pa nič. Lih, kadar sim njih nepridno živlenje premišljeval, so eni zavpili: »Velik gospod se v mesto pelja!« Vsi so hiteli vidit prihod imenitniga gospoda, ker leni so vselej radovédni, in jim ni druziga mar ko kako novico zvediti. Radovednost mi je pravila, de ti postopači ves dan tako zapravljajo. Sim jo vprašal: »Kako pa živé?« »Slabo in napačno,« mi je odgovorila, »vender so raji v lenobi.« Potlej perstavi: »Prej sim vidila pravičniga moža v mesto priti Delo imenovaniga, ta je na tergu brez dela stoječim denar ponujal, ako bi delat šli: oni ni so hotli, so ga zaničevali in kleli.« Takrat sim djal: »Ti morejo v revšini, in v vsih hudobijah živeti, ker pošteno terpljenje sovražijo.« 
Potlej sim šel po vozkih ulicah, in slišal skoraj povsod velik šum, in vpitje. »Kaj je to?« sim Radovednost vprašal. Ona mi je odgovorila: »Tukaj se zbirajo bolj pošteni postopači vsiga mesta, moški in ženske, visoko govoré od nemogočih reči, pravijo kar nikolj ni bilo, in ne bo, igrajo, in eni so v tim do petelinoviga petja.« Djal sim: »Blagor tim, ki imajo toljko časa in denarja!« 
Ravno ondi sim prostorno hišo vidil, nad ktire vratmi je bilo zapisano z velikimi čerkami: Hiša veselja. Vsi trije smo šli notri, in se vsedli, pili, in židane volje bili. Silno dosti ljudi je igralo, vse mize so bile polne kvart, dnarja, in sosebniga vina. Lih blizo mene so eni kvartali; vidil sim, kako so eden druziga golufali: eni so bili veseli, drugi žalostni, strašno preklinjali kvarte, persegali, in obljubovali ne več igrati. Lih sim mislil vstati in iti, kar so se začeli prepirati, eden druziga kleti in pretepati: vsa hiša je bila po koncu, so se pobijali kozarce, in prekucovali mize: sim zbežal, in komaj zdravo glavo odnesel. Potlej sim djal: »Pač, to je hiša veselja!« Radovednost mi je pravila: »Nektiri iz njih vse svoje premoženje znesejo v to hišo, potlej révno živé, žena in otroci so doma lačni, in na pol nagi. — To je hiša nadloge, sim rekel, ne pa veselja.« 
Kadar sim bil iz vozkih ulic prišel, sim nasproti vidil hišo, in na nji zapisano Svetost. To me je veselilo, in sim rekel: »Hvala bodi Bogu, ktiri ima tudi tukaj svoje služabnike! Med slabimi sveto živeti, je sosebna dobrota.« Radovednost sim v tisto hišo poslal viditi, kako v svetosti živé, in kaj dobriga delajo. Kmalo je prišla nazaj, in mi pravila: »Nič dobriga ni«: Skozi špranjo sim v veliko kamro gledal, in per mizi v obilnosti jedi, vina in govorjenja; sim vidil Hinavšino v družbi Napuha, Opravljanja, in Nečistosti sedeti. »Glejte!« sim djal, »če je v tim mesto svetost taka, že nič dobriga ni v njem.« 
Dalej grem, in srečam več mladih ženskih tako častito oblečene, de bi se jim bil skoraj iz naglosti odkril. Radovednost, ktiri so dobro znane bile se mi je pomuzala, in rekla: »To so dékle, kar na sebi imajo, je vse njih premoženje; ob pervi nadlogi, ne bodo imele kaj v usta nesti, v starosti bodo stradale po pasje.« »To je tudi velika ničemurnost,« sim rekel. — Potlej sim memo hiše šel, kjer so možnarji glasno peli. Radovednost vprašam: »Kaj to pomeni?« »Tukaj so zdravniki vsiga mesta,« mi je odgovorila. »Veliko služabnikov je notri, kjer je veliko bolnikov. Ne more drugači biti, ker je žertje, pijančvanje, nečistost, in razujdanje ko kužna bolezen.« »Res je to,« sim djal, »in kdor po zapovedih živi, ima zdravo dušo v zdravim telesu.« 
Hodil sim še po mestu, kaj druziga viditi, kar vzidgnem oči, vidim veliko hišo, in na nji zapisano: Bolnišnica. Na to sim rekel: »Desiravno so v golufnim mestu prebivavci hudobni, vender imajo skerb za bolnike; usmiljenje je lepa reč. Grem bolnike obiskovat, in vidit kako so postreženi.« Mladenča prav lepo rejeniga z obvesano glavo sim vidil, in ga prašal, »kaj ti je?« pa mi ni hotel povedati. Strežeta poprašam: »Kaj je timu lepimu fantu?« On mi je odgovoril: »Uni večer je bil nekam šel, in ponočni vlačugarji so ga otepli.« Zraven sim siviga moža ležati vidil, in sim hlapca vprašal: »Kaj pa je timu?« On mi je tiho odgovoril: »Ta je imel veliko službo, pa v igrah, v požrešnosti, v nečistosti je živel, in zdaj v potrebi nima, kar je brez potrebe zapravljal; prijatli so ga zapustili, in tukaj je slabo postrežen,« Sim tudi vidil mlado žensko ležati, in memo gredočiga služabnika sim poprašal: »Kaj ji je?« On mi je rekel: »Nesreča jo je zadela, ktire je dolgo iskala: zdaj tukaj čaka rešenja. Nečistost jo starim prijatlam perporočuje, in ti ji radi pomagajo iz upanja stanovitne prihodne prijaznosti.« Nisim hotel več zvediti, in sim šel. 
Desilih sim slab bil, vender sim še imel nekaj razločka dobriga in hudiga, in sim spoznal, de v mesto ni nič po volji božji. Žalostno sim po mestnih ulicah hodil, nepokoja, in hudiga se prenaveličal, in premišljeval, kaj bo z mojo edino dušo. Radovednost mi je serčnost dajala, in mi dosti novic pravila, pa je nisim mogel več poslušati, ker je moje serce žalostno bilo, in vest mi je neprenehama očitala: Zakaj si v to mesto prišel. Desilih me je vest bodeče pekla, sim vender upal v Boga, in rekel: »On mi posvetne dobrote ogrenuje, me na pot pokore napravljati: pečenje vesti je glas razžaljeniga in usmiljeniga Boga.« Radovednost in Deklica ste perstopile k meni, ste me troštale z vsimi prijaznimi besedami, pa jih nisim hotel poslušati, ker notrajna žalost je bila močneji od unanje zapeljivosti. 
Poklic uči, in reši Feliksa iz mesta. 
Poln veliciga pečenja sim v en kot mesta šel, zakaj nepokoja in hudobije ljudstva sim se bil pernaveličal; sim se vsedel, in žalosten premišljeval svojo radovoljno nesrečo. Takrat je k meni neznan mladenč perstopil, in me prijazno vprašal: »Se ti je kaka nesreča pergodila, ko tukaj sam žalosten sediš? Če ti morem pomagati, ti bom iz serca rad, le govori.« Jest ga pogledam, se mi zlo prijazen in moder zdi, in mu rečem: »Ljubi moj! jest sim od daljniga kraja v to hudobno mesto prišel; sreče sim iskal, in nesrečo našel, ker nisim prave sreče iskal: mar bi bil doma Bogu služil: zdaj ne vem, če mi je še pomagati.« Uni mi reče: »Le odkrito povej, kaj te teži, more biti te bom iz nadlog rešil: le govori, in povej, kaj ti je per sercu; dva več vesta ko en sam.« 
Ker me je neznani mladenč prijazno napeljeval, in sim mu na obrazu dobro dušo vidil, sim mu rekel: »Vsedi se zraven mene, in ti bom vse povedal. Pravil sim mu, kako sim na široko pot prišel, potlej v mesto; tudi kakšni ljudje so v mestu, de ne morem per njih biti, in de malo upam iz mesta, ker vratarji branijo. Neznani mladenč mi je odgovoril: »Ako iz mesta Golufije želiš, upaj v Boga, serčen bodi, in te bom rešil.« Kadar sim zaslišal mesto Golufije imenovati, sim se prestrašil, in ga zaprašal: »je to mesto Golufije, mesto golufne sreče, in slepiga miru, od ktiriga sim že prej velikokrat slišal?« »To je,« pravi on, »to mesto so vrata peklenske, pa le upaj v usmiljeniga Boga, bodi serčne volje, in boš nesreči odšel.« 
Takrat sim iz serca zdihnil, in rekel: »O Bog! vse dni svojiga živjenja ti bom hvaležen, in pokoren, ako mi milostlivo pomagaš.« Neznaniga dobriga mladenča sim vprašal: »Kako ti je ime?« Oni mi pravi: »Poklic mi je ime. De me poznaš, ti povem, de sim zvest služabnik s. Bogaslužnosti, ktira v mestu Resnice prebiva.« »Kaj pa tukaj delaš,« sim mu djal, če si svet služabnik tiste svete gospe?« »Ona me je poslala,« mi pravi, »v to hudobno mesto grešnikov iskat k pokori, in k službi kralja Resnice: veliko krat sim na široki poti, veliko krat tukaj; tudi po hišah od hudiča zapeljanih išem, in na vozko pot napravljam; tiho, in brez hrupa jih prijazno učim, in vse zveličati želim. Če ti nisi Bogu nehvaležen, če nisi svoji duši neusmiljen, boš mene poslušal, in ubogal. Premisli dobro, kaj bo po smeri. Kaj zdaj imajo od vsih posvetnih dobrot, in grešniga veselja ti, ktiri so malo časa po svoji volji živeli, in so potlej verženi v pekel? Zdaj bi se radi spokorili, pa jim ni dano, in bodo brez vsiga prida vekomaj terpeli. Bolj je pričevanje dobre vesti, in notrajno veselje gnade s. Duha od vsih strupenih sladnost hudobniga sveta. Hudič nima, in ne more sreče dati. Kaj bo on dobriga svojim služabnikam dal, ker sam nič dobriga nima? Vsigamogočni Bog ima vse, in če boš njemu služil, ti bo večno srečo dal. Premisli, de greh tudi tukaj človeka nesrečniga dela, ker mu nepokoj, revšino in druge nadloge nakopava. Sej sam vidiš, kaj in koljko slepi grešniki za večno pogubljenje terpé. Pravični so tudi na svetu srečni, ker imajo veselje s. Duha, pokojno in poterpežljivo živé, potelj v nebeško kraljestvo pridejo.« 
»Oh!« sim mu djal, »sam Bog te je do mene poslal: vse bom storil, kar mi boš zapovedal: le eno me skerbi, kako iz tega hudobniga mesta iti.« Poklic mi je odgovoril: »Ne skerbi za to, Bogu je vse mogoče: imam per sebi ključ skrivnih vrat, in lahko pojdeš iz mesta.« Jest sim mu rekel: »Imam nekaj blaga na ošterii: tudi dve moje tovaršice ste nekam šle; morem svoje blago vzeti, ker ga je škoda pustiti; tudi morem dveh tovaršic počakati, ali poiskati, potlej pojdeva.« Poklicu niso bile moje besedo všeč, je bil žalosten, in mi je serčno rekel: »Kaj se s tim motiš? tvoje blago, in tvoje tovaršice so tvoje skerbi nevredne: naj vse gre, de le svojo edino dušo ohraniš. Lot je tudi nerad iz grešne Sodome šel, pa potlej je bil vesel, de je življenje odnesel: Ako bi bil v Sodomi ostal, bi bil z drugimi zgorel. Če greš po mestu, boš morebiti v kako hudo perložnost naletel, boš zapeljan, in tukaj ostal. Zdaj, berž, urno ubogaj; brez vsiga odloga in zgovora stori, kar ti Bog po meni reče. Če si božjimu glasu zdaj nepokoren, mende ne boš od Boga nikolj več poklican. Veliko grešnikov je brez vsiga upanja v peklu, ker so iz prederzniga upanja odlašali spreobernjenje. Čas božje milosti je, kadar Bog hoče, ne kadar ti hočeš: če čas božje milosti zaničuješ, morbit ne boš nikolj božje milosti deležen.« 
Te resnične besede so moje serce ogrele, sim zavpil, rekoč: »Pojdem s teboj! naj gre vse, de le dušo zveličam: kaj mi bo ves svet pomagal, če dušo pogubim?« S Poklic me je za roko prijel, in sim z njim šel: z zlatim ključam je skrivne duri odperl, in sva šla iz hudobniga mesta. Grozno sim bil tiga vesel, sim hodil ko bi moje noge perote imele, ves lohak, in serčen sim bil. Kadar že deleč od mesta Golufije na samoto prideva, sva se usedla, in sim ga vprašal: »Še enkrat mi povej: Je res to mesto iz ktiriga sva šla, mesto Golufije?« »Res,« mi je odgovoril, »jest sim od Boga poslan, ne lažem; v njem zapeljani ljudje malo časa po svoji volji živé, potlej v pekel gredo.« Dalje sim mu rekel: »To mesto je silno veliko; koljko vrat ima? Kako se imenujejo? To veliko mesto, mi je odgovoril, ima sedem vrat, in se imenujejo: Napuh — Lakomnost — Nečistost — Nevošlivost — Žertje — Jesa — Lenoba. Te vrata so grozno prostorne, in nastavljenje na vse kraje svetá.« »Kako pa je ime kralju mesta Golufije?« sim ga vprašal. »Lih tako ga bogaboječi sploh imenujejo,« mi je odgovoril, »Kralj Golufije; pa njegovo pravo ime je Hudič. On se od hudiga Hudič imenuje, ker je v hudim uterjen, in od hudiga ne bo nikdar odstopil. Slepim grešnikam je njegovo pravo ime neznano, oni mu pravijo: Kralj sreče, miru in veselja, pa kmalo bodo zvedili, komu služijo. On ima po vsim svetu dosti odbranih sužnikov, in vse ljudi po svojo neusmiljeno oblast zapeljivo kliče; dosti jih najde, ker ga slaba natora posluša, pa potlej jim bode gorjé vekomaj.« 
»Tvoj nauk, o s. Poklic!« sim mu rekel, »je resničen, pa zakaj ta neusmiljeni kralj skerbno iše podložnih, potlej morejo plačevati, kadar v njegovo mesto pridejo? tiga ne umem.« »Vsi morejo plačati,« mi je odgovoril, »ali precej, ali potlej: dajejo denar, ali blago, ali dobro ime, ali zdravje, ali dušo. Nobeden ne pride v mesto brez škode: če pa notri ostane in umerje, da kralju mesta; to je, hudiču svojo dušo v davek. Tudi ti si mu davek plačal, desiravno nisi bil dolgo v mesto. Tvoja duša se je hudiga navzela, si mehko živel, čas zapravil, in bi bil, ko uni, razujdan postal, ako bi te ne bil iz mesta spravil. Hvali Boga, ktiri te je iz nezasluženiga usmiljenja rešel.« 
»Zmiraj ga bom hvalil,« sim odgovoril, »pa še eno želim od tebe zvediti: Poznaš Radovednost in Deklico, ktire ste me v to mesto vodile?« »Poznam, in spoznam jih,« mi je odgovoril, »pa te ste zveste služabnice hudičove, in jih veliko zapeljujete. Toljko ti povem, de se jih veš skerbno varovati, in jih nikolj več ne poslušaš, pa od njih ti bo že Angel povedal, tudi te bo peljal na sveto goro, in te zmiraj spremljal.« 
Angel uči Feliksa. 
Kadar mi je s. Poklic rekel: »Angel ti bo že povedal, te peljal na sveto goro, in te zmiraj spremljal,« sim ga naglo zaprašal: »Kje je?« On mi je odgovoril: »Kmalo ga boš našel, njemu te bom zročil, in potlej pojdem nazaj v mesto, še drugih slepih grešnikov iskat.« Greva naprej, in ugledam mladenča polniga nebeške lepote, in zaprašam Poklica: »je uni Angel božji?« »Je,« mi je odgovoril: bližej greva, me je njemo zročil, in zginil: sam nisim vedil kadaj, nič več ga nisim vidil. 
Vse upanje sim v njega imel, in kadar sim pred Angelam sam ostal, sim se iz veliciga spoštovanja tresel, in govoriti nisim mogel, ker nisim vedil, koljko mi bo on dober. Angel me je uprašal, in tudi ob enim posvaril: »O Feliks! zakaj si hotel v mesto Golufije pod oblast neusmiljeniga kralja hudiča?« Jest sim njemo ponižno, pa tudi nekoljko zvijačno odgovoril: »Neumno sim storil, spoznam, vender sim tudi usmiljenja vreden; de je to resnično, poslušaj: Iz dobriga serca sim sreče iskal — prebrisana Radovednost me je vodila — po poti sim ljudi opraševal, in vsi so mi srečo obetali — blizo mesta sim nedolžno deklico uprašal, in ta mi je terdila, kar so vsi drugi govorili. Vem, nesreča me je zadela, vender nekoljko sim izgovorjen.« 
Angel mi je odgovoril, me svaril in učil tako: »Tvoje serce, o Feliks! ni pravično, in za to ni nedolžno. Ti si se motil, si hodil po široki poti, in prišel v mesto Golufije, ker nisi bil dobre vesti. Ti nisi bil rešenja vreden, pa Bog te je po svetim Poklicu iz sosebniga usmiljenja rešil: te milosti nisi bil vreden, in le njegovo milost hvali. 
Od hudiga poželjenja zapeljan, si rad verjel, de je božja volja, kar ti je dopadlo; ker je tvoji slepoti bilo všeč na široko pot iti, si lažnivo menil, de je tudi Bogu. Preden si od doma šel, nisi Boga iz serca prosil njegovo voljo spoznati, in si slepo poslušal svojo hudo na slabo nagnjenjo voljo. Zanaprej varniši bodi, prehitro svojim mislam ne verjami, goreče in stanovitno Boga prosi njegovo voljo spoznati, in po nji živeti. Če tiga ne sturiš, ti ne more dobro biti, in boš nesrečen vekomaj. Tako se Adamovi otroci golufajo, in spoznajo le kadar si več pomagati ne morejo. 
Kadar si na široko pot prišel, in po nji hodil, bi bil lahko spoznal, de po nji ne moreš v nebeško kraljestvo priti. Po široki poti hoditi si le slabe vidil, njih nesramno, krivično in razujdano zaderžanje ti je od njih grešne slepote pričevalo; vest te je opominjevala in svarila; to je bil božji glas, in božje svarjenje v tebi, vender si le šel; kako si nedolžen? Ti si v katolški cerkvi dosti naukov slišal, pa nikolj tacih, de se z razujzdanim živjenjem pride v nebeško kraljestvo. Nikolj nisi slišal, de bi svetniki, božji prijatli, bili tako živeli, kakor si vidil une živeti. 
Praviš: sim ljudi opraševal, in vsi so mi srečo obetali. Lahko je to, pa si opraševal, in poslušal norce, slepe in razujzdane; kako si hotel po tacih resnice zvediti! Oni so ti odgovarjali po svojim hudobnim sercu, in po svoji slepi vesti. Če si jim ravno verjel, nimaš zgovora, ker je neumno se na svet tacih zanašati. Norce si prašal za svèt, si prosil slepe ti prave pot kazati, za to si bil nespameten. Veliko manj si zgovorjen, ker te je zmiraj skerbelo, in vest ti je zmiraj očitala: tedaj te je le tvoje hudo poželenje po široki poti gnalo. Bi bil bogaboječe modre za svèt prašal, pa na široki poti jih ni bilo; ti le po vozki poti hodijo. Radovoljno si med norce šel, radovoljno jih poslušal, in z njimi hodil: tedaj je tudi tvoja zmota radovoljna, in brez vsiga zgovora. 
Praviš: Prebrisana Radovednost me je vodila, pa nisi pomislil, če je dobra al slaba. Radovednost je dvojna, ena je Radovednost dobriga, sestra bogaboječe Svetoželje, ktirih mati je Gnada: druga je Radovednost hudiga, sestra gerde pošasti Poželjenja, ktirih oče je Hudič. Radovednost dobriga je per zvestih služabnikih božjih: oni so vsiga dobriga željni, za to skerbé čedalje več in več božjo voljo spoznati in delati. Radovednost slabiga je per hudobnih, ktiri skerbé zvediti, kako svojimu grešnimu poželjenu streči. Radovednost slabiga je silno nevarna, in zvijačna: tudi dobre včasi zapeljuje, kakor je v začetku perve stariše zapeljala, in spačila. Radovednost, ktira je tebe vodila, je bila slaba, in de jo spoznaš, premisli svojo neumno skerb, ktiro si še doma imel kako tukaj po svoji volji živeti, in po smerti srečen biti, kar je bilo, in bo nemogoče. Tvoja spridena volja je za slabo Radovednostjo hitela, in bi bil vekomej nesrečen, ako bi te sosebno božja milost, ne bila po svetim Poklicu rešila. 
Deklica, ktira se ti je vsa nedolžna zdela, ktira ti je v zmoto pomagala, in te v mesto nagovarjala, se imenuje, in je Svojoljubezen. Ni kače od te zapeliviši in škodliviši, ker je skrita, strupena, in neusmiljena. Ona ti je govorila le kar si rad poslušal, nikolj se ni tvojim grešnim željam stavila, te je zapeljala, ker si bil zmote vreden. Ona ti je pravila: 'Sim mestniga vratarja hči'; resnico je govorila, ker ona je neusmiljena hči hudobniga vratarja mesta Golufije. To ti je pravila, pa tvoj zaderžan um ni spoznal nje skrite hudobije. Njena hudobna hinavšina ti je skrita bila, vender bi bil lohka spoznal, saj, kadar si jo vidil po mestu vsim hudobnim se perlizovati. Svojoljubezen je malik spačeniga sveta: sprideni ljudje vse mislijo, govoré, in delajo, kar Svojoljubezni dopade, za Boga pa, in njegove zapovdi ne marajo. Ti si bil od nje zapeljan, ker tvoje serce ni bilo pravično. Le verjami: Kdor zmote iše, jo najde, in ta jo najde, ktiri je je vreden.« 
Feliks svojo zmoto žalostno spozna; z Angelam hiti na goro, in sprosi Svetoželjo. 
»Zdaj mi resnico govori, o Feliks!« mi Angel pravi, »kaj se ti zdi?« Mu odgovorim: »O sveti Angel! Bogu bodi hvala, pa tudi tebi, ki me v njegovim imenu lepo učiš, in usmiljeno svariš. Zdaj vidim, in žalostno spoznam, kako me je zvijačno poželjenje zapeljalo, in kako so neskerbni Adamovi otroci od njega zapeljani. O, jest nesrečni človek! sim iskal sreče, in sim našel nesrečo, ker sim bil nesreče vreden, kakor si govoril. Rés! slepi človek méni svojo dušo ljubiti, in jo sovraži. Gorjé človeku, ktiriga hudo poželjenje vodi! gorjé človeku, ktiri se gnadi božji voditi ne da! 
Angel božji, poslušaj: Pred Bogam in pred teboj svojo hudobijo spoznam; gréva me moja radovoljna slepota; posihmal bom varniši živel, le z božjim svetam hočem vse delati, de zapeljan ne bom, in po poti pravice stanovitno hoditi. To je scer moja volja, pa v njo se ne smem zanašati, ker skušnja me ponižnosti uči, in moja velika slabost najde povsod dosti nevarnih nastav. Torej Boga ponižno prosim me nikdar zapustiti, tudi tebe prosim me spremljati po poti zveličanja, in me učiti vse delati Bogu v čast, in v svoje zveličanje.« 
Angel mi je prijazno odgovoril: »Tvoje misli in besede so Bogu in meni všeč, če bodo tvoje dela take, in stanoviten ostaneš, boš srečen. Zdaj v znamnje svoje resnične volje, in praviga spreobernenja, daj slovo nevarni Radovednosti, in perliznjeni Svojoljubezni: te dve hudobne tovaršice so Bogu sovražne, in tebi škodljive. Ni ti mogoče z Bogam, in z njima prijatelj biti, njima ne moreš pokoren biti, in svojo dušo zveličati. Namesti tih prosi Boga ti dobrotljivo dati sveto tovaršico vsiga dobriga uneto, ktira se imenuje Svetoželja, od ktire sim ti že pravil: pa prej serčno daj slovó Radovednosti in Svojoljubezni.« Obernil sim se nazaj, se oziral, pa jih nisim vidil: ménim tej so se s. Poklica in božjiga Angela zbale in zbežale. Pravično je, de ste se zbale; zakaj angel tme nima tovaršije z Angelam luči, in pravičnost nima edinstva z nepravičnostjo. 
Potlej sim Angela vprašal: »Kje bom našel bogaboječo tovaršico Svetoželjo, ktira bi z menoj stanovitno hodila božje volje, in večne sreče iskat?« Angel mi je odgovoril: »Blizo tiga nesramniga mesta, ali ne široki poti, po ktiri si prej hodil, je ni; moreva iti na sveto goro, kjer je pravično mesto Resnice: lih pred mestam jo boš našel. Zdaj vzami v pomoč vero in upanje; zakaj brez vere in upanja bi ne poti opešal in odstopil. Pot na goro je vozka in ojstra, pa kliči v Boga ti pomagati, in s pomočjo njegove gnade boš dosegel, kar želiš; namreč boš šel v mesto Resnice, kjer nobene zmote ni, kjer čista ljubezen sladko gospoduje. V veri in v upanji bodi stanoviten, goreče prosi, in boš tudi ljubezen dosegel.« 
Vprašam: »Kje je mesto Resnice«: Angel mi odgovori: »Sim ti že pravil, de mesto Resnice je na visoki gori daleč od mesta drugači biti, resnica in golufija, luč in tama, pravičnost in nepravičnost ne morejo vkupaj biti. Mesto Resnice je lih tisto, od ktiriga je Kristus pravil: Silni ga zgrabijo. To mesto je ko močna terdnjava na gori verh gora, ktiriga morejo vojšaki z močno silo premagati. Ti si ga že vidil ne daleč od svojiga doma, kadar si iz majhniga grička deželo ogledoval. Takrat ti ni bilo mar po njem prašati, zdaj pa moreš terpeti, in si perzadevati gori priti. Pot do njega je ojstra, sterma in vozka, pa ne naveličaj se terplenja, ker brez terplenja ne moreš veselja zaslužiti: nemogoče je z veseljam veselja zaslužiti. Na ojstri poti bodi stanoviten, bodi serčen, in ne odstopi; če odstopiš, boš morebiti zapušen in vekomaj nesrečen. V začetku ti bo britko na goro hoditi, pa čedalje lažeji ti bo. Premisli, koljko si terpel na široki poti, in v mestu Golufije. Takrat si za svoje pogubljenje terpel; terpi tudi rad za svoje zveličanje: če me ubogaš, boš vesel vekomaj.« 
»O sveti Angel!« sim mu djal, »kam pojdem, ki poti ne vem, tukaj nimam dobriga svetovavca, in brez njega bo vsaka moja stopinja nevarna: morebiti bom zopet v kako hudo nastavo naletel, in po skrivnih potih na široko pot, ali v mesto Golufije prišel. Ponižno te prosim, pojdi pred menoj, jest za teboj, in te ne bom nikdar zapustil.« Angel mi je tako odgovoril: »Bog mi je zapovedal tebe varovati pred zmoto in pogubljenjam; iz ljubezni do njega, in do tvoje duše sim te uslišal, in ti bom zvest.« Kadar je to izgovoril, je hitel od golufniga mesta čez dolino, in sva prišla na vozko pot, ktira na sveto goro pelje. 
Meni slabimu in razvajenimu mehkimu človeku je skoraj nemogoče bilo po tisti poti hoditi. Angel me je zmiraj perganjal, in mi serčnost dajal, vender sim veliko terpel, in komaj obstal. Pot je bila vozka, ob nji pa so bili strašni brezni in globočine: zmiraj mi je serce tolklo in mi djalo: Kaj bo, če padeš? Če sim se kamnja varoval, me je ternje opraskalo; če sim se hotel obojiga varovati, sim se bal v brezen pasti: povsod je bilo dosti terplenja in nevarnosti. Angela sim vprašal: »kako se ta neznana in težka pot imenuje?« »Pokora se imenuje,« mi je odgovoril, »za to ne more mehkimu človeku prijetna biti, vender je veliko bolji od večniga pogubljenja, ktiriga si vreden; tukaj boš malo časa terpel, v peklu bi vekomaj. Vera in upanje naj ti pomagata in te podpirata, de v terplenji ostaneš stanoviten. Od široke poti, in od golufniga mesta so po ti vozki poti na goro Resnice vsi spreobernjeni grešniki hodili; hodi tudi ti, in se Bogu zahvali, ktiri te s kratkim terplenjam od večniga reši. Tudi velika pokora je sosebni dar božji. Pogubljene duše bi se zdaj rade spokorile, pa njim ni te milosti dane; ti, kakor sim že rekel, terpi, in Boga zahvali.« 
Jest sim scer za Angelam hodil, pa težko, in skoraj nerad. Moja duša je bila prepričana, de terplenje je meni potrebno; pa moje slabo telo je zmiraj godernialo. Lih za to sim Angela poprašal: »Ni druge lepši poti na goro v sveto mesto Resnice?« »Je,« mi odgovori, »še ena, in se imenuje Nedolžnost; ta je lepši, pa tebi ni dopušeno po nji hoditi, ker si nekaj časa po široki poti hodil, in v golufnim mestu bil. Bog ti zapove po ojstri poti hoditi, ker si vreden in potreben; le preterpi, in bodi stanoviten.« Kar je Angel govoril, je bila čista resnica, vender komaj sim se nevarne skušnjave ubranil, ktira me je zlo nadležovala le nazaj iti na široko pot. 
Res, velika nadloga je bila. Sim bil truden, lačen in žejin, pa nobene ošterije ni bilo; vse me je bolelo, vender malo počitka je bilo. Ljudje na ojstri poti so scer bili usmiljeni, pa mi niso mogli po svojim dobrim sercu pomagati. Oh, sim v sercu mislil, na široki poti in v golufnim mestu je vsiga preveč, tukaj vsiga premalo: pokorjenje mi je potrebno, vem, pa ga je čez glavo preveč. Tako sim po svoji slabosti mislil. Lih takrat je memo dober človek šel, sim ga tiho poprašal, de bi Angel ne slišal: »Zakaj ob ti ojstri poti, kjer ljudje veliko terpé, in pomoči potrebujejo, ni nobene ošterije?« On mi je tudi tiho odgovoril: »Prijatelj! ošterji so ob široki poti, in v mesti Golufije, kjer je veliko ljudi; tukaj je malo dobička, ker je popotnikov malo, in vsi v pokorjenji živé.« Modrimu možu nisim vedil ka odgovoriti. 
Res, malo ljudi je po ojstri poti šlo: ti so bili prepadeni od terplenja, od postov, od solza, vender so bili poterpežljivi. Malo in tiho so govorili; namesti kaj nepotrebniga govoriti, so molili ali premišljevali. Ni bilo iz njih ust praznih novic, ali opravljanja, ali druziga hudiga govorjenja: če so govorili, so od Boga, od Jezusa, od Marije, od svetih Marternikov, in od druzih svetnikov. To mi je dopadlo, in serčnost dajalo vse nadloge voljno preterpeti. Tudi sim djal; Bog njim pomaga, bo tudi meni; oni veliko terpé zavolj Boga, bom tudi jest; oni so stanovitni, hočem tudi jest biti. Te moje misli so bile dobre, pa kmalo me je nepoterpežljivost zopet skušala: komaj sim jo premagoval. 
Angel, ktiri je pred menoj hodil, je žensko ob poti pod suhim drevesam sedeti našel. On se je pred njo ustavil, jest pa bližaj stopil poslušati, kar ji bo rekel. Angel jo je ogovoril, rekoč: »Zakaj si žalostna, tukaj sediš, in na goro ne hitiš?« Ona mu je odgovorila: »Že dolgo hodim, ne morem več, sim oslabela, in mislim iti na uno pot nazaj.« Angel ves prijazen ji pravi: »Duša božja! nikar ne stori, kar si v sercu sklenila. Premisli, vse tvoje dozdajno terpljenje bi bilo zaverženo, in tvoja edina neumerjoča duša bi bila v nevarnosti večniga pogubljenja. Glej nad seboj lepe nebesa, v ktire pojdeš, če boš v dobrim stanovitna: premisli strašni pekel, v ktiriga boš obsojena, če od dobriga odstopiš: glej ljubezniviga in nedolžniga Jezusa, ktiri s težkim križam obložen pred teboj hodi: le bodi serčna, zdajno terplenje bo minilo, plačilo bo vekomaj ostalo.« Ženska je berž vstala, in hitela na goro. 
Lepih in ognjenih naukov božjiga Angela sim bil tudi jest zlo potreben; po njih je moje serce veliko moč občutilo, in sim lažej hodil, terpel sim bol poterpežljivo. Angela sim prosil mi povedati, kako je ženski ime. »Nestanovitnost,« mi je odgovoril. »Oh! koljko je škodljiva. Bolj bi človeku bilo dobriga ne poznati, ko po njega spoznanji odstopiti. Nestanovitnost zaničuje gnado Jezusovo in nebesa: ona pokonča vse dobre dela, in odpre strašni peklenski brezen: ona je huda nehvaležnost, in nevarna pregreha: gorje človeku, ktiri se od nje zmotiti da; mor biti, ne pride več na pot pokore in zveličanja.« 
Veliko več mi je Angel od grešne nestanovitnosti govoril, de bi se je skerbno varoval. Lih je govoriti nehal, kar verh svete gore prideva, in mesto Resnice ugledam. Lepa ravnota je bila na gori, in na desni pred mestam majhno cerkev, imenovana Svetiga Duha. V njo molit, mi je Angel ukazal, rekoč: »Ondi iz serca Boga prosi ti usmiljeno dati tovaršico Svetoželjo, od ktire sim ti pravil, goreče prosi jo zadobiti, ker nje si, in boš zmiraj zlo potreben; brez nje ne moreš v sveto mesto, ne smeš pred kralja Resnice; tudi njegovi služabniki te ne bodo poslušali, če ona pred teboj ne pojde, brez nje bi bilo vse tvoje dozdajno terplenje zastojn, in vsi lepi nauki bi bili zaverženi. To ti rečem, de nje vrednost spoznaš, in iz serca Boga prosiš jo zadobiti: jest bom tvoji pomočnik per Bogu, de jo lažej sprosiš. 
Kadar si na široko pot šel, po nji hodil, in v hudobnimu mestu bil, si imel hudobno voljo, vender te Bog iz sosebniga usmiljenja ni zapustil, in lih za to je vest zmiraj pekla. Kadar si začel svojo grešno zmoto žalostno spoznati, s. Poklica, in mene poslušati, je tvoja volja, čedalje bolji postajala, ker te je pomoč gnade podpirala, vender tvoja volja je še slaba. Sam sebi si priča, in veš čudno vojskovanje svojiga serca na vozki poti te svete gore. Ti si želel za menoj iti, pa si se bal terplenja; si hotel in nisi hotel; si želel stanoviten biti, pa hitro si se pozabil, in nad svojim terplenjam godernjal. To ti povem, de spoznaš, koljko si Svetoželje potreben; to je, serčne in stanovitne volje po poti pravice hoditi. Ti si še slab, in svoje slabosti ne boš hitro odpravil: če boš Bogu zvest, boš čedalje več gnade prejemal. Pa kadaj boš popolnama po volji božji! Pojdi v cerkev s. Duha, in prosi goreče ti Svetoželjo dati.« 
Grem v cerkev molit, kakor mi je Angel zapovedal; on za menoj. Cerkev je bila temna, in zlo perložna v nji premišljevati in moliti. Pred veliki altar sim šel in pokleknil: na njem je bila podoba ljubezniviga pastirja Jezusa z najdeno ovco na ramah; okolj njega so bile podobe svetnikov, ktiri vsi so v ljubezni Jezusovi goreli; nad Jezusam je namalan bil prihod s. Duha v podobi ognja v učence Jezusove. Iz vere in upanja v ljubezniviga Jezusa sim ga goreče prosil mi dati gnado s. Duha in Svetoželjo. Tako sim prosil: »O Jezus, ljubeznivi gospod, usmiljeni oče, dober pastir, začetik in konc mojiga zveličanja, pred seboj imaš nevredniga hlapca, hudobniga grešnika, in slepiga človeka, ktiri te premalo pozna, malo ljubi, in ti leno služi; vender ne zaverzi me, ampak daj mi goreče želje, vneto dušo, in ravno serce, de z dobro in močno voljo dopolnujem tvojo sveto voljo. Daj mi tovaršico Svetoželjo, ktira me bo učila po tvojim dopadajenji moliti, in tebi služiti.« 
Kadar sim bil odmolil, sim se obernil, in vidil zraven Angela lepo Svetoželjo: vsa rudeča je bila od čeznatorne nebeške gorečnosti; le v nebo je gledala: nje sramožljivo oblačilo je bilo ognju enako, in solnčni žarki so bilo okolj nje. Zunaj cerkve mi Angel reče: »O Feliks! glej sveto tovaršico, ktiro ti je Bog dal: varuj se jo žaliti ali zapustiti, pa rad poslušaj njene svete nauke, in bodi nji zmiraj pokoren. Brez Svetoželje nikolj ni bilo, in nikolj ne bo nič dobriga: z nje pomočjo boš prosil, in dosegel kar prosiš. De jo spoštuješ, ne pozabi, kar sim, ne daleč od golufniga mesta, rekel, de njena duhovna mati je Gnada, obe pa ste od Narvišiga po Jezusu Kristusu.« 
Feliks s svete gore vidi mesto Golufije; potlej gre v mesto Resnice. 
Kadar sim bil per nebeški Svetoželji, je vse po meni gorelo, čudno moč in čeznatorno veselje sim v sercu čutil, vesel sim bil vsiga poprejšniga terplenja, in zlo žalosten svojih poprejšnih zmot. Boga sim na ves glas hvalil, ktiriga usmiljenje je neskončno, ktiri me je iz nezaslužene ljubezni do moje grešne duše iz smertne nevarnosti rešil, in na pot zveličanja perpeljal. Tudi sim se Angelu lepo zahvalil, ktiri mi je iz ljubeznive pokoršine do Boga, in iz čiste ljubezni do mene na sveto goro stanovitno pomagal. Svetoželji sim se ponižno perporočil, ji zvestobo obljubil, in jo prosil, me nikdar zapustiti. Oba sta mi prijazno rekla: »O Feliks! Bog je začetik in konc vsiga dobriga: brez njegove milosti bi ti bila milost vsih stvari brez prida; njemu se zahvali, njega hvali, in povišuj; njemu bodi vse dni svojiga živjenja hvaležen; sosebno pa njega hvali s pokorno dušo. Njega spoznati je prava modrost, njemu služiti je edina sreča; bodi stanoviten v njegovi službi, potlej ga boš v nebesih vekomaj hvalil. Glej, in premisli, še nisi v sveto mesto Resnice šel, še nekoljko poprejšne slabosti je v tebi, še premalo spoznanja, in ljubezni imaš, vender serce ti od sladkiga veselja poskakuje. To je pričevanje, de je božja služba tvoje edino resnično veselje na svetu, in prava pot v večno srečo; druziga resničniga veselja ni, in ne more biti. Skusil si slabo, zdaj dobro, ne odstopi od dobriga, in blagor ti bo.« 
Tiho sim poslušal, in potlej se obema zahvalil, ki sta me lepo učila. Iz tiste visoke gore sim po deželi okolj gledal, in tudi mesto Golufije ugledal. Groza me je obšla zavolj njega hudobije, in svoje poprejšne nevarnosti; Boga sim hvalil, ki me je dobrotljivo rešil po svojim služabniku Poklicu. Dokler sim bil na široki poti, in v mestu, nisim vedil, ali vidil njegove neizrečene širokosti; le iz svete gore sim prav vidil kako deleč seže. Mesto Golufije je bilo silno deleč od svete gore, na ktiri sim bil, vender sim vidil vse, kar se v njem godi. To se mi je čudno zdelo, in sim Angelu rekel: »Od kod je to, de dans tako čisto vidim, in vse razločim kar se v mestu Golufije godi, desilih je silno deleč? Iz široke poti, in iz hudobniga mesta nisim te svete gore vidil, zdaj pa vse vidim, tudi ljudi široke poti, in grešniga mesta: od kod je to?« 
Angel mi je odgovoril: »Ti bom povedal, od kod je to. Tukaj na ti sveti gori, blizo mesta, imaš čisté oči, in deleč vidiš, ker so tukaj čisti vetrovi, ktiri se imenujejo Razsvetljenje, Spoznanje, Premagovanje: ti so od zgoraj in dajó zdrave oči, ktire vsako reč, kakor je, deleč vidijo. Doli v golufnim mestu, in na široki poti, so mehki, in mokri vetrovi, ktiri se imenujejo, Poželjenje mesa, Poželjenje blaga, Zapušenje božje: ti so očem grozno škodljivi. Za to popotniki široke poti, in prebivavci golufniga mesta malo vidijo; eni so popolnoma slepi, drugi nekoljko vidijo, pa malo. Mi vidimo vse, kar se ondi godi, uni pa ne vidijo, ne nas, ne svetiga mesta, in tudi ne visoke gore. Čudno je to, vender resnično.« 
»Ljubi Angel! tiga ne umem. Vidil sim veliko ljudi po široki poti, in po golufnim mestu hoditi, pa ni bilo slepih, od ktirih zdaj praviš. Ako bi res bilo, kar govoriš, bi ne mogli hoditi, in kar se njim zdi opravljati.« Angel meni: »Jest govorim od dušne slepote, ti pa le od telesne. Na duši so slepi, ali omamljeni; zato ne vidijo svoje smertne nevarnosti.« »O sveti Angel! še majhno poterpi mojo nevrednost. Niso nevedni ti, ktiri hodijo po široki poti, in so v golufnim mestu; oni so še preveč prebrisani, vedo eden drugiga golufovati, in bližnimu take prekanjene zaderge nastavljajo, de nikdar ni mogoče jih zapopasti.« »Vse to verjamem,« mi je Angel odgovoril, »vender so vsi, malo ali veliko zaderžanih oči. Oni vidijo, kar telesu pomaga, vedo kar jim škoduje, so prebrisani v svojih opravkih, pa ne spoznajo, in nočejo spoznati, ali delati, kar Bogu dopade, in dušo zveliča.« »Tvoje govorjenje je resnično,« sim Angelu odgovoril, »in jest sim bil lih tak; pa usmiljenimu Bogu bodi vedna hvala, ktiri me je iz dežele smertne sence v mesto svetlobe prenesil: tudi prosim Boga unim slepim razsvetljenje dati.« 
Že dosti druziga sim želel od Angela zvediti, pa Svetoželja me je nadležno perganjala v mesto Resnice. Sim šel, in ogledoval mestno obzidje; neprijetno, pa silno terdno, in visoko je bilo; sam per sebi sim mislil: Leni vojšaki ga ne omorejo. Sim pred mestne vrata šel, te so bile terdne in vozke, vratarica pa bistra in neperljudna. Vse to me je strašilo in skerbelo, in sim Angelu rekel: »Če mi ne pomagaš, kako bom v mesto šel? Čez visoko obsidje ne morem, vratarične ojstrosti se bojim; bom mogel nazaj iti.« »Ne prestraši se, mi je ljubeznivo odgovoril, mestniga visociga obzidja, ali vratarične, ojstrosti, lahko pojdeš v mesto, ker te Svetoželja spremlje. Vratarica se imenuje Skušnja, za to je viditi ojstra, in je, pa ne vsim, temuč le lenim. Ona slehernimu človeku ne verjame, ne mara za lepe besede, ali obilne obete, pa za dobro željno serce, in pravične dela. Ona je Skušnja in hinavcov v mesto nespusti; pa rada puša vse, ktiri kralja Resnice iz dobriga serca išejo. Če Svetoželja za te vratarico prosi, boš uslišan.« 
Kadar sim to zaslišal, sim bil neizrečeno vesel: sim s Svetoželjo k vratarici šel, pa le Svetoželja je z njo govorila in pričevala, de jest iz nobene hinavšine ne želim v mesto, ampak le kralja Resnice spoznati, moliti, in mu služiti. Vratarica, kadar je Svetoželjo ugledala, in njeno prošnjo zaslišala, je prijazno odgovorila: »Mojimu usmiljenimu kralju, in meni je zlo všeč, če ljudje s Svetoželjo pridejo: pojdi le, in bodi srečen.« To me je prepričalo, de je vratarica Skušnja le hudobnim, hinavcam, in lenim ojstra, ne pa dobrim. Takrat sim, ko bi bile moje noge perute imele, hitel v mesto Resnice in moje serce je od veselja poskakovalo. Kar sim na svetu, nisim taciga veselja občutil: res, sim neizrečeno lahkoto čutil, skorej nisim vedil, če po zemlji hodim, nebeška sladnost me je navdala in napolnila. Na ves glas sim Boga hvalil, in rekel: »Hvala bodi tebi, o Gospod nebes in zemlje, ktiri si me iz zmote rešil, in me v to sveto mesto perpeljal. Blagor moji duši, ki je tebi pokorna bila! Srečno terplenje, ktiro mi je to veliko srečo zaslužilo! Zdaj sim neizrečeno vesel, ker sim pod oblast kralja Resnice prišel, pa veliko bolj bom, kadar bom iz popolnoma ljubezni njemu služil, in vse dobrote njegove milosti vžival.« 
V svetim mestu Resnice ni bilo malo ljudi, moških, ženskih, mladih, starih, učenih, neučenih, vsih stanov, narodov, in jezikov. Vsi so bili prijazni, mirni, usmiljeni in sramožljivi; ni bilo znamnja med njimi kake nezdrave ljubezni, ali nevošljivosti, ali jeze; od njih ni bilo slišati nobene hude, ali bodeče, ali gerde besede; govorili so od svetih, ali poštenih reči. Vsi so bili veseli, pa sveto veseli, ker so bili polni notranjiga veselja svetiga Duha. Kadar so me ti sveti ljudje ugledali, so Boga hvalili, in me prijazno sprejeli, ako lih sim jim bil neznan: vsi so mi bili dobri, ko bi vsi moji bratje in sestre bili. Takrat sim spoznal, kako velik razločik je med prebivavci mesta Golufije in mesta Resnice: v unim je le gerdo poželjenje gospodovalo, v tim pa le sveta ljubezen kraljevala. Boga sim hvalil, de sim v njih sveto družbo prišel, in sim si perzadeval po njih živeti. 
Feliks obiše s. Samoto 
Veliko veselje mi je bilo per tih svetih ljudeh biti, vender sim še bolj želel pred kralja Resnice iti, ga poznati, in moliti. Svetoželjo sim vprašal: »Smem pred kralja?« Ona mi je odgovorila: »Kralj je neizrečeno usmiljen, in ti ne bo odrekel.« Angel se je oglasil, in rekel: »Kralj Resnice je res usmiljen, pa prej se obilniši posvečuj: dobro premisli, če je tvoja duša ravna in čista; če ne, resnica ti bo malo pomagala. Ti svetujem prej dve sveti gospe njegove prijatelci obiskati, jih poslušati, in bogati; le potlej pojdeš pred kralja.« Sveti Angel, mu rečem: »Kako se te dve sveti gospe imenujete, in kje ste?« Angel mi pravi: »Te dve gospe se imenujete Samota in Čistomisel: tukaj blizo ste pod oblastjo kraljovo.« »Ktiro morem prej obiskati?« sim prašal. Angel mi je rekel: »Narprej moreš s. Samoto obiskati.« 
Takrat vsi trije gremo iz kraljoviga dvoriša, potlej skozi gosto drevje do mestniga obzidja: ondi je bila hišica majhna in samotna; nobeniga človeka ni bilo, vse je bilo tiho. Svetoželja je poterkala, pa ni bilo odgovora. Blizo perstopim pod okno, in slišim mili glas, ko glas umirajočiga: »O Bog! o Jezus! kaj bo z mojo edino dušo? upam v tvojo neskončno milost, pa se bojim zavolj svoje velike nevrednosti. O lepe nebesa! o strašni pekel!—« Več taciga sim slišal. Svetoželja je dalje terkala: vratar se je oglasil, rekoč: »Kdo je?« Svetoželja mu je odgovorila: »Tukaj je popotnik Feliks, ktiriga je Angel v to sveto mesto perpeljal, in želi s s. Samoto govoriti.« Vratar je Svetoželjo po glasu poznal, in berž odperl. Sim ga vprašal: »Smem k sveti Samoti?« On mi je odgovoril: »Tukaj malo počakaj, zdaj ima sosebno opravilo.« 
Vratar je bil v širokim plajšu zavit, ves v mislih, ali dremoten se mi je zdel: je bil malo besedi, pa modrih, in vsiga spoštovanja vreden. Ob tistim času sim skerbno ogledoval vratarjov hram, in vidil podobe svetih pušavnikov v branji, v premišljevanji, in molitvi. Tudi njegove bukve sim ogledoval: te so bile od božjiga spoznanja, od ljubezni, živlenja, in terplenja Jususoviga; od ničemurnosti sveta; od večnosti. 
Vratar je zopet šel s. Samoto poprašat, če smem do nje? Ona mi je po njem odgovorila: »Če zavolj zveličanja svoje duše do mene želiš, ti je dopušeno; če imaš pa kaj nepotrebnig govoriti, te ne bom poslušala.« Svetoželja je namesti mene odgovorila, de le zavoljo zveličanja svoje duše želim z njo govoriti. Na to resnično pričevanje sim bil notri spušen. — Jest sim prej menil, de je s. Samota obiskovanja druzih željna si serce polajšati s kakim veselim pogovoram, pa ni res, in potlej sim spoznal, kako rada je od vsiga nepotrebniga odločena. 
S. Samota je bila takrat v molitvi, vender iz ljubezni do moje duše je to sveto delo odložila. Pervo njeno vprašanje je to bilo: »Kaj od mene želiš?« Sim ji odgovoril: »Želim od tebe zvediti, kakšin de morem biti, in kaj storiti de vreden postanem pred kralja Resnice iti, in mu služiti.« Ona mi je odgovorila: »Kar želiš od mene zvediti, preširoko sega, in tudi moj majhen um preseže: le malo ti bom povedala, drugo boš od modrejših zvedil; kar boš pa od mene in od druzih dobriga, in svetiga zvedil, zvesto dopolnuj: ne bodi enak lažnjivo bogaboječim dušam, ktire so viditi sosebnih naukov lačne, in svojiga živlenja nikolj ne poboljšajo. 
Narpervo ti svetujem, kar sim si sama zvolila: Loči se od vsiga nepotrebniga, od nepokojniga šuma sveta, od lenih in ničemurnih ljudi: premaguj radovednost praznih novic, in vse kar tvoje serce moti in zapeljuje. Če mene ne poslušaš, boš zmoteno, in merzlo dušo najdel, boš sebe pozabil, in slabo živel. 
Koljker je moč pomanjšuj posvetne skerbi. Bodi scer priden in poterpežljiv v poštenih opravkih svojiga stanu: zakaj ni bogaboječnosti brez zvestiga spolnovanja svojih dolžnost: pa ne bodi presilniga, ali nepokojniga serca; to bi te odvračevalo od potrebne službe božje, in od sosebniga opravila svojiga zveličanja. Ne vtikuj se v vse reči, ne obkladaj serca z nepotrebnimi skerbmi, scer si zmoto, merzloto, jezo, prepir, in dosti hudiga nakopavaš, in boš slab služabnik božji. 
Če to delaš, boš imel perpravno dušo premišljevati, moliti, in Bogu služiti. Premišluj razodete resnice: premišljevanje naj bo vsakdanji kruh tvoje duše; le tako boš iz serca molil, in boš uslišan: boš hudobijo greha spoznal, in se ga varoval; moško se boš vojskoval zoper skušnjave, in oné te ne bodo premogle. 
Nikolj se ne utrudi dobro delati; nikolj ne misli: zadosti bogaboječe živim. Tudi v obilnosti dobrih del, bodi ponižen, nikolj se z njimi ne hvali, bodi zmiraj lačen dobrih del, zmiraj si perzadevaj se čedalje bolj posvečevati: v tim bodi stanoviten, in ti bo dobro. — Zdaj pojdi v miru.« 
Sveti Samoti sim se ponižno perklonil, se lepo zahvalil za prejete nauke, in rekel: Z božjo pomočjo bom po njih živel. Komaj sim iz njene hiše šel, je vratar za menoj zaklenil. Preden sim od ondod šel, sim hotel kraj ogledovati, ker mi je zlo dopadel. Vse tiho, in samotno je bilo; lepo zelene drevesa, perljudne senca, in vse je vabilo Boga v samoti hvaliti. Sem in tje hodijoč, sim vidil kako podobo svetih pušavnikov, kakor s. Janesa kerstnika, s. Antona, s. Pavla, in druzih. Desilih so bile to mertve podobe, so me vender učile, in opominjale moliti, premišljevati, se pokoriti, in Boga hvaliti. Ako bi mi bilo dopušeno, bi bil v tisti lepi samoti ostal. Grosno mi je dopadla, ptice so lepo pele, bistre vodize so tekle, vse je bilo prijetno, drugi paradiž je ondi bil. Pa Angel me je klical, in potlej rekel: »Pojdi, in ne spozabi se, de moreš še s. Čistomisel obiskati, in potlej pred kralja iti, ako boš vreden snajden.« 
Komaj me je Angel odtergal. Gremo: Svetoželja je pred nama šla, jest pa sim zraven Angela hodil, ker sim želel dosti zvediti od njega. Ponižno sim ga prosil: Ljubi Angel povej mi: »Zakaj je bil vratar v širokim plajšu zavit?« Komaj sim mu oči vidil; ves dremoten je bil, ali v mislih: ne vem prav, če je moški ali ženska. Angel mi je tako odgovoril: »Vratar s. Samote se Premišljevanje imenuje: on je zmiraj v mislih, za to je viditi dremoten, desilih ni; on je v širokim plajšu zavit, in komaj vidi kam gre, ker se boji zmoten, ali rasmišljen biti. Sveti vratar Premišljevanje veliko pomaga s. Samoti, de ona v tihoti z bogam združena, lohka, in veselo živi: kako bi mogla od vsih odločena prestati brez Premišljevanja? Pa tudi ona je njemu potrebna. Samota mu daja čas in mogočnost svete reči premišljevati: eden drusimu sta potrebna.« 
Angelu sim odgovoril: »Tvoj nauk mi zlo dopade; vender se mi čudno zdi, de je Premišljevanje vratar s. Samote; kako more premišljevati, pa tudi odpirati in zapirati?« Angel me je učil: »Ne čudi se nad tim; Premišljevanje je z bogam zmiraj združenu, in brez zmote svojo službo opravlja. Tudi drugi bogaboječi so taki, z rokami delajo, serce pa v Boga imajo. Nikar pa ne misli, de ima vratar Premišljevanje dosti dela zavolj službe. Prebivavci tiga svetiga mesta so že naučeni, in mu niso nadležni; prebivavci uniga mesta ga zaničujejo, le, če se kdo spreoberne, ga obiše, pa tih je silno malo.« 
»Angel božji, še dvoje želim zvediti: Kako s. Samota more od vsih ljudi odločena veselo živeti? Tudi, od kod ima ona to visoko učenost?« Angel mi je tako odgovoril: »S. Samota, ako lih od druzih odločena, je zmiraj vesela, ker je Bog nje veselje. Ona premišluje ljubezniviga Boga, usmiljeniga Odrešenika, nebeško kraljestvo, in zmiraj hrepeni po povednih dobrotah: vest ji pričuje, de bo preseljena v večne dobrote, in lih za to živi veselo. Kdor je v svét zaljubljen, ni nikolj stanoviten. Kdor svét ljubi, hrepeni po njegovih dobrotah, le svetá veselja iše, pa ga ne najde; za to je zmiraj nepokojin in žalosten. Kdor se samote pervadi, najde Boga in njegov mir. Tak je, ko človek, ktiri ob razdraženim morju na terdni skali brez vsiga strahu sedi, ker serditi valovi do njega ne morejo. 
Zdaj ti bom drugo vprašanje odgovoril. S. Samota, ktiro si obiskal, je zlo učena, ker od nepokojniga svetá odločena, ljubi in premišljuje Boga. Ona za drugo ne skerbi, ko Boga čedalje spoznati, in sebe čedalje bolj po svetiti. Ker ona ne želi druziga, vedno prosi za obilniši gnado, in je uslišana, ker iz željne duše prosi. Kdor med šumečo množico rad živi, ima lohko zmoteno dušo. Kdor je v praznih pogovorih, v igrah, v norostih, je neperpravljen s. Duha poslušati, tudi ga iz serca ne prosi, ker nima duha molitve, in ne ve koliko je gnade božje potreben. Ni malo modrijanov, ktirim je skoraj ves svét znan, veliko vedo, kar je od sveta; pa ne, kar k zveličanju potrebujejo. — Če ne moreš od druzih odločen živeti, saj se s sercam od sveta loči, odpravi vse nepotrebne skerbi, bodi rad doma, in kolikor je mogoče s. Samoto posnemaj.« 
»O sveti Angel!« sim mu rekel, »te zahvalim, ki me lepo učiš. Zdaj želim do s. Čistomisli, ktiro morem obiskati, in de tudi od nje odpravlen, grem pred kralja Resnice,« Angel mi je rekel: »Prav govoriš; Svetoželja je že šla tvoj prihod ji napovedat.« 
Feliks obiše s. Čistomisel. 
Grem v družbi Angela za Svetoželjo s. Čistomisel obiskat. Svetoželja je bila šla prosit me v hišo spustiti, pa mi je naproti pertekla, in lih per vratih vstavila, rekoč: S. Čistomisel ima zdaj sosebno opravilo, in je rekla, tukaj počakati. Angel mi pravi: »Ta sveta gospa je v svojih opravkih zlo skerbna, in lih za to počasna. Ona vsaki misli, ali besedi ne verjame; vsako mislico, ali besedo, ali delo skerbi ravnati po čisti volji božji: za to je počasna. Ona tudi sebi prenaglo ne verjame: za to ima per sebi modre svetovavce, moške in ženske: nar imenitniši so ti, Strah božji, Molitev, Ponižnost, in druge. 
Ljubi Feliks! ti svetujem ob tim času dobro premisliti, če je tvoje serce ravno pred Bogam, in kako moreš s. Čistomisli pravično odgovarjati: ne zanašaj se v svojo pravičnost, zakaj ona je silno razsvetljena.« Jest sim scer Angela molčé poslušal, in iz spoštovanja mu nisim odgovarjal, vender sim ménil: Tiga nauka nisim potreben; upam de je moja volja dobra, in misel ravna le Boga iskati. Prej sim bil omamljen, dokler sim po široki poti hodil, in v golufnim mestu bil, zdaj pa ne: s. Poklicu sim bil pokoren, Radovednosti in Svojoljubezni sim dal slovó, po vozki poti sim bil stanoviten, zdaj po čisti resnici mislim in živim; zakaj se bom spraševal? Tako sim iz slabosti, ali bolj reči, iz skrivniga napuha mislil, pa kmalo sim spoznal, de je neumno in nevarno se v svojo pravičnost zanašati. Res ni človeka popolnima čistiga pred Bogam; tudi pravičen je božjiga usmiljenja potreben, ker tudi v njem Bog dosti slabiga najde. 
Dolgo sim per vratih čakal: Svetoželja je ko na žerjavci stala, zmiraj je bila v skerbi. Kadar je zaslišala de s. Čistomisel po meni praša, mi je hitela povedati, de smem pred njo. Pred s. Čistomisel grem, se ji ponižno perklonim, in jo počastim. Ona mi je prijazno ogovorila, in vprašala: »iz kakšniga namena pred mogočniga kralja Resnice želiš?« Sim ji odgovoril: »Samo njega spoznati, moliti, in mu služiti.« »Zakaj«, me dalje vpraša, »ga želiš spoznati, moliti, in mu služiti?« Odgovorim: »Večno plačilo zadobiti.« »Tedaj,« pravi, »ga išeš zavolj sebe, zavolj svojiga dobička, ne zavolj njegove časti, in iz čiste ljubezni do njega: ako bi povračila ne upal, bi mu ne hotel služiti.« Tim besedam nisim vedil kaj odgovoriti, pa Svetoželja, od Angela naučena, mi je na uho tiho pravila, kako ji odgovoriti: Sim djal: »Večno plačilo želim za to, de bi Boga hvalil, in od njega, ktiriga ljubim, nikdar odločen ne bil.« S. Čistomisel je dobro vedila od kod je moj odgovor, se mu je pomuzala, in rekla: »O človeški otroci! Kdaj bote popolnoma po volji božji? Vem, perpušeno je Bogu služiti zavolj večniga plačila, pa popolniši bi bilo mu in čiste ljubezni služiti.« »Ker je bilo to«, sim rekel, »Bogu soperno.« »Kakšno je tvoje serce, kadar ti kdo krivico stori, in z njo tudi Boga razžali?« Sim odgovoril: »Žalujem, ker je Bog razžljen.« »Zakaj očitno delaš, kar ti Bog zapove očitno delati?« za to, sim rekel, de je on moljen. »Nikolj svoje hvale ne išeš?« »Nikolj,« sim odgovoril. S. Čistomisel je ravno v me gledala, in mi rekla: »Feliks! Feliks! boš kmalo vidil in spoznal, če si resnico govoril. Dober služabnik božji bi bil, ako bi živel, kakor si govoril, pa se bojim, de so tvoje dobre dela s slabimi namešane. Ti scer si se Svojoljubezni preden si na to goro šel, odpovedal, vender menim, je še nekaj njeniga skritiga strupa v tvojim sercu. Če se tiga ne bojiš, in se v svojo pravičnost zanašaš, se ne spoznaš, ker te napuh gospoduje.« To se je meni čudno in neverjetno zdelo, ker sim menil iz ravniga serca Boga iskat. 
S. Čistomisel mi je rekla: »Ti premalo spoznaš svojiga skrivniga serca: te bom prepričala, le pojdi z menoj.« Ves sim se tresel pred to razsvetljeno gospo, vender ni bilo drugači, sim mogel za njo iti v zgorni hram, in sim ostermel, Njega stene so bile iz čiste glažovne, strop lih tako, kakor pod jasnim nebam sim bil, solnce je bilo silno svetlo, take svetlobe, in taciga čistiga dneva nikolj nisim vidil. Vse kosti so v meni trepetale, serce se mi je hotlo od veliciga straha razpočiti, vse je po meni šumelo; komaj sim po koncu stal. Angel in Svetoželja sta bila per meni, in mi serčnost dajala, pa malo mi je pomagala, ker sim se zlo bal, in nisim vedil kakšna bo z menoj. 
S. Čistomisel me je postavila pred podobo večne resnice in modrosti Jezusa; iz njegovih oči so šli žarki svetlejši od solnčnih; ti so mi skozi serze sijali, in so očitno kazali, kakšno de je. »O strah!« je ona zavpila, »komaj tretji dél tvojiga serca je čist po volji božji, drugo je tamno, gerdo, in polno slabost.« Svetoželja se je čudila, in se zavolj mene sramovala: Angelu je to bilo všeč, ne de sim slab bil, ampak de sim bil ponižan zavolj svoje poprejšne neumne hvale: upal sim v svojo pravičnost; takrat sim od sramote le v tla gledal. 
Nobeniga izgovora ni bilo; menil sim že, de pred vsigavednim in pravičnim sodnikam stojim. Ves osramoten, ponižan, prepričan, in prestrašen sim svoj grešni napuh spoznal, in ga milo obžaloval. Pred podobo usmiljeniga Jezusa sim pokleknil, ponižno in goreče ga prosil me očistiti: dolgo sim molil, petire rane Jezusove kuševal, in obljubil ponižniši biti, in ne več v svojo pravičnost upati. S. Čistomisel mi je rekla: »Zdaj vidiš svoje velike slabosti, zdaj spoznaš svoje skrito hudobijo; ne obupaj za to, pa tudi nikdar več v sebe ne upaj, upaj v neskončno milosti božjo, vedno prosi za gnado, in si skerbno perzadevaj v dobrim rasti.« Potlej perstavi: »Ti bi bil nevreden pred kralja Resnice iti, ker pa si s Svetoželjo prišel, in ona za te prosi, ti je dopušeno.« Od veliciga strahu, in sramožljivosti nisim vedil, kaj s. Čistomisli odgovoriti; tudi sim pozabil od nje slovo vzeti, in se ji zahvaliti. Svetoželja je to namesti meni opravila, in potlej za menoj šla. 
Kadar sim bil iz te svete hiše šel, sim Angela vprašal: Zakaj me je s. Čistomisel tako natanko spraševala, in viditi hotla moje serce? Angel mi je odgovoril: »Njena velika skerb naj ti bo nauk, in v zveličanje. Ako bi bil brez lastniga spoznanja pred kralja Resnice šel, bi bilo to brez vsiga prida. Kdor v svojo pravičnost upa, méni da nič ne potrebuje, ni ponižen, in se ne poboljša. Kar je čisto solnce slepim, to je čista resnica prevzetnim dušam. Napuh oslepi človeka, in on iz te slepote vse nauke zametuje, ker sebe kriviga ne spozna, ali svoje slabosti izgovarja. Jezus večna resnica je skerbno učil, pa njegovi sveti nauki so bili zaničljivi, in nepridni. Zdaj si vidil svoje velike slabosti, si spoznal de vse tvoje dela niso bile iz čistiga naména Bogu dopasti; torej se ponižaj. 
Tudi te opomnim varovati se nastave, v ktiro lahko pridejo malo ponižne duše. Ti si bil zaderžanih oči, dokler si po široki poti hodil, in v golufnim mestu bil: potlej si svojo zmoto žalostno spoznal, in si menil, de je tvoje serce popolnoma čisto, pa s. Čistomisel te je prepričala in ponižala: zdaj bolj od prej spoznaš, pa še le premalo, in si večniga spoznanja potreben. Torej, dokler boš na svetu, si perzadevaj čedalje bolj in bolj sebe spoznovati, vender misli, de se nikolj popolnoma ne spoznaš: to popolnoma spoznanje bo le pred vsigavednim sodnikam Jezusam. Kdor je premalo ponižen, tiga ne ve; zato pride v zadergo hudičevo, in v nevednosti ostane. Ti bodi čedalje ponižniši, in tako se perpravljaj pred kralja Resnice iti, njega poslušati in vbogati.« 
Kadar sim to govorjenje zaslišal, sim se Angelu zahvalil, ki me je učil, ker sim spoznal potrebo lastniga spoznanja, in vedniga očiševanja. Res, brez tiga ni nič dobriga: človek je svojim očém moder, vender neumen; ima všesa, in ne sliši prav; ima oči, pa ne vidi; ima um, pa je zaderžan. Lih za to je vse narobe na svetu; grešniki sovražijo svarjenje, slepi zaničujejo nauke, lakomniki ne poznajo pravice, eden drusimu očitajo grehe,v ktirih so sami zapopadeni. To premislijoč, sim se zjokal, oči v nebo vzdignil, in djal: »O Gospod! kdo je čist pred teboj? menil sim iz čiste ljubezni do tebe, nauke iskati, pa ni bilo res. Očišuj me čedalje bolj in bolj, in očisti me, de zaveržen ne bom.« — Kadar sim odmolil, gremo vsi trije pred hišo kralja Resnice. 
Feliks gre pred kralja Resnice. 
S. Čistomisel me je toliko ponižala, in prestrašila, in toliko sim bil svoje velike nevrednosti prepričan, de bi ne bil nikoli šel pred krala Resnice, ako bi me Svetoželja in tudi Angel ne bila permorala. Tudi sta mi rekla: »Lih za to, ker svojo veliko nevrednost ponižno spoznaš, bolj upno pojdi pred usmiljeniga kralja; zakaj le ponižnost človeka perpravlja resnico poslušati, resnici se vdati, in vse po volji božji delati: le ponižnost uči človeka iz serca prositi, in vse potrebne gnade sprositi. Spoznana, in obžalovana nevrednost je kralju všeč, in ti bo milostljivo perzanesel.« 
Te besede so mi serčnost dale, šel sim z njima v kraljevo hišo, pa ves sim se tresel: vsa hiša je bila polna svetih služabnikov; pa vender nobeden mi ni pred kralja branil, ker sim imel perpušenje od s. Samote in od s. Čistomisli. Ne morem povedati kaj sim v kraljovi hiši vidil; vse je bilo lepo, čudno, neizrečeno. Kadar sim bil vzgorni hram prišel, kjer kralj svojo čast razodeva, in nauke večniga zveličanja daja, sim ostermel: prečudno svetlobo sim nad njim, in okolj njega vidil, ko bi bilo nebo odperto, in božja čast razodeta: moje oči so oslabele, moje serce je terpetalo, in moja duša se je ponižala. Patriarhi, preroki, papeži, škofje, cesarji, kralji, in mogočni svetá so pred njim bili odkriti, ponižni, in so skerbno poslušali njegove besede, besede večne modrosti, resnice, in zveličanja. 
Svetoželja je po imenitnim služabniku kralja Resnice ponižno prosila me pred se spustiti, kar je tudi dosegla. On me je ljubeznivo sprejel. Preden sim pred njegovi častiti sedež prešel, sim se mu trikrat ponižno preklonil, pa moja duša je bila ponižniši od mojiga telesa. Njegove usmiljenje oči, so me prijazno gledale, njegova dobrota mi je upanje dajala, vender sim se zlo bal, ker sim svojo nevrednost vedil. Ne morem njegove lepote zadosti dopovedati; če sim ga skerbniši ogledoval, in premišljeval, častitiši, lepši, in ljubezniviši se mi je zdel. Moje besede so slabeji od mojih misel, pa tudi moje misli so nižeji od njegove prečudne časti. Vse je bilo na njem viditi, svetost, modrost, pravica, milost, in vse, kar dobro dušo prevzame, kar jo s spoštovanjem in ljubeznijo napolnuje. 
Nikdar se ga nisim mogel nagledati: moja duša desilih nasitena, ga je bila še lačna; že sim ménil v nebesih biti, in božjo čast vživati. Že nekaj morem povedati ud njegove neizrečene lepote, in časti. Njegov obraz se je svetil ko solnce, pa še svetleji od solnca je bil, kadar je v svoji nar veči svetlobi: njegove oči bistre in mile, so bile ko zgodnja danica: njegovo oblačilo je bilo prežlahtno, krona njegove glave iz predraziga neznaniga blaga: kraljeva palica polna žlahtnih kamenov, vse je bilo prečudno, in nezapopadljivo; čast vsih kraljov svetá je memo njegove časti temna senza: lih za to so bili ponižni, in odkriti pred njim. 
Že nekaj moram povedati od njegoviga čudniga sedeža. Sedež, na ktirim je oblastno sedel, je bil visok, in iz čistiga zlata, dragi žlahtni kameni so bili v njem, in to so grozno svetili, in tudi tamno noč razsvetlé: vse drugo je oznanovalo njegovo nezapopadljivo modrost, čast in oblast. Pod njegovim prečudnim sedežam je bil svét, in na njem so bili zapisani štirje deli svetá, Europa, Asija, Afrika, Amerika. Podoba svetá je bila s temi besedami preprežena, Resnica — Laž — Pravica — Golufija. Vse to je bilo mojimu slabimu umu skrivno: čudno se mi je zdelo, tiho sim premišljeval, pa razumeti nisim mogel. Sim bil ravno tak, ko otrok na samoti rojen, in v kraljevo hišo prenešen. 
K Svetoželji sim se obernil, in ji tiho djal: »Njegova čast mene nevredniga človeka ponižuje, pa njegova dobrota me serčniga dela: moja duša ga neizrečeno spoštuje, pa tudi po njem silno hrepeni, in želi kako besedo iz njegovih ust slišati. Kaj ti praviš, smem z njim govoriti?« Svetoželja mi je tiho odgovorila: »On je neizrečeno usmiljen, rad te bo poslušal, in učil.« Takrat sim bližej stopil, in mu ponižno rekel: »O mogočni kralj! jest nisim vreden s teboj govoriti; nar pravičniše ljudje te spoštujejo; in pred teboj se ponižujejo, veliko bolj jest nevredni človek: prosim te vender mi dobrotljivo povedati, kako svojo dušo zveličati?« On mi je odgovoril: »Živi po vsih zapovedih in po naukih katolške cerkve iz ljubezni do Boga. K temu je troje potrebno, čist nauk, gnada božja, dobra vest. Nauki Jezusovi te učé, gnada te razsvetli, in ti pomaga, in tako imaš pravično vest vse delati po volji božji.« — »Kaj mi pomaga v ljubezni božji rasti?« »To ti pomaga, mi je rekel, sebe in vse vidne reči sveto zaničevati.« »Lahko boš sebe, in vidne stvari sveto zaničeval, če premišluješ námen svojiga vstvarjenja, svetost, milost, pravico, vsigavednost božjo, in zmiraj po nebeških dobrotah hrepeniš.« — »Potrebno je to,« sim mu djal, »pa sim slab, mlačen, in nestanoviten.« On reče meni: »Ravno za to premišluj, moli, bodi ponižen, in v milost božjo upaj.« — »Svet je poln zaderg, in nastav, sim mu dalje govoril, dosti skušnjav je nevidnih, jest pa slab in neveden: Kako bom Bogu stanovitno služil?« On mi je odgovoril tako: »V strahu in v upanji bodi vse dni svojiga živjenja, neprenehama delaj dobro, in upaj v Boga. Tako so vsi svetniki živeli in žive. Če se premalo bojiš, premišluj smert, sodbo, in večno pogubljenje; tudi svoje velike slabosti, in grehe: če se preveč bojiš, premišluj milost božjo, ljubezen in rane Jezusove. Nikolj se toliko ne boj, de bi obupal; nikolj toliko ne upaj, de bi bil brez strahu. Strah božji naj te povsod spremlja, zmiraj imaj pred očmi vsigamogočniga Boga, in križaniga Odrešenika; živi vsaki dan, ko bi vsaki dan umreti mogel, bodi zmiraj perpravljen pred sodbo božjo iti, de, če bo lih smert nagla, bo srečna, in boš usmiljeno sodbo od Jezusa zaslišal.« 
Ti nauki večne modrosti, in resnice so bili moji duši v veliko pomoč, v sercu sim sosebno moč, in veselje čutil: veliko več bi bil z modrim, in usmiljenim kraljam govoril, pa iz spoštovanja do njega nisim. On je moje misli vidil, za to mi je djal: Pojdi, in obiskaj moje bogaboječe služabnike, de se modrosti, in božje službe naučiš; kar te bodo oni z zgledam, in z besedo učili, te jest učim; kar ti bodo zapovedovali, ti jest zapovedujem; kar ti bodo prepovedovali, ti jest prepovedujem: po njih zgledih, in naukih skerbno živi vse dni svojiga živlenja, in boš zveličan. Pojdi v miru: vedna skerb naj ti bo Bogu s čistim sercam služiti, in iz goreče ljubezni do njega bližnimu v nebesa pomagati. S ponižno dušo, in ponižnim telesam sim mogočniga kralja počastil: tudi sim slovo vzél od njegovih bogaboječih služabnikov, in šel. 
Kadar sim bil iz kraljeve hiše šel, sim Angelu djal: Nikolj nisim take časti vidil; čast vsih kraljov, in cesarjov je memo njegove ko blato, Salomon, ménim, ni bil njemu enak v časti in modrosti: hiša kralja Resnice je njegove visokosti vredna, ona je podoba nebeškiga kraljestva, kakor je on podoba nebeškiga kralja. Učenzi na gori so bili neizrečeno veseli, kadar so Jezusovo čast vidili; jest tudi sim nesapopadljivo vesel, ker sim vidil čast kralja Resnice: tiga ne bom nikdar pozabil. Angel mi je odgovoril: »Vesel sim tvojiga veselja, pa pomisli, če je to kar si zdaj vidil, lepo, koliko pa lepši je v nebesih? Tam gori boš nasiten z božjo častjo, in boš v neismerjenih, pa čeznatornih veseljih vekomaj, če tukaj stanovitno služiš Bogu. Jezus je svojim učencam nekaj svoje časti razodel jih serčne storiti, vse terpeti za njegovo ime iz upanja prihodniga plačila; tudi ti bodi serčen v terplenji, in Bogu zvest, de v njegovo čast, in veselje prideš. Terplenje zdajniga živlenja je nič memo nebeške časti, ktiro je Bog tim obljubil, in jo bo dal, ktiri njemu iz ljubezni zvesto služijo. Imaj zmiraj svoje misli v nebesih, in boš na semlji sveto živel, in nobena skušnjava te ne bo omogla.« 
»Ljubi Angel, te zahvalim za te svete nauke, in te ponižno prosim mi povedati: Zakaj kralj Resnice sedi nad svétam: in zakaj so na njem sem in tje te besede zapisane: Resnica — Laž — Pravica — Golufija?« Angel mi je odgovoril: »Kralj Resnice nad svétam sedi, ker je on gospodar vsiga, in vse je njemu podverženo: če se lih svét premenjuje, in obračuje, ne more kralja nemirniga, ali premenljiviga storiti.« — Besede na širjavi svetá sem in tje zapisane, in skoraj preprešene, pomenijo, de po vsim svetu je dobro s slabim, in slabo z dobrim namešano; vender dobro in slabo, pravični in nepravični so pod njim, in po njegovo oblastjo: vsaki bo prejel po svojih dobrih, ali hudih delih. Tudi sovražniki resnice, in svetosti bodo po Resnici sojeni in obsojeni: bogaboječi pa, ki se pohujšati ne dado, bodo po Resnici večno plačillo prejeli. To te uči v sveti veri, in v vsim dobrim stanoviten biti, ker dobri in hudi bodo pravično sojeni, in njih plačilo, dobro ali hudo bo vekomaj ostalo. 
Angel mi je potlej rekel: »Že dosti moreš obhoditi, in veliko bogaboječih služabnikov tiga mogočniga kralja obiskati, kakor si iz njegovih ust slišal; tedaj hiti z nama. Svetoželja se je oglasila, rekoč: Meni se dobro zdi narprej Strah božji obiskati, ker je on začetik vsiga dobriga.« Angel, in tudi jest sva bila vesela besedi Svetoželje, in smo šli. 
Feliks obiše Strah božji. 
Svetoželja me je za roko prijela, rekoč: »Hiti z menoj Strah božji obiskat; zakaj on ti bo dosti potrebnih naukov dal. Angel me je tudi zlo perganjal. Jest sim jima odgpvoril: Rad grem do njega, ker on je začetik vsiga dobriga.« 
Is kraljeviga dvoriša gremo v bližni vert, v ktirim nič lepiga ni bilo; vse je bilo snedeno, goló, nerodovitno: tudi drevesa so bile sohe. Vertnar je pod suhim drevesam v nar huji vročini žalosten sedel; njegove oči so bile ognju enake, lasje so mu po koncu stali od veliciga strahu; njegovi obraz je bil moker od solza, in prepaden od velike žalosti; le zdihoval je, rekoč: Moji veliki grehi me bodo na vekomaj pogubili, ni več upanja, ni več milosti, ni več odpušanja zame; vekomaj bom pogubljen: veliko taciga je govoril. Ta človek se mi je grozno smilil, in iz serca sim se nad njim zjokal. Angela sim vprašal: »Je to Strah božji, od ktiriga si pravil?« Angel mi je odgovoril: »Ti malo veš; to ni Strah božji, in tudi strahu božjiga praviga nima: to je Obupanje, in gorje njemu, če ga iz serca ne prežene. Silno težko se tak človek poboljša, ker njegóvo serce je od hudiča zmoteno. On v božjo milost ne upa, in neumno méni, de mu ni več usmiljenja kako se bo spokoril? Kadarkolj ga dobra misel, ali učenik perganja se poboljšati, in dobro delati, on té svete nauke odganja, rekoč: Zakaj bom molil, se postil, se premagoval, ker mi nič ne pomaga: Ti se takih škodljivih misel skerbno varuj, boj se Boga, pa nikolj ne obupaj. Obupane je pogubilo Kajna, Judeža, in veliko druzih.« 
Kadar sim besede Angela zaslišal, sim Boga prosil zmotenimu vertnarju upanje dati, in me škodliviga obupanja varovati. Potlej smo šli v drug vert, ktiri je bil lepši od perviga, vender neperljuden. Zéli, rože, in drevesa so bile od hude vročine oparjene: vertnar je bil ves v mislih, in v žalosti; gledal je v tla, in tako govoril: »Grozno se vsigamogočniga Boga bojim; v njegovi oblasti je moja duša, telo, in vse: gorjé meni, če se ne poboljšam; vekomaj bom v peklu gorel, če se ne spokorim: de v pekel ne pridem, hočem svoje grehe opustiti, in se spokoriti.« Njegovih besede sim bil vesel, in sim Angelu rekel: »Kaj ne, te je Strahbožji?« Angel mi je odgovoril: »Tvoja duša je še premalo razsvetljena: ta človek se scer Boga boji, vender nima še praviga strahu božjiga, od ktiriga sim ti prej pravil. On se Boga boji, ne obupa ko uni vertnar, pa se ga ne boji iz ljubezni: on veruje, upa tudi, pa ne ljubi. Si slišal njegove besede; se hoče poboljšati, in se spokoriti, pa iz ljubezni do sebe, ne iz ljubezni do Boga: on sovraži greh, ne za to, ker je z njim Boga razžalil, pa le za to, ker mu je greh škodljiv, in ker mu je pogubljenje zaslužil. Njegovi strah je od gnade obujen, je dober in pomagljiv, pa ga brez ljubezni ne opraviči. Njegovi strah se Sužni strah imenuje, ktiriga so tudi terdovratni Judje imeli. Ta strah ga napeljuje v pravo spreobernjene, tudi premaguje hude dela, ga perganja se pokoriti, pa serca popolnoma ne spreoberne. Ako bi se pekla ne bal; ako bi mu greh škodljiv ne bil, bi rad v svojih grehih živel. On ne sovraži svojih grehov iz ljubezni do pravičnosti, ampak iz sgolj strahu, in jih opustiti hoče.« — Angela sim lepo zahvalil za ta potrebni nauk, in sim Boga prosil žalostnimu vertnarju tudi ljubezen dati. 
Gremo tudi iz tega verta, in pridemo v treciga silno lepiga in veseliga. Čiste vodice so po njem in okolj njega tekle, rožice so bile v nar veči lepoti, in so zlo prijetno dišale, drevesa so bile lepo zelene in polne žlahtniga sadja, ptice so veselo pele, in vse je bilo prijetno. Sem in tje po lepim vertu v hladni senci so bili bogaboječi ljudje obojiga spola v molitvi, in v hvali božji. Eniga iz njih je Svetoželja poprašala: Prosim te, mi povedati; »Kje je Strahbožji?« On je pokazal vrata, rekoč: »Ondi notri ga boš našla, od koder smo tudi mi prišli.« 
Svetoželja je duri odperla, Angel, in jest sva za njo šla, in pridemo v majhno pa lepo cerkev. Nikolj take nisim vidil: altar je bil iz beliga kamna; na desni strani altarja je bila Vera, na levi Upanje, na sredi, pa višej, Ljubezen: zlo lepe podobe so bile. Verh altarja sta bila meč, in kraljeva palica: meč je bil ognjen in strašan; kraljeva palica je bila iz čistiga zlata, in polna oči. Okoli altarja so bili tamni in rudeči oblaki, strašno je gromelo in treskalo; vsa cerkev se je tresla od strašniga gromenja, in hudiga treskanja: strele so na vse strani svetá šle: iz altarju so šli prijetni žarki po cerkvi. 
Vse to se mi je prečudno zdelo, in nisim vedil, kaj pomeni. Kadar sim bil svoje prestrašeno serce nekoliko potolažil, sim bolj na tanko altar ogledal. Podoba Vere je le v nebo gledala, Upanje je serčno, pa tudi prijetno po ljudeh gledalo, prijazna Ljubezen je vso nebeško lepoto imela. Verh tih je bilo z ognjenimi čerkami zapisano: »iz vere se Gospoda bojite; iz upanja mu goreče služite: to je Straž božji.« 
V ti prečudni cerkvi je bilo nekaj bogaboječih služabnikov nebeškiga kralja, ktiriga so z obrazam na tleh ponižno molili, pred njegovim veličastvam trepetali, pa tudi ga veselo hvalili. V družbi tih svetih služabnikov božjih sim klečé molil, in Boga prosil, mi svoj strah dobrotljivo dati, brez ktiriga nič dobriga ni. Kadar sim bil odmolil, in že hotel iz cerkve iti, so uni ostali, in Bogu v čast veselo peli. Njih pesem je bila iz sto in enajstiga Davidovega psalma, ktiri se tako perčne: »Blagor človeku, ktiri se Gospoda boji, in v njegovih zapovedih vso voljo ima.« Ne morem vsake besede te svete pesmi vediti, pa vem, in nikdar ne bom pozabil, de njih lepo petje je bilo ko nebeško petje: še zdaj mi po ušesih sladko šumi. Njih lepiga zaderžanja ne morem zadosti hvaliti, moški in ženske so bili angelam podobni: jest sim bil pred njimi, in s sercam njih petje spremljal, pa me ni nobeden vidil, ker so bili v Boga zamaknjeni: serce je od veselja na kviško sililo, v meni se je tajalo zavolj velike sladnosti, pa tudi ob enim je iz veliciga spoštovanja trepetalo: sladke, čudne, nezapopadljive viharije sim čutil: meni se je terdno zdelo že v nebesih biti, in res nisim mogel rasločiti, če sim bil na semlji, ali prenešen v nebesa. Takrat sim nekaj nebeškiga veselja okusil, in nekaj zapopadka imel od tiga, kar je Bog perhranil tim, ktiri se njega iz ljubezni bojé. 
Dolgo in rad sim scer bil v veseli družbi tih svetih služabnikov božjih, vender sim želel iz cerkve iti Angela poprašati, kaj vse pomeni, kar sim vidil. Komaj sim bil iz cerkve sim ga ponižno prosil, mi razlagati prečudne reči, ktire sim vidil. Svetoželja ga je tudi prosila me učiti Angel mi je ljubeznivo odgovoril: »Ne potrebujem toliko prošnja; rad ti bom razlagal, kar si v cerkvi vidil, de sveti Strah božji v tebi prebiva, zakaj on je nar potrebniši: on je začetik vsiga dobriga, je nar viši dar Narvišiga, in blagor človeku, ktirimu je dan. — Poslušaj. 
Altar pomeni očitno božjo službo, ktiro vsaki človek more Bogu skazovati. Strahu božjiga ni v človeku, ktiri noče Boga očitno moliti, ali unajno božjo službo zaničuje, ali se per nji noče bogaboječe zaderžati. Brez unanje božje službe bi vera opešala, in vsa bogaboječnost zginila, pa ta očitna božja služba more biti iz čiste duše; lih to pomeni Altar iz beliga kamna. Unanja in notranja božja služba, ali češenje more biti združeno, in se more izhajati iz prave Vere, iz terdniga Upanja, in iz goreče Ljubezni: za to troje na Altarju. Če očitna božja služba ni taka, ni resnična, je hinavska: mara Bog za hinavsko službo hudobnih. Kajn je Bogu daroval, pa ker je bil hudobniga serca, Bog ni imel dopadajenja do njegovih darov. Si vidil bogaboječe v cerkvi? oni so Boga z vneto dušo, in prijetnim glasam klečé molili, in ti delaj tako. 
Vera, ktira je bila na desni Altarja, je le v nebo gledala, ker je iz neba na semljo prišla. Ona v nebo gleda, ker vse uči le v Boga stvarnika, in gospoda vsiga verovati: v nebo gleda ljudi učiti posvetno zaničevati, nebeškiga kraljestva iskati, ker so le za nebesa vstvarjeni: v nebo gleda, ker ona sama je od Boga, ne pa kar si ljudje neumno zmišlujejo; gorje človeku, ktiri spridi razodeto vero. 
Upanje prijazno in serčno po ljudeh gleda, jih uči veselo in serčno Bogu služiti. Brez resnične božje službe ni praviga upanja, in brez upanja ni prave božje službe. Kdor ne upa, ne veruje, in ne ljubi; kdor terdovratno slabo živi, ne bo dosegel, kar upa. Pravo upanje podpera, in povišuje človekovo serce, daje veselje do dobriga, perganja moliti, in zvesto služiti Bogu. 
Ljubezen je med Vero in Upanjam pa vižej od njih, ker je nar lepši, in imenitniši čednost, in se izhaja iz Vere in Upanja. Brez Ljubezni je Vera prazna, in Upanje prederzno: brez nje ne pomaga ne usmilenje, ne post, ne molitev, ne kri za vero prelita. Ljubezen ima neizrečeno lepoto, Bogu je nar prijetniši, in bo vekomaj v nebeškim kraljestvu. Ljubezen je nar lepši, ker ona zapopade vero, upanje, pokoršino, vse čednosti, vse zapovedi, vse dolžnosti, ktiri jo ima. 
Vera, Upanje, Ljubezen, to troje si na Altarju vidil: to more združeno biti, in eno brez druzih ne zveliča, kakor je bilo zgoraj rečeno. Kdor se iz Vere Boga boji, mu iz Upanja služi, in iz Ljubezni vse zapovedi spolnuje, ta ima pravi Strah božji, in bo zveličan. 
Ognjeni Meč, ktiriga si verh Altarja vidil, pomeni božjo pravico, iz ktire neodpušeni grehi ne morejo brez štrafinge ostati. Zlata kraljeva Paliza pomeni oblast, ktiri se vsaki more podvreči. Kraljeva Paliza je polna oči, in te pomenijo, de Bog vidi vse, dobre in hude ogleduje: božjim očem, ali božji vsigavednosti ni nič skritiga, ali perkritiga, ali neznaniga; tudi sleherna miselca, ali drugo je Bogu goló, in odkrito. Kdor se njegovi pravični, in vsigamogočni oblasti ne podverže, bo od ognjeniga meča končan. 
Strašno gromenje, ktiro si slišal, pomeni božje žuganje nad grešniki, de bi se spokorili, in z resnično pokoro božji jezi odšli. Strele, ktire iz Altarja na vse kraje sveta gredo pomenijo božje šibe, ktire se grešniki nakopavajo, in té so bolezni, vojska, kuga, lakota, zapušenje božje, nagla smert, pogubljenje. Žarki iz Altarja svetli in prijazni, pomenijo razsvetljenje božje, ktiriga so njegovi služabniki polni.« 
»To je, o Feliks!« mi je Angel rekel, »kratko razlaganje skrivnih reči, ktire si v cerkvi vidil. Ti Boga moli, in mu služi po zgledu pravičnih, in le tako boš zveličan. Zmiraj živi po besedah na čudnim Altarju z ognjenimi čerkami zapisane: 'iz Vere bojite se Gospoda; iz Upanja mu goreče služite: to je Strah božji.' Terdno veruj, serčno upaj, in goreče Bogu služi, tako se ga prav bojiš, in boš v nebesa šel, kjer le čista ljubezen gospoduje.« 
Angel me je še dalje učil, rekoč: »Strah božji ti je v vsim potreben: če ga imaš, Boga ponižno moliš, za njegovo čast skerbiš, bližnimu grešiti z vso močjo braniš, so po božji volji tvoje misli, besede, in dela, si v dobrim in hudim, per dobrih in slabih, v skušnjavah, v pohujšanji in preganjanji stanoviten; tudi svoje živlenje raji daš, ko Boga razžaliti. Če nimaš božjiga strahu, ne moreš pravičen biti; sveti nauki, dobri sgledi, strah pred ljudmi, in vse drugo ti bo premalo, če se Boga ne bojiš. Kdor bo tvoje serce obvaroval, in na samim ti ubranil grešiti, če se Boga ne bojiš? Dosti hudiga lahko delaš, de ljudje ne vedo, pa če se Boga bojiš, boš njegovo pričnost spoštoval, in bodo, ne le tvoje očitne dela, ampak tudi skrite, in misli tvojiga serca po volji božji.« 
Angelu sim se zahvalil, ki me je lepo učil: potlej smo vsi trije šli skozi skrivne vrata, in za kraljevo hišo do prebivališa s. Bogaslužnosti prišli, jo obiskat, kakor smo se že prej bili pogovorili. 
Feliks obiše s. Bogaslužnost. 
V cerkvi Strahu božjiga je bilo moje serce čudno premenjeno, in poboljšano: prej sim imel nad dobrim dopadajenje, potlej poln gorkejših želja: meni se je zdelo, tudi nemogoče reči lohka delati, in lih za to sim rad šel s. Bogaslužnost obiskat, in se od nje naučiti vse delati Bogu v čast. 
Pred njeno veliko hišo smo prišli, pa duri so zaperte bile: to me ni malo skerbelo. Sim Angela vprašal: »Zakaj ima Bogaslužnost, ki je vsim ljudem nar potrebniši, duri zaklenjene? Že v golufnim mestu mi je s. Poklic rekel, de on je zvest služabnik te s. gospe, de je od nje poslan grešnikov iskat k pokori. Če s. Bogaslužnost služabnikov iše, zakaj jim do sebe brani?« Angel mi je odgovoril, in me učil tako: »Gospa Bogaslužnost ima zmiraj duri zaklenjene, in nobenimu jih ne odpre, če Svetoželja ne poterka, ker hoče le radovoljne služabnike; za permorane, ali hinavske ona ne mara. Tudi veliki grešniki, če je iz željnim sercam išejo, so od nje prijazno sprejeti: če je pa hinavsko išejo, niso uslišani. Vrata te svete hiše se imenujejo Vera, veža pa Spoštovanje: brez verniga spoštovanja je nemogoče pred s. Bogaslužnost iti. Kdor ima verno spoštovanje, pošlje Svetoželjo poterkat, in lohko pride v njeno hišo, kjer so naučeni Bogu služiti. Ona ima zvestiga služabnika Poklica, od ktiriga si prej govoril: ta hodi po vsim svetu nji služabnikov iskat z obljubo večniga plačila. On jih lepo nagovarja, kakor je tudi tebe učil iz široke poti, ali iz golufniga mesta na to sveto goro iti: če so s. Poklicu pokorni, in Svetoželja pred njimi gre, so ljubeznivo sprejeti, in v hiši s. Bogaslužnosti neizrečene dušne dobrote vživajo.« 
Svetoželja je terdo poterkala, vratarica je berž odperla, in nas prijazno sprejela. Vratarica je bila zlo mlada deklič; nje lasje so bili ko zlato, nje oči ko dve svetli zvezdi, obličje rudeči rožici enako, sramožljivo oblačilo iz škarlata. Jest sim se nad njo zlo čudil, in jo z vsim spoštovanjam ogledoval. Lih takrat je spreobernjen grešnik od s. Poklica spremljan od daleč prišel: Svetoželja je vratarico prosila ga pred s. Bogaslužnost spustiti, in je bila uslišana. Vratarica ga je bila vesela, in ga pred svojo gospo spremila. 
Mene je zlo gnalo zvediti, kdo bi vratarica bila; so to sim Angelu rekel: »Prosim te mi povedati, kako je ti vratarici ime, in kakšna de je?« Angel mu je odgovoril: »Ona se imenuje Gorečnost: ona je duhovna sestra Svetoželje: obe ste sosebne božje prijatelce, in obedve zlo vnete za vse dobro.« »Vender,« sim mu djal, »meni se čudno sdi, de s. Bogaslužnost to mlado vratarico ima.« »Ona ni mlada,« mi je Angel odgovoril, »ampak stareji od vsih živih ljudi: ona je bila na svetu že ob času pravičnih, prerokov in apostelnov. Ona je viditi mlada, ker se nikolj ne postara, nikolj ne peša, ker nje moč je od Narvišiga, nje duša je ljubezen, nje jed je čast božja, in zveličanje bližniga. Že nje lepo ime Gorečnost kaže, kaj de je, in kakšino službo opravlja: ona vsa gori od nebeškiga ognja; lih za to so nje lasje, oči, obličje, oblačilo ognju enaki. 
S. Gorečnost je majhina, de je perpravniši, in urniši tudi v majhnih rečeh. Ona skerbi tudi majhne slabosti poboljšati, in tudi v majhnih dolžnostih perporočuje zvestobo; kar per ljudeh slabiga vidi, naj bo malo ali veliko, želi vse po volji božji poravnati. Ta sveta vratarica je majhna, pa silno močna, in serčna. Če ona serce gospoduje, ima nepremagano moč; se ne boji ne mogočnih, ne smerti, ne druziga: če je lih sovražena ali preganjana, ne peša, in ne odstopi od dobriga, ker nje moč je iz nebes. Prosi Boga te z njenim duham napolniti.« 
Kadar je Angel to izgovoril, sim ga mislil zahvaliti za prejete nauke, pa lih je sveta vratarica Gorečnost nazaj prišla. Angel ji je rekel: »Ljuba Gorečnost! ti si timu človeka rada odperla, ker je tvoja sestra Svetoželja poterkala, vender ti morem od njega kaj povedati. Njemu je ime Feliks, nekaj časa je po široki poti hodil, in v golufnim mestu bil: sveti Poklic tvoj soslužabnik ga je iz mesta rešil, meni ga zročil, de je z menoj na to sveto goro, in v to mesto Resnice šel. Z dopušenjam s. Samote, in s. Čistomisli je šel pred kralja; potlej je Strah božji obiskal, in poln dobrih želja je sem prišel se od Bogaslužnosti naučit, kako živeti, in svojo dušo zveličati.« Sveta Gorečnost je govorjenje Angela skerbno poslušala; potlej je zavpila: »Večna hvala bodi tebi, o Gospod! usmiljenimu očetu, ki si iz zgoli milosti služabnikov išeš.« Meni pa je rekla: »O Feliks! neprenehama hvali usmiljeniga Boga za vse njegove dobrote, in mu vselej zvesto služi.« 
Svetoželja je Gorečnost prosila me brez odloga pred Bogoslužnost peljati. Gorečnost ji je odgovorila: »iz serca rada, za to sim nje služabnica, vender prej morem zvediti, kaj mu je per sercu. K meni se je obernila, in rekla: »O Feliks! mi terdno obljubiš, de boš karkolj boš pred s. Bogaslužnostjo poprave in poboljšanja potrebniga spoznal, hitro, in serčno poboljšal?« Sim ji odgovoril: »To iz serca obljubim, vender po modrosti, in po moči.« Kadar je s. Gorečnost zaslišala Modrost imenovati, je vsa žalostna postala, in zavpila: »O Feliks! glej, de se ne golufaš, kako se je njih veliko golufalo. Ja, veliko jih je bilo, ktiri so bili za čast božjo in svoje zveličanje viditi skerbni, pa vse po meseni modrosti delajo, in nič dobriga ni. Za tiga voljo mi odkrito in resnično povej, ktiro modrost boš poslušal?« »Sveto Modrost bom poslušal, in po nje dobrim svètu delal,« sim odgovoril. 
»To je prav,« mi s. Gorečnost dalje govori, »pa varuj se zadrege. Ne le ti, tudi veliko druzih tako govori, vender le golufno modrost poslušajo, ker njih preboječa in posvétna duša, ni za dobro vneta. Modrost mesena ima sveto podobo, pa jih veliko zapeljuje nevidno in prekanjeno. Te morem učiti, in ti poslušaj de nevarni zadergi odideš. Ena Modrost je sveta, prijatelca kralja Resnice, in za vse dobro zlo vneta, ta prebiva v tim svetim mestu, in je visoko učena, ljubezniva, serčna, hitra, počasna, pa vse dela po volji božji. Druga modrost pa prebiva v golufnim mestu: ta je hinavska, lakomna, lažnjiva, zvijačna, maloserčna, prederzna, neperložna, in vse ravna po svoji hudobni volji. Pervo le dobri otroci božji poslušajo: drugo le posvétni. To ti povem, de svoje duše ne zapelješ.« 
Jest sim odgovoril: »O ljuba Gorečnost! ti obljubim vpričo Angela in Svetoželje mesene, ali posvetne modrosti nikdar poslušati, le svete bom iskal.« »To me zlo veseli,« mi je ona odgovorila, »vender te zopèt prosim ne s posvetno modrostjo svoje duše zapeljati. Posvetni modri so zvijačni, in vse stvari po svojim slabim zapopadku imenujejo. Po njih jesiku je prederznost, serčnost; lakomnost, previdnost; zapravljivost, dobrodelnost; mirnost, boječnost; brumnost, hinavšina. Oni dobro hudo, in hudo dobro imenujejo, in nimajo stanovitnosti, ker ne išejo božje časti, ampak svojiga dobička, ali hvale. Ti se te spačene modrosti skerbno varuj, scer nikolj ne boš dober služabnik božji.« Sim ji zopet obljubil le sveto Modrost poslušati. »Če je taka,« mi Gorečnost pravi, »le pojdi z menoj: me pred vrata s. Bogaslužnosti pelje, duri serčno odpre, in ji reče: Popotnik Feliks spremljan od Angela, od Svetoželje, in od mene, je iz dobriga serca prišel se božje službe naučit.« 
S. Bogaslužnost, tudi vsi njeni svetovavci, in služabniki so me bili zlo veseli, ker so me vidili s sveto družbo priti. Kadar sim pred s. Bogaslužnost prišel, sim nad njeno veliko častjo ostermel; desiravno pa polna časti, je bila s tančico pokrita, vender nje nebeška lepota je bila zdravim očem odkrita: nje sedež je bil iz slonove kosti na terdno skalo postavljen, ki ga vetrovi, ali dereče vode ne morejo premakniti: tamni, in svetli oblaki so bili okoli nje: z desnico je deržala podobo križaniga Jezusa, in z levico je v nebo kazala: pred njo je bila podoba goloba: veliko častitih mož je bilo okolj nje: po zidovih so bile namalane vojske, in veliko sovražnikov premaganih in zvezanih. Vse to sim ogledoval in premišljeval, pa nisim mogel razumeti. 
S. Bogaslužnosti sim se nizko perklonil, in jo ponižno prosil me pravo božjo službo učiti: Gorečnost, in nje bogaboječa sestra Svetoželja ste tudi zame prosile. Ona mi je ljubeznivo djala: »O Feliks! Ti boš resnično srečen, kakor tvoje ime pomeni, ako pravo božjo službo spoznaš, če boš zraven tiga potrebniga spoznanja z vso dušo Bogu služil. Tvoji sveti tovarši mi pričujejo od tvoje dobre volje, in te bom rada učila, ker si prej Strah božji obiskal. Poslušaj. 
Zmiraj skerbi nar svetejšiga Boga čedalje bolj in bolj spoznati, in mu skerbniši služiti. Bog je nar sveteji, nar boljši, nar pravičniši, pa hudobni ga zaničujejo, ker ga zadosti ne spoznajo: dobri ga hvalijo, ker ga spoznajo. To spoznanje je od sgoraj, je sosebni dar, je od gnade s. Duha: to spoznanje je začetik vsiga dobriga. Tedaj, vedno Boga prosi, ga čedalje bolj spoznati; zakaj to je nar potrebniši. 
Tudi zlo skerbi čedalje bolj spoznati ljubezniviga Jezusa, de boš z ljubeznijo do njega napolnjen. Kakšniga serca bi ti bil ako bi hvaležno ne ljubil ljubezniviga Odrešenika? Glej ga na špotljivim križu viséti iz ljubezni do tebe! Premišluj njegove neizrečene bolečine in grenko smert, da ga iz vse duše ljubiš, in de njegova ljubezen do tebe je njega umorila: ti moraš iz ljubezni do njega svétu odmreti, de le njemu živiš. 
Vedno prosi po Jezusu Kristusu obilniši gnado prejemati. Gnada, ktiro ti nebeški Oče po svojim Sinu Jezusu v s. Duhu daje, ima neizrečeno svetlobo in moč: z njo vse zamoreš. S svetlobo gnade božje sebe čedalje bolj spoznavaj; z njo sladnostjo zaničuj vse grešne sladnosti; z njo močjo vse zapeljive skušnjave premaguj. 
Vedno se vojskuj zoper hudo poželjenje in s pomočjo gnade ga serčno premagaj: če ga lih srečno premaguješ, ne bodi brez strahu, in ne upaj v svojo moč, de se te napuh, nevarniši od vsih skušnjav, ne poloti, in te ne pogubi. Malo veš od keršanske pravičnosti, če meniš bogaboječ biti, če le telesne skušnjave premaguješ. Ni le telo, tudi duša je spačena, in nevarniši spačena od telesa, ker njene slabosti so nevidene. Dušne slabosti, napuh, hinavšina, nevošljivost, lenoba, in druge, so silno nevarne, ker so skrite. Te se zlo perzadevaj spoznati, in premagovati, de dušo in telo pod pokoršino vsih zapoved deneš. 
Vse delaj iz ljubezni do Boga. Ljubezen vse posvečuje, pokrije velike število grehov, in dobre dela povišuje. Ni nič nevredniga, kar je iz ljubezni storjeniga; brez ljubezni pa so tudi sosebne dela nevredne ali grešne. Če iz ljubezni do Boga ne delaš, od koga boš prejel plačilo? Bog ne bo plačavic za dela, ktire niso iz ljubezni do njega storjene. Premisli dobro svoje serce, de se ne golufaš, in vedno prosi Boga ti obilno ljubezen dati, v ktiri so vse zapovdi zapopadene: ljubezen je nar viši dar Narvišiga. 
Bodi vselej lačen in žejin dobriga: nikolj ne reci, meni je zadosti. Če méniš zadosti pravično živeti, nisi pravičen, ampak prevzeten. Svetniki, dokler só na svétu bili, so v obilnosti dobrih del trepetali, in čedalje skerbniši služili Bogu, de bi zaverženi ne bili: zakaj boš ti mislil, zadosti pravično živim? Če v dobrih delih si obliniši, kakor ti je zapovedano, obliniši plačilo boš prejel; če pa premalo dobriga delaš, kako boš po smerti popravil? 
Bodi božji volji v vsim pokoren. Zunaj greha ni nič hudiga, in nič škodljiviga: le greh sovraži, in se ga varuj; vse drugo preterpi poterpežljivo. Bolezen, uboštvo, preganjanje, in vse drugo hudo, ni hudo, temuč dobro, če si poterpežljiv. Če si poterežljiviši, lažej živiš, in obilniši plačilo zaslužiš: če ne preterpiš, vender terpiš, obilniši terpiš, hujiših nadlog si zaslužiš, in dobriga plačila ti ne bo. 
Če boš vse delal, kar ti Jezus po svojih namestnikih zapoveduje, in se varoval, kar ti prepoveduje, ne zanašaj se v svojo pravičnost; upaj v božjo milost, in bodi zmiraj ponižen. Vrednost gnade božje, in nebeškiga kraljestva preseže vse tvoje zasluženje: tvoje zasluženje je iz gnade, ktiro ti Bog iz nezaslužene milosti daje. Ne pozabi nikdar besedi s. Avguština: Bog iz milosti, in pravice plačuje dobre dela; kadar jih plača, plača svoje dari. — Od potrebne ponižnosti bi ti več pravila, pa ménim, jo boš obiskal, in od nje svete nauke prejel. Tih naukov ne pozabi, živi po njih, pojdi v miru, in Bog naj bo s teboj.« 
Jest sim se. s. Bogaslužnosti lepo zahvalil, ktira me je učila: tudi sim obljubil vse dni svojiga živjenja po njenih svetih naukih živeti; potlej sim šel iz njene svete hiše. Zunaj je Svetoželja prosila Angela mi razlagati, kar sim v hiši s. Bogaslužnosti čudniga vidil. Jest sim se bil namenil lih to prositi, pa neperčakljiva Svetoželja me je prehitela, in tiga sem bil vesel. Angelu je to bilo všeč, in je prijazno odgovoril: »Pojdimo v uni samotni vert, de Feliks nezmoten posluša.« Gremo tje, in Angelu rečem: »Svetloba božja je v tebi, in me ljubiš, toraj mi razlagaj kar sim v hiši s. Bogaslužnosti čudniga in skrivniga vidil: silno rada te bo moja duša poslušala.« Angel mi je tako govoril. 
»Si vidil glavo s. Bogaslužnosti s tančico pokrito, vender nje lepo obličje je bilo tebi odkrito; to je, skozi tančico si ga vidil, ker si čistih oči. Lepota s. Bogaslužnosti je enim skrita, drugim perkrita, ali odkrita po hudobii, ali dobroti njih serca. Resnično je to, hudobni ne vedo, koliko je prijetno in sladko Bogu služiti: oni so v greh zaljubljeni, za to so omamljeni in slepi, in božjo službo zaničujejo. Le dobri nje lepoto vidijo, nje vrednost spoznajo, se v Gospodu veselé, in njemu veselo služijo. Ti, o Feliks! nisi še popolnama po vsi volji božji, pa želiš biti, lih za to ti je s. Bogaslužnost dopadla: ako bi ti bil popolniši, bi bil nje nebeško lepoto odkrito vidil. 
Sedeš s. Bogaslužnosti je na terdno skalo postavljen, in to nje terdnost, ali stanovitnost pomeni. Nar močneji sovražniki je ne morejo premakniti: naj bo sovražnikov prave vere, ali božje službe veliko; naj bo pohujšanja dosti, naj se z zvijačo, ali s silo čez njo vzdigujejo, nič ne opravijo, ker Bog je njeni pomočnik; on bo zmiraj imel na zemlji pravovernike, in zveste služabnike. 
Tamni in svetli oblaki okoli s. Bogaslužnosti pomenijo skrivnosti razodetih resnic. Nektire resnice so svetle, in se lohka razumejo; nektire so silno visoke, in ves človekovi um presežejo. Vera ali božja služba ima veliko svetlobe, in veliko tame, de ponižne prepričajo, in prevsetne oslepé. Kakšine bi bile razodete resnice, in skrivnosti, aki bi človekoviga uma ne persegle? Kaj, Bog večna modrost, več ne more prav spoznati, ne ve prav razlagati, kaj je zerno pesika ali kapelca vode; velike skrivnosti najde v naturi, v rečeh ktire ima zmiraj pred očmi, in hoče nebeške skrivnosti dognati? Gorjé človeku, ktiri Bogu in njegovimu razodevanju svoje duše ne podverže! 
S. Bogaslužnost ima v desnici podobo križaniga Jezusa, ker on je pravo božjo službo učil, in s svojo smertjo nam gnado zaslužil Bogu dopadljivo služiti. Prava božja služba je v veri, v upanju, v ljubezni zapopadena: ona je v sercu, in se more s ponižnim češenjem, in s popolnoma pokoršino razodevati. Podoba križaniga Jezusa v desni roki s. Bogaslužnosti tudi pomeni, de pravi božji služabniki si perzadevajo sebi odmreti, in terpečimu Jezusu podobni postati. Kdor v veselji živi, ne more Jezusu dopasti. Kadar bo on prišel sodit dobre in slabe, bo s svetim križam prišel; bo osramotil, in obsodil vse sovražnike sovražnike svetiga križa; to je, vse slaboverne, in vse maloverne kristjane. 
S. Bogaslužnost ima pred seboj več odpertih bukev. Te bukve so s. pismo stare in nove zaveze, v ktirih je razodeta bolja božja zapisana. Te bukve so pred njo odperte v nauk, de nobeden ne more Bogu služiti po svoji volji, ampak le po njegovi, in de pravi božji služabniki zmiraj imajo pred očmi razodeto besedo, jo premišljujejo, in po nji živé. 
Goloba podobo si nad s. Bogaslužnostjo vidil, ktira pomeni s. Duha. To uči, de prava božja služba, ktira je le v katolški cerkvi, ni od ljudi smišljena, temuč od Boga razodeta. Kdor se da od svojih napačnih misel, ali od slepih modrijanov zapeljati; kdor odvzame ali perdene razodeti resnici, ne more Bogu dopasti. Učenzi so prejeli s. Duha, in so resnico učili; ta je zdaj v katolški cerkvi, in kdor se ji ne podverže, ali jo popači, bo zaveržen. 
Okoli s. Bogaslužnosti si vidil častitljive može, in ti so očaki katolške cerkve, ktiri od nezapisane besede božje, in od misel katolške cerkve v razlaganji zapisane besede božji pričujejo. Ti so rasvetljeni in modri svetovavci s. Bogaslužnosti. Kdor iz hudiga serca, iz samopašne volje bere bukve spridenih modrijanov, ali bolj reči, sovražnikov svete cerkve, ali posluša hudobne učenike, ne more Bogu služiti. 
Po zidovih prebivališa s. Bogaslužnosti si vidil hude boje in vojske, in te pomenijo dolgo vojskovanje vere, in brumnosti zoper hude sovražnike. Neverniki so hotli, in so si zlo perzadevali vso božjo službo na zemlji pokončati; krivoverci so jo hotli zvijačno spačiti; zmiraj je bilo dosti sovražnikov prave božje službe: pa je niso premogli; ne le je niso premogli, pa premagani so bili, in bodo.« 
Kadar je Angel govoriti nehal, sim zavpil: »O sveti Angel božji! Kaj ti bom za toliko svetih naukov povernil?« On meni: »Druziga nočem, ko to, de Boga hvališ, in njemu služiš: Kar si od mene dobriga prejel, ni moje, ampak božje; le Boga hvali.« Potlej sim ga za svèt poprašal, rekoč: »Preden sim pred s. Bogaslužnost šel, mi je njena sveta služabniza Gorečnost per vratih veliko dobriga pravila od s. Modrosti, in zlo me nagovarjala se mesene modrosti varovati; ako bi mogoče bilo, silno želim s. Modrost obiskati, ker vem, de ona mi bo zlo pomagala, in me napeljevala na vse dobro; je mordé v tim mestu?« Angel mi je odgovoril: »Méniš li, da v mestu kralja Resnice ni s. Modrosti! sej ti je Gorečost rekla, de je ona v tim mestu; si že pozabil?« »Res, sim bil pozabil,« mu odgovorim, »prosim te me do nje peljati.« Svetoželja se je oglasila: »Jest pojdem naprej; le urno, o Feliks! za menoj.« 
Feliks obiše s. Modrost. 
Gremo pred hišo s. Modrosti, pa duri so bile zaperte. Angelu sim rekel: »Nad tim se čudim, in res je čudno, de so vse te imenitne gospe v svoji hiši zaklenjene.« Angel mi je ob enim odgovoril, me učil in svaril, rekoč: »Se čudim, de se ti nad tim čudiš. Vsi bogaboječi služabniki tiga svetiga mesta so radi doma zaklenjeni, ker imajo sosebne opravke; slasti pa s. Modrost. Ona ima dosti skerbi, dolgo moli, in premišljuje; k temu pa je časa, in pokoja treba. Ona noče tih pred se, tudi ne v svojo hišo spustiti, ktirih opravek je od nepotrebnih novic govoriti, ali igrati, ali ljudi opravljati; ti so nadležni metulji, in nepokojni postopači, s. Modrosti sovražni.« »Ljubi Angel,« sim mu odgovoril, »te prosim moji nevednosti spregledati, in ti obljubim ne več pozabiti, de žlobudrasti postopači so s. Modrosti sovražni.« »Tako je,« perstavi Angel, »ti le skerbé dragi čas zapravljati, vse zvedó kar se godi, od ljudi dosti govoré, sebe pa pozabijo, in so sami sebi neznani; kako per tih zamore modrost biti? Imajo modrost, pa tisto, ktira v golufnim mestu prebiva.« 
»Zakaj se s. Modrost,« sim djal, »tih boji? sej jih ni v tim, so le v unim mestu.« »Res, de tukaj so skerbni, in bogaboječi,« mi je odgovoril, »vender zamore kdo s hinavšino preoblečen priti, ali tudi dober od dobriga odstopiti, in jo nadleževati. Naj bo, kakor hoče, s. Modrost je varna, in druziga ne posluša ko to, kar človeka posvečuje, ali boljša.« 
Svetoželji je bilo najino govorjenje predolgo, se ji je mudilo, je pred duri skočila, in naglo pozvonila. Vratarica se je berž oglasila, in vprašala: »Kdo je? Koliko, in kaj hočete?« Angel ji je kratko vse povedal. Takrat je odperla, nas veselo sprejela, in zopet zaklenila. Prijazno nam je rekla: »Tukaj malo počakajte, grem poprašat, če vam s. Modrost dopusti pred se. Grem, in pridem berž.« 
Kadar je bila vratarica odšla, sim Angelu rekel: »To se mi sdi prebrisana vratarica.« »Je, je,« pravi Angel. »Kako ji je ime?« sim ga vprašal. »Učenost ji je ime,« mi je odgovoril. »Ona nima le tiga imena, je tudi resnično učena; ve, kar je Bog zapovedal, ali cerkev, ali deželska oblast.« »O ljubi Angel! perzanesi moji nadležnosti; Modrost in Učenost ali ni eno?« »O Feliks!« mi odgovori, »kako si neveden! Učenost je lahko tudi v spačenim in hudobnim človeku; ni malo učenih norcov, ktiri veliko vedo, druge učé, pa svoje premoženje slabo gospodarijo, in ne znajo svoje duše zveličati. Učenost brez strahu božjiga je norost in nespamet; pravo Modrost le bogaboječi imajo. Ta vratarica je učena, in bogaboječa; za to je v hiši s. Modrosti.« 
»Še eno mi povej, te prosim: Zakaj ima s. Modrost to učeno vratarico? Sej bi lohka to službo kaka druga priprosta opravljala.« Angel mi je odgovoril: »S. Modrost je prebrisanih služabnikov potrebna, de oni vse delajo po njeni volji. Tudi vratarice Učenosti je potrebna, de ve vsakimu, učenimu, ali neučenimu modro odgovarjati. Ona ni le vratarica, ampak tudi svetovavka njena. S. Modrost jo poprašuje, in posluša, de ve po volji božji vse razsoditi. Kadar je Učenost per s. Modrosti, je njeni oče Branje per vratih; vse trije so eniga serca, in eden drugimu pomagajo.« — Še več bi bil Angel govoril, in jest poslušal, pa vratarica Učenost je pertekla, in odgovor pernesla: »Le pojdite pred s. Modrost.« 
V družbi Angela in Svetoželje sim pred s. Modrost šel, pred njo se globoko ponižal, tudi nje sveto drušino pozdravil. S. Modrost je na visokim zlatim sedežu sedela, nad njo je solnce sijalo, svetila se je vsa, in ta prečudna svetloba mi je branila vso njeno lepoto viditi. Nje svetla glava je bila polna oči, ktirih ene so v nebo gledale, druge semtertje. Na nje desnici je bila gospa, ktire oči so zavezane bile, in v desni roki je imela ojster meč. Na levi s. Modrosti je bila druga gospa zlo milih, in perljudnih oči; že na njenim obrazu se je dobro serce vidilo. Nižeji sta bila dva druga: eden je bil moški, majhne postave, ves v mislih, pa tako modriga obraza, de sim sam per sebi djal: To je sin s. Modrosti. Timu nasproti je bila perletna, pa močna ženska s težko butaro obložena, vender čudno poterpežljiva. Vse to je bilo moji nevednosti skrivno, in nezapopadljivo, pa sim mislil: Mi bo že dobrotljivi Angel potlej razlagal. 
Svetoželja je za menoj stala, in me skrivaj pobezala s. Modrosti prositi me dobrotljivo učiti. Tiga sim bil tudi jest želen; toraj sim tako govoril: »O sveta Modrost! Jest nevredni človek želim zveličanske nauke od tebe prejeti, kako po volji božji živeti. Veliko naukov sim scer od s. Bogaslužnosti slišal, pa še jih želim.« S. Modrost mi je dobrotljivo odgovorila: »Če si svetih naukov lačen, me veseli, in te bom rada učila. 
Vsa modrost je od usmiljeniga Boga, in blagor človeku, ktiriga on z njo napolni. Kdor jo zadobi, sna Bogu služiti, je sebi dober, in bližnimu pravičen; kdor ima modrost, vse reči prav dela, je od Narvišiga ljubljen, je na poti življenja, in bo vekomaj srečen, če ostane stanoviten. Zmiraj hrepeni po modrosti, vedno prosi jo zadobiti, jo ohraniti, in živeti po nji. 
Pravo modrost je Boga, in sebe spoznati. Če veš, kaj si Bogu dolžan, kaj sebi, kaj bližnimu, in to delaš, si moder. To ni lahko, ker zapopade vse zapovedi, vse dolžnosti, vse okoljšine, ker silno široko sega. Toraj popolnoma spoznanje, ali modrost ni na svetu, pa si zlo perzadevaj čedalje več in več modrosti dobiti 
Sebe popolnoma podverzi Bogu, in cerkev steber resnice ponižno poslušaj. Tudi modre, pa bogaboječe modre rad poslušaj. Če meniš, de nisi pokoršine, ali dobriga potreben, nisi moder, ampak prevzeten norec. Kdor le sebi verjame, ali le te posluša, ktiri po njegovi volji perliznjeno govoré, iše zaderg, ne modrosti. 
Vedno premišljuj zapovedi, premisli okoljšine, imaj pred očmi pravično sodbo božjo, in živi sveto, in boš moder. Sveta modrost je hudobnim, in spridenim človekam neznana, in v njih slabo dušo ne gre. Kdor hudobijo ljubi, zaničuje svete nauke, dober svèt modrih, se resnici terdovratno ustavlja, noče svojih padcov spoznati, tudi ne svojih zmot popraviti, in nepoboljšan ostane. Bogaboječe in ponižno živi, in boš s sveto modrostjo napolnjen. Sam si prepričan, de priprosti kmet ima pravičniši vest od razujdanega modrijana. 
Previsocih nepotrebnih reči nikolj ne iši. To neumno nepotrebno preiskavanje je iz napuha; bo tvojo dušo zmotilo, in odvernilo od keršanskih dožnost. Le kar si vediti dolšan, je veliko, zakaj boš nepotrebniga iskal? Tvoj um je majhen, tvoje živjenje kratko, in tvoja duša neumerjoča: torej odpravi nepotrebne skerbi, in skerbi bogaboječe živeti, de srečno živiš vekomaj. Skerbno se uči dolžnosti keršanstva, in svojiga pošteniga stanu, po njih živi, in ti bo zadosti. 
Kar popraviti ne moreš, voljno preterpi, vender zmiraj želi poravnati, kar ni po volji božji. Preterpi sebe, svojiga bližniga, nadloge, bolesni, sitnosti, in vse. Modrimu človeku je vse dobro, in vse obrača v prid. Greha je žalosten, dobrih del je vesel, v sreči je hvaležen, v nesreči poterpežljiv, in vse mu služi v zveličanje; to je prava modrost. Ti si slab, drugi so slabi; ti si poterpežlivosti druzih pomoči potreben, drugi so tvoje; brez nadlog ne moreš biti, si jih vreden, in potreben; skerbi tedaj vse to v svoje zveličanje obračati: tako boš moder, in boš pokojno živel. 
Ne poganjaj se svojoglavno soper govoriti za reči, če so tudi brez božjiga razžaljenja. Le verjami, de to je iz grešniga napuha, in uržah škodljiviga nepokoja. Tudi oblastniki morejo veliko spregledati, veliko več ti bodi krotke volje. Tvoja volja ne more vstaviti vetrov, ali toče, ali vojske; ne more odgnati uboštva, bolezni, ali druge nadloge; ne more spreoberniti ljudi, ali kaj drugiga poravnati; kaj se boš vpiral za reči, ktire niso v tvoji moči, v tvoji oblasti, preterpi, in to je modrost. Če pa to, kar tebe žali, in popraviti želiš, tudi Boga žali, in bližniga pohujša; skerbi z vso močjo modro poravnati zavolj Boga; če pa ne moreš, sovraži greh, in preterpi ljudi. 
V dobrim bodi stanoviten; to je modrost. Pa je tudi modrost svoje misli in svoje dela, zlasti svoje zmote popraviti. Bodi stanoviten, pa ne terdovraten; v zapovedih bodi nepremaknjen, drugači delaj po navadi modrih, po okolšinah, in šegah svoje dežele. Vsaki stan ima svoje dolžnosti, vsaka dežela svoje navade, vsaki čas svojo perložnost: modrost naj te uči kako živeti, de ne boš čuden, ali nadležen brez potrebe in prida; vender pa zavolj neumnih navad svetá nikdar od zapoved božjih ne odstopi. 
Ne govori od tiga, kar ne razumeš; ne govori prenaglo; prederzno ne obsodi bližniga, zlasti pa oblastnikov; ne rasodeni skrivne reči brez potrebe; tudi ne razodeni svojiga serca vsakimu človeku; ne odgovori vsaki besedi, in vsiga ne povej brez potrebe; bodi učasi mutec, slep, gluh, desiravno vidiš in slišiš, in lohko govoriš; ne prepiraj se s togotnim; jeze ne ubogaj, in premaguj lenobo; nosi Boga v sercu, in njega časti per vsim iši. — Veliko ob kratkim ti je rečeno, pa brez modrosti boš vse neperložno delal: prosi za njo, de jo zadobiš, jo ohraniš, in po nji delaš. 
O Feliks! Veliko potrebnih naukov bi še bilo, pa Boga ljubi, in njegove zapovedi premišljuj, in boš moder: ljubezen do Boga, skerb za njegovo čast, brumno živjenje, pravična vest, to je modrost. Boga hvali za prejete nauke, in ga goreče prosi ti pomagati po njih živeti.« 
S. Modrost sim ponižno poslušal, se nad njeno zastopnostjo zavzel, se pred njo globoko ponižal, in šel. Zunaj hiše me je Svetoželja prijazno prosila, ne pozabiti naukov s. Modrosti, in po njih delati; Angel mi je lih to perporočal. Obema sim rekel: Vajimu ljubeznivimu opominjovanju bom pokoren. 
Potlej sim Angela prosil mi povedati: Zakaj je nad s. Modrostjo solnce sijalo, in kaj to pomeni. Angel mi je tako odgovoril: »Solnce, ktiro je nad s. Modrostjo sijalo, pomeni božje razsvetljenje, brez ktiriga ni prave modrosti. Eni so modri v natornih rečeh, drugi vedo svoje dela v prid obračati, drugi so drugači razumni: vsaki dar je scer od Boga, pa sveta Modrost je dar čez vse darove, ker ta vódi človeka po pravi poti v nebeško kraljestvo.« 
»Zakaj pa je nje glava polna oči; tih ene v nebo gledajo, druge semtertje.« Angel meni: »Glava s. Modrosti je polna oči, in té čuječnost, in vednost pomenijo. Ene tih v nebo gledajo, ker ona le božje volje iše, de bi v vsim Bogu dopadla; druge semtertje gledajo, ker ona želi vse viditi, in vediti, pretečeno, zdajno, in prihodno; ona premišljuje ljudi, stanove, moč, slabost, okoljšine, in vse, de modro dela kar Bogu dopade, in je ljudem v prid. Kdor ne premisli vsiga, velikokrat govori, ali dela napačno, neperložno, prenaglo, prepozno, prehitro, in iz tiga se več hudiga, ko dobriga ishaja.« 
»Kaj je pa tista gospa, ktira ima zavezane oči, in v desnici ojster meč?« »Tista,« pravi Angel, »je s. Pravica. Ona je imenitna služabniza s. Modrosti. Kakšna bi bila Modrost brez pravice? Bi ne bila modrost, ampak neumnost, nevednost, naglost, krivica. S. Pravica ima zavezane oči, vender natanko vidi. Zavezane oči pomenijo, de ona v potrebi ne perzanese, ne kralju, ne mogočnimu, ne revežu, ne nobenimu. za to derži ojster meč, s ktirim pravične brani, in hudobne štrafuje. Nikar pa ne méni, in hudobne štrafuje. Nikar pa ne méni, de bi Pravica neusmiljena bila; pomisli njeno ime, in boš prepričan; ni neusmiljena, ampak pravična, in za to se imenuje Pravica, ker je pravična.« 
»Kdo je pa gospa na levi s. Modrosti, ktira je vsa usmiljena viditi?« Angel mi je odgovoril: »Nje mila podoba ti kaže, de je Milost. Njeno lepo ime ti je že znano, pa morebiti nimaš od nje praviga zapopadka. Ona ni milostljiva, de bi dobrim in hudim, spreobernjenim, in terdovratnim grešnikam enaka bila; ona ni milostljiva, de bi perliznjena, ali premehka bila, ali ne svarila, ali v grešne slabosti druzih dovolila; to ni milost, ampak mehkota, laž, hinavšina, hudobija. S. Milost je od grešnikov velikokrat zaničevana, in razžaljena, vender jih ona ne sovraži, jih poterpi, jih čaka, in jih ljubeznivo opominja se spokoriti, de bi zaverženi ne bili. 
Od svete Modrosti, s. Pravice in s. Milosti moreš po zdravi veri misliti, ne pa ko neumneži, ktiri vse na čez sodijo, ko de bi ne bili nikdar nobenih naukov slišali. Oné so med seboj združene, so eniga duha, eniga serca; ne pa ena soper drugo. S. Modrost z mečam s. Pravice ozdravlja, ali mori ljudi, pa nje namén je velikokrat skrit. Ona včasi udari dobre boshje služabnike, de so s poterpežljivostjo v nadlogah pravičniši, in obilniši plačilo zaslužijo; to je viditi štrafinga, pa je milost. Včasi udari grešnika s slepoto, in lažnjivim miram; oni menijo milost prejeti, in so svojiga smertniga spanja veseli; pa to je njih nar huj štrafinga, ker je zastava večniga pogubljenja. Včasi se s. Modrost s. Milosti posluži, in zavolj nje nekaj časa hudobnim pregleduje, de njih grehi božji modrosti služijo, ali prečudne božje sodbe speljujejo; potlej, če se ne poboljšajo, jih konča z mečam s. Pravice. Vidiš, o Feliks! kako čudne, skrivne, neizvedljive, in strašne so misli s. Modrosti, s. Pravice in s. Milosti! Moli skrivnosti božje, ne misli, in ne govori po svoji nevednosti, in zmiraj živi v zveličanskim strahu.« 
»Dobrotljivi Angel! te zahvalim za vse te lepe nauke, ktiri me učé v vedni ponižnosti Bogu služiti. Tudi te prosim mi povedati ime tistiga, ktiri je s. Modrosti podoben, in kakšno službo opravlja.« Tistimu modrimu možu je ime Kako. On je s. Modrosti v rodu, je silno moder, je nje skrivni svetovavic, in razumen spolnovavic njenih čudnih sklepov. Njemu je ime Kako, kakor sim ti rekel, in beseda kako, kako, kako je vedno na njegovim jeziku. Ne čudi se nad tim, temuč raji poslušaj kar ti bom povedal, de spoznaš, koliko si ti, in koliko so vsi tiga modriga svetovavca potrebni. Kaj ti visoko misli pomagajo, če ne veš kako jih speljati? Ni jih malo, de z mislijo, in z besedo hočejo vse poravnati, na njih sklepi so prazne sanje, kar ne vedo kako jih speljati. Kaj pomagajo prebrisani sklepi, če se ne ve kako brez hrupa, brez pohujšanja po njih delati? Kaj ti gorečnost pomaga, če ne veš kako po vsih okolišinah modro delati? za čast božjo skerbeti, bližnimu braniti grešiti, škodo, krivico, pohujšanje odvračati, in hude reči poravnati, je vsih pravičnih ljudi skerb, pa malo je modrih, de bi vedili kako, desiravno so tiga nar bolj potrebni. Nektiri iz nagle gorečnosti brez vsiga premislika sklepajo, in delajo, kar več jeze, pohujšanja, in grehov napravlja, ker modriga svetovavca Kako nočejo poslušati. Ti ga nigdar ne pozabi, zmiraj ga pomni, brez njegoviga sveta nič ne stori, in boš s. Modrosti dopadel.« »O sveti Angel!« sim mu odgovoril, »pred Bogam, in pred teboj ponižno spoznam svojo slabost, svetimu Kako sim se skoraj smejal, zdaj pa njegovo veliko modrost spoznam; zanaprej bom v svojih mislih varniši, in bom tiga modriga svetovavca prosil mi pomagati. 
Ljubi Angel! ne naveličaj se moje nadležnosti, in prosim mi povedati od une perletne gospe s težko butaro obložene; kdo je, in kakšno službo opravlja v hiši s. Modrosti?« »Tista,« mi je Angel djal, »je s. Poterpežljivost. Ona zmiraj nosi težko butaro, ker je na svétu veliko grehov, pohujšanja, in druziga hudiga, vender to nadležno težo zmiraj poterpežljivo nosi; ona je v hiši s. Modrosti zlo potrebna. Desilih je s. Modrost od Boga razsvetljena, in desilih ji prebrisani svetovavic Kako veliko pomaga, so vender včasi nektiri opravki, in reči tako čudno spletene, in preprežene, de jim ni pomagati: takrat s. Poterpežljivost perstopi, in te sitnosti na svojih poterpežljivih ramah voljno nosi do časa sosebne božje pomoči, in milostljiviga božjiga obiskanja. Od te svete Poterpežljivosti moreš pravi zapopadik imeti, de je krivo ne sodiš, in svoje merzlote, ali lenobe z njo ne izgovarjaš. Ona ni poterpežljiva, de bi rasžaljenje božje nje ne peklo, in de bi ne bila žalostna vsiga, kar Boga zaničuje, ali bližniga pohujša; ona ne more biti neobčutna, ali neskerbna, ker je sveta; temuč poterpi do boljšiga časa, ker ve, de tudi vsigamogočni Bog poterpi. Ako ravno s. Poterpežljivost voljno nosi težko breme tolikaj slabost, grehov, pohujšanja, in krivic Adamovih otrok, se vender s sveto Modrostjo vedno posvetuje, in nje modriga svetovavca vedno posvetuje, in nje modriga svetovavca Kako skerbno oprašuje vse po volji božji hitro poravnati: če pa še ni perložniga časa, če ni mogoče, poterpi, in voljno nosi svoje težko breme. O Feliks! uči se od nje sveto poterpežljivost imeti: iz ljubezni do Boga vse grehe sovraži, pa tudi iz ljubezni do njega in do bližniga grehe skerbno odvračuj; če pa nič ne moreš opraviti, bodi žalosten, in poterpi, ker tudi Bog tebe. 
Že več bi ti govoril od te svete gospe Poterpežljivosti, pa kmalo pojdeš drugo popolniši poterpežljivost obiskat: ondi boš obilniši nauke prejel.« »Ali ni ta,« sim Angela vprašal, »popolnoma Poterpežlivost?« »Ne,« mi je odgovoril, »je druga bolj od te; le pojdi z menoj.« 
Feliks obiše s. Poterpežljivost. 
Svetoželja je zlo vesela bila vsiga dobriga, kar sim vidil, in slišal, vender še ni bila nasitena; me je za roko prijela, rekoč: »Le hiti za menoj v hišo s. Poterpežljivosti, od ktire ti je Angel pravil.« Sim berž šel, in nekaj časa hodil po neperljudni, in ojstri poti: skoraj sim se bil utrudil, kar sim ugledal hišo s. Poterpežljivosti. Ta je bila s ternjevim plotam ograjena; med ternjevim plotam in hišo so lepe rožice rasle, kar se mi je čudno zdelo. 
Preden sim v hišo s. Poterpežljivosti šel, sim prosil Angela mi povedati: »Zakaj je pot do nje neperljudna, in ojstra?« Tudi: »Zakaj je s ternjevim bodečim plotam ograjena; zakaj med bodečim plotam in hišo lepe rožice rasejo?« Dobrotljivi Angel mi je tako odgovoril: »Pot do hiše s. Poterpežljivosti je neperljudna in ojstra, de se terplenja pervadiš, in potlej lažej spolnuješ bodeče nauke, ktire boš od nje slišal. Nagle nadloge so silno težke človeku, ktiri je v dobrotah navajen; če se pa terplenja pervadi, so nadloge lažeji. Ternjevi plot, s ktirim je hiša s. Poterpežljivosti ograjena, pomeni zdajne nadloge, brez ktirih ni poterpežljivosti. Nadloge so človeku bodeče ternje, zlasti pa premehkim dušam; pa nadloge voljno preterpeti je prava poterpežljivost. Bog ti zapove poterpežljivost v nadlogah, ne v dobrotah; če vse gre po tvoji volji, kako boš nepoterpežljiv? Pa v nadlogah, v preganjanji, v zapušenji voljno poterpeti, to je prava poterpežljivost od Boga zapovedana. Med ternjevim bodečim plotam, in hišo s. Poterpežljivosti lepe rožice rasejo, v nauk, de ti poterpežljivost za volji Boga napolnuje dušo z veseljam, ker ti je večno plačilo obljubljeno, in ti bo dano, če voljno poterpiš. 
Svetoželja me je nadležno perganjala v hišo s. Poterpežljivosti iti. Kadar sim pred velike vrata prišel, sim vprašal gospo, ktira je ondi stala, če pred s. Poterpežljivost smem? Ona mi je odgovorila: »Nad tvojim vprašanjam se čudim; s. Poterpežlivost vse ljudi pred se kliče, de se od nje naučé vse nadloge preterpeti, kako jim bom branila pred njo iti?« Potlej je v me ravno pogledala, in mi rekla: »Le hiti, le hiti pred s. Poterpežljivost, de se od nje naučiš v terplenji serčen biti, in od dobriga zavolj preganjanja nikdar odstopiti; le pomisli, de terplenje zdajniga časa je kratko, plačilo pa večno.« To govorjenje mi je dopadlo, in sim Angela tiho poprašal, kdo bi ta sveta bila! Angel mi je tudi tiho odgovoril: »To je s. Serčnost. Ona vsim perporoča le voljno terpeti, in vse preterpeti, ker ve de to je zapoved božja, in de brez poterpežljivosti ni pokoršine, ni pokore, ni dobriga zasluženja.« 
Sa Svetoželjo sim v vežo hiše s. Poterpežljivosti šel, in iz veže prišel v lepo cerkev, kjer je več bogaboječih molilo. Eni iz njih so bili bolehni, drugi od hudobnih preganjani, drugi so drugačne nadloge imeli; vender so dobrovoljni bili, in Boga hvalili. Cerkev je bila majhna, vender zadosti prostorna, ker malo ljudi v njo hodi pravo poterpežljivost od Boga prosit. V ti majhni cerkvi je bil le en altar, in ta iz černiga kamna; v sredi altarja je bila podobna živiga Jezusa na križu perbitiga; pod križam je bila Marija njegova mati, tudi s. Janes, in ene Jezusovih prijatliz; velika razujdana množica judov je pred križam stala; okoli po zidovih so bile podobe svetih marternikov v smertnih bolečinah; vsi so v križaniga Jezusa ravno gledali, in po njegovim zgledu poterpežljivi bili. V to cerkev se ni nič svetilo skozi okna, ker solnce je bilo tamnó, kakor ob času Jezusove smerti, pa notri je neizrečeno veliko sveč gorelo, in sim vsako reč natanko razločil. Sveta groza je moje serca prevzela, in žalosten sim premišljeval neizrečene Jezusove bolečine. 
Dolgo sim molil, po molitvi sim vzdignil oči v ljubezniviga terpečiga Jezusa, in ga vsiga ogledoval; toliko se mi je smilil, de se je serce v meni od notranje britkosti tajalo. Sim premišljeval njegovo sveto glavo z bodečim ternjam razbodeno: njegove svete roke in noge z debelimi žeblji k terdimu lesu neusmiljeno perbite; njegove široke in globoke rane vsiga života; zlasti njegovo leto stran z ojstro sulico do serca odperto: sim vidil njegovo sveto kri po telesu, in po križu teči: to sim ogledoval, in premišljeval; mile solze so se mi uderle. 
Vidne bolečine terpečiga Jezusa so moje serce z nezapopadljivo žalostjo napolnile, pa še bolj žalosten sim bil, kadar sim s pomočjo žive vere premišljeval njegovo neizrečeno ljubezen, iz ktire je zavolj nahvalježnih grešnikov toljkaj terpel: od velike serčne žalosti sim skoraj na kup lezel, in sim mu djal: »O Jezus! o ljubeznivi Jezus! kako terdo posteljo so moji grehi tebi napravili! vse, kar ti terpiš je delo mojih rok. Bodeči žeblji skozi roke in noge deržé težo tvojiga umirajočiga telesa; svoje svete glave z bodečim ternjam ranjene ne moreš v zadnji uri kam nasloniti; vsi udje tvojiga svetiga telesa so razstepeni, in boleči; tvoje oči gledajo pred križam tvojo prežalostno mater Marijo, druge prijatle; pa tudi neusmiljene sovražnike. Prijatli, in sovražniki tvoje ljubeznivo serce z veliko žalostjo napolnujejo; slišiš v svojih smertnih britkosih strašno preklienjevanje svojih hudih sovražnikov, vender prosiš: 'Oče! odpusti jim; oni ne vedo, kaj delajo.' Ti bi se bil lahko iz terplenja rešil, pa iz ljubezni do vsiga človeštva nisi hotel; bi bil lohka vse svoje neusmiljene sovražnike pogubil, vredni bi bili, vender za nje prosiš, in jih izgovarjaš. O Jezus! nesapopadljive so tvoje bolečine in smertne britkosti, pa še viši tvoja poterpežljivost in ljubezen.« 
Kadar sim bil ljubezniviga terpečiga Jezusa vsiga premislil, in obžaloval, sim svoje oči v prežalostno divico in mater Marijo obernil. Ona je pred kervavim križam svojiga preljubiga Sina serčno stala; včasi je v njega, včasi v nebo svoje žalostne oči vzdigovala, včasi v tla gledala, in to žalostno skrivnost premišljevala. Desilih je ljubezniva mati Marija smertne britkosti terpela, je bila vender vsa pokorna in poterpežljiva volji nebeškiga Očeta se je popolnoma podvergla. Zdihnil sim: »O prečista divica, in prežalostna mati Marija! ni bilo, in ne bo tako žalostne duše, kakor je tvoja, zlasti zdaj pod križam tvojiga umirajočiga Sina, vender si vsa poterpežljiva in pokorna: tudi meni sprosi veliko poterpežljivost, de po sgledu tvojiga poterpežljiviga Jezusa, in po tvojim v tvoji družbi vse težave, krivice, in drugo hudo voljno preterpim:« 
Sim tudi ogledoval, in premišljeval podobe svetih marternikov, ktiri so po sgledu Jezusa in Marije zavolj pravice preganjanje voljno terpeli. Sim vidil s. Štefana perviga marternika pod strašno kamnjeno točo z očmi v nebo veselo umreti: sim vidil svete apostelne tepsti, kamnjati, križati, z mečam, in drugači moriti, in poterpežljvo umreti; sim vidil nektere svete Jezusove služabnike za noge viseti, druge na žerjavci peči, druge žive prežagati, ali drugači neusmiljeno moriti. Vsi so v križaniga Jezusa ravno gledali, veselo terpeli in umerli. »Oh!« sim djal, »kaj in koliko vi terpite iz ljubezni do Jezusa! Strašne, in dolge so vaše bolečine, pa vaša serčna poterpežljivost, s ktiro bi nebeško kraljestvo zaslužil.« 
Nikdar nisim bil gledanja in solsa nasiten, in sim djal: »O kako majhno je moje terplenje memo terplenja Jezusa, njegove matere Marije, in njegovih svetnikov! Zdaj spoznam svojo grešno nepoterpežljivost, in jo obžalujem: posihmal bom serčen v križih, v preganjanji, v smertnih britkostih, de pridem v nebeško kraljestvo. O Jezus! dobrotljivo mi daj stanovitno serčno poterpežljivost, de bom tvojiga terplenja, tvoje smerti, in tvojiga kraljestva deležen. Ti si hotel, desilih nar sveteji, zame neizrečeno terpeti, tudi jest nevredni grešnik hočem iz ljubezni do tebe vse nadloge voljno terpeti.« 
Kadar sim bil odmolil, in se s križam zaznamjal, sim iz cerkve šel, pa ves drugačen od prej. Pred vratmi je še stala s. Serčnost, in zlo skerbno učila prežalostniga človeka, ktirimu je bilo ime Terpin, kakor mi je Angel potlej pravil. Tako mu je govorila: »Ti praviš, veliko terpim, me ljudjé sovražijo, preganjajo, in dosti taciga praviš; pa premisli, koliko, in za ktire je Jezus radovoljno terpel. On je bil, in bo nar sveteji Gospod, pa je bil po rokah grešnikov za grešnike umorjen; hudim sovražnikam je iz serca odpustil; zanje prosil, in jih izgovarjal; ti pa si grešnik večniga pogubljenja vreden, in se braniš terpeti? Če tudi tim, ktiri te sovražijo, in preganjajo nisi nič hudiga storil, si pa Boga velikokrat rasžalil. Hudobni so šiba v božji roki, pa oni bodo pravično povračilo za svojo hudobijo prejeli. Če Boga, in bližniga ljubiš, jim boš rad odpustil, za nje molil, in jim dobro delal, de tudi ti usmiljenje zadobiš. Če so tvoji sovražniki hudobniši, so večiga usmiljenja potrebni; še več; oni so molitve, in obžalovanja potrebni, ne pa jese, kletve, in hudiga vošenja. Tudi premisli, de z maševanjam sebi in njim škoduješ; oni bodo hudobniši, te bodo huji nadleževali; boš več terpel, in dobriga zasluženja ti ne bo. V druzih nadlogah boš tudi lažeji živel, če jih voljno preterpiš; poterpežljivost te Bogu prijetniga, in v sercu mirniga dela. Če Jezusa Kristusa križaniga vedno imaš pred očmi, ktiriga bolečine si zdaj premišljeval, boš lahko poterpežljiv. Njegove bolečine, ljubezen, poterpežljivost, usmiljenje premišluj; boš vse krivice in težave voljno preterpel, in blagor ti bo. 
Terpin ves premenjen in prepričan, je sveti Serčnosti odgovoril: Rad sim poslušal tvoje nauke; sim jih bil potreben, za nje ti sim, in bom zlo hvaležen, vsiga drugačniga se čutim, in serčno voljo imam vse nadloge, in krivice iz ljubezni do Jezusa voljno preterpeti, de bom njegoviga terplenja, in kraljestva deležen.« 
»Tudi jest,« pravi Feliks! »sim bil naukov svete Serčnosti potreben, sim jih rad poslušal, in jih v svoje serce vtisnil. Prej scer sim bil pred križanim Jezusam ves omečen, vender svetih naukov ni nikoli preveč.« Potlej sim Angelu rekel: »Ti, in Svetoželja sta mi vkazala v cerkev s. Poterpežljivosti, pa je nisim vidil; je morebiti Serčnost, ktira je Terpina lepo učila, s. Poterpežljivost? Angel mi je nekoliko ojstro odgovoril, rekoč: »O Feliks! si vender zmiraj majhniga uma. Sej si v cerkvi vidil podobo živiga Jezusa na križu perbitiga, in smertne britkosti ljubeznivo terpečiga, on je Poterpežljivost. Jezus, iz ljubezni do vsiga človeštva križan, je učenik in zgled popolnoma poterpežljivosti, kakoršne ni bilo, in je ne bo. Bogaboječa Serčnost, ktira je Terpina lepo učila sovražnikam odpušati, in vse nadloge voljno preterpeti, je le njegova zvesta služabnica: ona le uči po sgledu križaniga Jezusa vse krivice in nadloge voljno terpeti.« 
»Ljubi Angel« sim mu rekel, »zaslužim ojstro svarjenje, pa poterpi mene nevédniga človeka. Ti obljubim nikdar pozabiti, in vselej pomniti, koliko in zakaj je ljubeznivi Jezus terpel in umerl: vse dni svojiga živjenja se bom po njegovim sgledu ravnal. — Zdaj te prosim mi povedati, kam naj se obernem?« Svetoželja se je berž oglasila, rekoč: »Meni se dobro in potrebno sdi s. Pokoro obiskati.« Angel pravi: »O Feliks! Svetoželje le po božje misli, le pojdi za njo.« 
Feliks obiše s. Pokoro. 
Svetoželja je pred menoj hitela, me perčakovala, in vodila po neznani poti do hiše s. Pokore. Pot je res bila neznana, ojstra, in mojimu slabimu telesu neperljudna; vender, ker sim bil že prej na visoko goro šel, in se terplenja nekoliko pervadil, sim rad hodil za Svetoželjo. Po poti gredoč sim pred in za seboj gledal, pa zlo zlo malo popotnikov je bilo. Nad tem sim se čudil, in Angela uprašal: »Zakaj tako malo ljudi hodi s. Pokoro obiskat? Tukaj jih manj vidim, ko na poti svete gore; kako je to?« Angel meni: »S. Pokora je mehkim dušam preojstra, in je ne ljubijo, ker ne vedo, kako velik dar božji je ona. Nektiri so bili že na goro prišli, in nekoliko bogaboječe živeli, pa so odstopili, in v golufno mesto nazaj šli. Eni so jo že obiskali, in nekaj šli. Eni so jo že obiskali, in nekaj časa živeli po njenih naukih, pa so svojo slabo natoro, in hudiča poslušali, so pešali, opešali, in od dobriga odstopili; morebiti je nikoli več ne bodo našli, in pojdejo v večno pokorjenje, ker niso hotli malo časa v pokori živeti, Hvali Boga, ktiri ti pomaga; vedno ga prosi za stanovitnost, in z njegovo pomočjo si perzadevaj stanoviten ostati. Nikoli ne pozabi besedi, ktire sim govoril ženski Nestanovitnosti, ktira je pod suhim drevesam ob poti na goro sedela, in se že na široko pot verniti hotla.« 
»O božji Angel! ti me zmiraj lepo učiš; vender pa mi še to povej: Zakaj me nisi prej opomnil s. Pokore obiskati?« »Tvoje misli,« mi je odgovoril, »so še zaderžane, in poti pravičnosti malo veš. Ti si bil pred preslab, in bi ne bil mogel nositi ojstrih navkov s. Pokore. Ti si ji že služiti začel, kadar si od golufniga mesta na to sveto goro šel, pa ti je potrebno bilo bogaboječe služabnike kralja Resnice obiskati, ktire si obiskal, de si se od njih naukov in zgledov perpravljen, sveti Pokori resnično podvergel. Kdor hoče popolnomast prenaglo zadobiti, in se prehitro spreobernjeniga šteti, se zapeljuje, ali od dobriga odstopi, in škoda njegove duše je huji od perve. Hudičovih nastav je silno dosti; ti bodi ponižen in pokoren, de jim odideš, Boljši bi bilo ne dobriga spoznati, ko po spoznanji od dobriga nehvaležno odstopiti.« 
Angel je ravno govoriti nehal, in sim hišo s. Pokore ugledal. Nič lepiga ni bilo okoli nje, tudi hiša je bila slaba, neperljudna, in žalostna; vender sim bil vesel, ker sim mislil: Pokora ne more telesnim očem dopasti: Kaj za to? de se le duša ozdravi in zveliča. Desilih je moja duša zlo hrepenela pred s. Pokoro iti, sim se vender njeniga vratarja prestrašil. Svetoželja mi je scer rekla: »Ne boj se ga«; vender sim se ga zlo bal, ker je bil bistrih oči, in neprijazniga obraza. Angela sim poprašal: »Kako je timu vratarju ime?« On mi je odgovoril: »Sovraštvo.« »Oh!« sim djal, »kako je mogoče, de je ta hudobnik vratar s. Pokore? Zakaj ga kralj Resnice v svojim kraljestvu terpi?« »Ti si zmiraj prenagel,« mi je Angel odgovoril, »in vse reči na debelo gledaš; poboljšaj se. Ta vratar ni hudobnik, ampak svet mož: on je Sovraštvo, pa sovraži le kar Bog sovraži. On ne sovraži ljudi, ampak le greh, in kar v greh napeljuje; le to sovraži, in pokončati želi. Kakor sebe, tako si druge želi po volji božji imeti, de milost zadobé. S. Pokora, desilih gospa in gospodinja te hiše, bi ne mogla obstati in živeti brez njegove pomoči. On je, tako rekoč, duh s. Pokore, brez njega bi ne bilo žalosti, ne serčne volje, ne pokorjenja, in nič dobriga. 
De svetiga vratarja Sovraštvo bolj spoznaš, vedi, de on smertno sovraži Svojoljubezen veliko sovražnico božjo, in vsiga dobriga. Sej poznaš Svojoljubezen, ktira te je perliznjeno, in prekanjeno v mesto Golufije napravila; kakor je tebe, tako druge zvijačno zapeljuje. Ta dva se zmiraj sovražita, in se ne bota nikdar sprijaznila, ker sta od natore sovražna. Svojoljubezen zapeljuje božje otroke, jih nagovarja le svojim počutkam streči, in po poželjenji živeti: Sovraštvo pa uči se pokoriti, hude želje premagovati, grehe obžalovati, ne več Boga razžaliti, in v vednim pokorjenji živeti. Kako bota prijatla?« »O sveti Angel,« sim zavpil, »ponižno te prosim, nikdar me ne zapusti, ker brez tvojih naukov in pomoči bi v nevarne zmote zabredel, morebiti bi ponevedama prišel v mesto Golufije, in bi svojo dušo pogubil. Svetoželja me scer zmiraj v dobro nagovarja, pa malo še poznam pot pravice, in lohka bi si zvolil hudo pod podobo dobriga.« 
Svetoželja je pred vratarja, Sovraštvo neprestrašeno stopila, in ga prosila me pred s. Pokoro spustiti. On ji je prijazno odgovoril: »Naj le gre pred njo, in naj jo posluša. Oh, hvala bodi usmiljenimu Bogu, de še kdo nje iše! to me zlo veseli.« — Jest sim ga v obraz pogledal, in sim vidil, de od notrajniga veliciga veselja milo joka, in sim djal: »Glejte, kako usmiljen je ta bister mož!« Grem v dvoriše s. Pokore; na sredi dvoriša je bil velik križ, in na njem podoba Jezusova. Pred križam nekaj časa molim, in Jezusa ponižno prosim za duha pokore. Vstanem, in gledam okoli sebe človeka viditi, in ga po s. Pokori poprašati: neka ponižna služabnica je memo šla, in sim je ogovorl, rekoč: »Kje je s. Pokora?« Ona mi je odgovorila: »S. Pokora bo zdaj zdaj svoje služabnike in služabnice prišla učit, kakor ji je vsaki dan navadno; toraj ne moreš zdaj z njo govoriti: počakaj, ali drugi dan pridi.« Jo še uprašam: »Kje bo s. Pokora učila?« »Tukaj,« mi pravi, »na tim dvorišu per podobi križaniga Jezusa. Kadar je služabniza odšla, mi je Svetoželja rekla: »Ljubi moj! tukaj počakajmo; bolji perložnosti ne more biti poslušati, kar potrebuješ: Če boš potlej hotel z njo govoriti, te bo rada poslušala in učila.« Angel mi je tudi rekel: »Le tukaj počakaj.« Sim obema odgovoril: »iz serca rad.« 
Malo postojim, in želje obudijem s. Pokoro poslušati, kar ura bije, čuvaj posvoni, in s. Pokora v černim oblačilu pred vsimi gre; moški in ženske za njo, pa posebej, vsi ponižno oblečeni, in z očmi v tla; vsi so se pred s. Križam vstavili, in kleče molili. S. Pokora je pred križam pokleknila, in molila; potlej je zapela pesem od s. Duha, in drugo od terplenja Jezusoviga. Vsi so peli in jokali; njih milo petje, resnične solze, in ponižno zaderžanje me je z žalostjo, in gorečnostjo napolnilo. 
S. Pokora je potlej vstala, in pred križanim Jezusa svoje ljube otroke tako učila. »Moji preljubi, in perserčni otroci! hvalite, in zahvalite Boga, ktiri vas je zavolj zasluženja Jezusove smerti iz široke poti večniga pogubljenja ljubeznivo perpeljal na to sveto goro, v to sveto mesto kralja Resnice. Hvalite njegovo neskončno milost, te velike dobrote nikoli ne pozabite, in njemu v dar se radovoljno dajte. Naj bo vaše spreobernjenje resnično, vaše poboljšanje popolnoma, vaša žalost velika, vaša stanovitnost nepremaknjena, in vaše pokorjenje po hudobii grehov. Če to delate, Angeli se bodo veselili, Bog bo nad vami veliko dopadajenja imel, in vekomaj bote srečni. Ne bojte se pokore, temuč želite jo, ker prava pokora je sosebni dar božji, je zdravilo vaših duš, je rešenje od hudičove sužnosti, in ključ nebeškiga kraljestva. 
De svoje grehe, in njih hudobijo čedalje bolj spoznate, jih sovražite, obžaljujete, in opustite, prosite iz serca za gnado s. Duha, premišljevajte neizrečeno svetost božjo, ljubezen in bolečine Jezusove, smert, sodbo, večnost, in karkoli vaše serce omeči. Svoje grehe spoznati, je potrebno, pa težko: težko je spoznati hudobijo grehov, zlasti tistih, do ktirih ste prej močneji dopadajenje imeli. Vediti, ali spoznati svoje grehe, ni eno; tudi terdovratni grešniki nekoliko svojih grehov vedo, pa le spokorni grešniki s pomočjo gnade s. Duha spoznajo hudobijo, in težo svojih grehov; kdor iz serca sovraži, in opusti grehe, ta jih spozna. Skerbite čedalje več gnade od usmiljeniga Boga dobivati, ker ona sama razsvetli slepoto vašiga serca, in le z nje pomočjo zamorete zravnati vse zvijače svojih grešnih misel. Le unajno svojih grehov vediti, je malo, skerbite njih notrajno hudobo spoznati, in svoje serce očistiti, de bote čisti, ne le svojim očem, ampak tudi božjim. 
Zlo skerbno premišljevajte, kaj vam je v greh perložnost dalo, de se tiga zlo varujete; tudi dobro premislite, kaj hudiga je iz vaših grehov prišlo, de popravite. Brez praviga spoznanja, ni dobriga poboljšanja; kako se bote poboljšali, če ne veste kaj poboljšati? Ne morete vediti kaj poboljšati, če se ne spoznate. Brez praviga spoznanja, ni resnične grevinge; kako zamorete sovražiti in obžalovati hudobijo svojih grehov, če vam je njih hudobija skrita? Brez praviga spoznanja, se ne morete pred Jezusovim namestnikam prav spovedati; bote zvijačno in nepopolnoma pred njim govorili, in bote soper svojo dušo legali, de sami ne bote vedili. Brez žalostniga spoznanja, ostanete nevedni, merzli, nepoboljšani, hinavci, krivični, in pogubljenja vredni. 
Vedno in goreče prosite za gnado s. Duha, de od nje razsvetljeni, svoje grehe spoznate; in od nje omečeni, jih sovražite, in opustite. Brez spoznanja ostudne hudobe greha, ga ne morete po volji božji sovražiti in opustiti, kakor je bilo rečeno. Bodite polni silne notrajne bolečine, ker z grehi ste nar svetejšiga Boga razžalili, in zaničevali. Strah večniga pogubljenja je scer dober, pa sam ne opraviči; ljubezen, in pa ljubezen do ljubezniviga Boga spreoberne serce, da pravo žalost, in zadobi odpušanje grehov. Le ljubezen do Boga prežene ljubezen do greha; le ljubezen da vredni sad pokore, in zveliča. Usmiljeni Jezus je iz ljubezni do vsih svojo presveto kri prelil; to nej vas od velike hudobe greha prepriča, in naj vas sladko permora svoje grehe milo obžalovati. Pečenje zavol grehov naj bo zmiraj v vaših sercih, to vam bo dalo veliko upanje, in nebeško kraljestvo. Nar viši veselje zgrevane duše je milo žalovati. 
Iz praviga spoznanja svojih grehov se iz-haja velika žalost, in resnično poboljšanje. Če hudobno greha prav spoznate, ste permorani ga sovražiti; če ga iz spoznanja njegove ostudnosti resnično sovražite, imate tudi močno voljo ga opustiti. Vidite, koliko je potrebno za gnado praviga spoznanja Boga prositi? Kar vam je pomagalo svoje grehe spoznati, sovražiti, in opustiti, delajte v prihodno, de ostanete stanovitni, in nikoli ne opešate, de večno plačilo prejmete. 
Ljubi moji! vkoreninjeni bodite v ljubezni do ljubezniviga Boga, in bote ko skala v sredi serditih valov, stanovitni: naj vas hudič, svét, meso, ali kar si bodi skuša; naj se vsa peklenska moč, ali vsa zapeljivost svetá zoper vas vzdiguje, ne bote premagani, Le bodite terdni v veri, v upanji, v ljubezni, v ponižnosti, v vojskovanji, in Bog vas ne bo nikdar zapustil. V skušnjavah imajte pred svojimi vernimi očmi svetost, pravico in milost božjo: tudi ljubezen, in kervave rane križaniga Jezusa, in neskončno večnost; upajte v božjo pomoč, pa ponižni ostanite, in vam bo vekomaj dobro. Če bote z živo vero in gorečno ljubeznijo do Boga zapeljive skušnjave premagovati, vam bo ta vaša zvestoba obilniši gnado sprosila, in bote, ne le lohka, ampak tudi veselo služiti Bogu. Če to delate, vam bo pot v nebesa gladka, desilih v začetku ojstra. Blagor vam, ako ste božjim naukam pokorni, ker bote v nebesih večno plačilo svoje kratke pokore vživali.« 
S. Pokora je še to perstavila: »Jutri vam bom govorila, in spričevala, koliko Bog sovraži greh, de bote v današnih naukih bolj uterjeni. Prejete potrebne nauke skerbno in vedno premišljevajte, in goreče prosite za gnado jih spolnovati. Kaj se vam sdi, je vaša resnična volja zvesto delati, kar sim vam pravila?« Vsi so pokleknili, v Jezusa zdihovali, in ponižno, pa serčno odgovorili: »Z gnado božjo upamo, in stanovitno obljubimo.« Nekaj časa so klečé molili, prosili za moč jih spolnovati, in nazaj šli vsak v svoje mesto. 
Nauki s. Pokore so bili moji duši zlo všeč, ker sim vedil, de s. Duh iz nje govori, in de sim jih potreben. Desilih sim bil nasiten, vender sim želel z njo govoriti, in sim v nje prebivališe za njo šel. Svetoželja jo je prosila me poslušati, in učiti, pa ona ji je odgovorila: »Zdaj imam dosti sosebnih opravkov; naj ohrani in dela, kar je zdaj poslušal, in ob drugi perložnosti bo uslišan. »Nadležna Svetoželja jo je prosila, saj mi perpustiti njene imenitniši služabnike obiskati. Ona je odgovorila; »To mu je dopušeno.« 
V družbi Angela, in Svetoželje sim hodil po hiši s. Pokore; vse je bilo tiho in mirno: vsak je poterpežljivo delal, ali bral, ali premišljeval, ali molil; vsi so bili žalostni, pa tudi veseli, kar se je meni zlo čudno zdelo. Po hiši okolj hodé, sim kuharja per ognji vidil, in ga poprašal: »Kaj dobriga bo dansi ti dobri družini?« On me je bistro pogledal, in mi ojstro odgovoril: »V hiši s. Pokore se ne spodobi tiga govoriti; vender ti povem: Dansi bo za kosilo malo sočivja, malo kruha, in vode. Zdravim bo kaj boljšiga, bolnim pa slabo in majhno.« Kadar sim to zaslišal, sim se začudil, pa nisim se prederznil odgovoriti, in sim šel. 
Potlej sim Angela uprašal, kdo je neprijazni kuhar s. Pokore? On mi je odgovoril: »Post. Ne čudi se, de je Post kuhar s. Pokore, ker v požrešnosti ni duha pokore. Ta sveti kuhar malo dobriga telesu voši, de bi duši pokorno bilo.« »To je prav,« sim djal, »pa saj gospodinji s. Pokori kaj boljiga daje?« »Ne,« mi je odgovoril, »ampak slabeji, de se drugi od nje naučé v pokorjenji živeti. Nihče ne more pokorjenja s pridam oznanovati, če sam v pokorjenji ne živi, za to je s. Janez, oznanovavic pokore, v pokori, desilih nedolžen, živel.« 
»Zakaj,« sim Angela uprašal, »je kuhar Post rekel: 'Zdravim bo kaj boljiga, pa bolnim slabo, in malo.' To govorjenje je narobe, ga ne umem,« Angel me je učil, rekoč: »Sdravi so ti, ktiri so prej nedolžno živeli, in tudi zdaj imajo zdravo dušo v pokornim telesu, in so se le iz ponižnosti sveti Pokori podvergli. Tim kaj boljiga daje, vender ne oblino, ker je obilnost škodljiva. Bolni so ti, ktiri so smertno grešili, in so tudi nadleževani od skušnjav; tim daje malo in slabo, de se zavolj poprejšnih grehov pokoré, in so pred prihodnimi obvarovani. Tudi med timi je razločik po štivilu, in velikosti grehov; zdajnih skušnjav in telesne moči. Če se pa nektiri iz nepermerjene ojstrosti hočejo čez svojo moč postiti, jim brani, in jih uči svoje telo pokoriti modro, ne pa neusmiljeno. Če je nektèri iz njih od telesne bolezni oslabil, ima vso ljubeznivo strežbo, dušno, in telesno.« 
»Tvoji nauki,« sim Angelu odgovoril, »me učé kako živeti, in tudi mi je pričujejo, de Post, kuhar s. Pokore je prebrisan človek.« »Ne le prebrisan, ampak tudi moder je,« mi je Angel djal. »Pravično je to, de kdor je zavolj svojiga telesa grešil, svoje telo pokori. Post je svet, in dopadljiv služabnik s. Pokore: ona ga ljubi, ker ji pomaga vse podložne pod potrebno pokoršino deržati.« 
Sim Angela vprašal: »Ima s. Pokore še kakiga druziga modriga pomagavca?« »Jih več ima,« mi je odgovoril: »med timi je sloveč eden, ktirimu je Pokorjenje ime.« »Kako je to,« sim Angelu rekel, »ni Pokora, Post, Pokorjenje eno?« »To troje ni eno,« mi je odgovoril. »S. Pokora scer ima skerb za vse, pa ona nar bolj skerbi sleherniga človeka slabosti spoznati, in ozdraviti, kakor ti zadosti pričujejo njeni sveti nauki, ktire si poslušal. Ona ukazuje svojimu služabniku Postu telo pokoriti, po sleherniga človeka zasluženji in moči. Sam Post vsiga ne opravi; za to ima v svoji službi tudi Pokorjenje: ta skerbi dušo in telo ozdraviti. Služabnik Pokorjenje je imenitniši od služabnika Posta. Post le po čerki dela, kar s. Pokora zapoveduje: Pokorjenje dela po njenim duhu. Nektiri so služabniku Postu pokorni, pa s. Pokorjenju se neradi podveržejo; za to je njih post malo vreden, ker v druzih rečeh svoje volje ne premagujejo. Nektiri se ne morejo zlo postiti zavolj slabosti svojiga telesa, pa se skerbe zvesto pokoriti s premagovanjam nepotrebniga in škodljiviga; ti so bolj od unih sveti Pokori ušeč, desilih se ne morejo postiti.« 
»O sveti Angel!« sim zavpil, »tvoji nauki so meni zlo prijetni in želim s. Pokorjenje obiskati.« Svetoželja je hitela po vsi hiši ga iskati, ga je našla nektere novince učiti, ko jih je učil, kako v hiši s. Pokore živeti. Ponižno ga je prosila tudi mene učiti, in je bila uslišana. S. Pokorjenje je to sveto delo odložil, mene poklical, in vprašal: »Kaj dobriga od mene želiš?« Sim mu odgovoril: »Želim od tebe zvediti, kako služabnike svete Pokore pokoriš!« On meni: »Zakaj to zvediti želiš? Če si tiga željen iz prazne radovednosti, mar kaj druziga boljiga delam.« Svetoželja mu je odgovorila: »On je tvojih naukov željen, de bi po njih živel, in sveti Pokori služil.« Kadar je s. Pokorjenje te besede zaslišal, me je prijazno pogledal, in mi rekel: »Ker zavolj zveličanja svoje duše naukov želiš, te bom ob kratkim učil. 
Jest sim služabnik s. Pokore, in po oblasti od nje meni dani, zapovedujem se vsiga varovati, kar v greh napeljuje: skerbim vsaziga pokoriti tako, de svoji grešni ljubezni nasproti dela, in jo premaguje. V premagovanji svoje hude volje je vsa pokora, in vsa svetost zapopadena. Kar telo pokori, more biti modro, kakor je s. Pokora po meni služabniku Postu zapovedala, po moči telesa, in po velikosti grehov; kar dušo pokori more biti ojstro, de se njene slabosti ozravijo; v tim na pregledam nobenimu. Človeka prevzetniga obsodim se poniževati; če je bil lakomnik, more po premoženji ubogim deliti; kdor je bil prederznih oči, je nekaj časa v tamno ječo obsojen: radovedniga nepotrebnih, ali slabih reči obsodim v samoto; leniga obkladam z vednim delam; delati scer morejo vsi, ker s. Pokora silno sovraži lenobo, pa leni so težejiga terplenja vredni; nečistiniki, in pijanci se morejo obilniši postiti, in tudi drugači pokoriti svoje telo; mlačni morejo premišljevati, kar jih unema: tako té, drugači druge pokorim, kakor jih previdim potrebne. 
Jest sim se zavzel nad veliko modrostjo s. Pokorjenja, in sim spoznal, de je velik služabnik s. Pokore, ker vse po volji božji dela. Tudi sim mislil, kakor on po volji božji grešnike pokori, tako morem jest tebe, de milosti zadobim.« Potlej sim ga vprašal: »Prosim mi povedati, kdo ima skerb za očitno in notranjo božjo službo?« »S. Pokora,« mi je odgovoril, »skerbi za vse to.« Ona ima v ti hiši duhovne, ktiri po božjim duhu njenim služabnikam v vsih dušnih potrebah strežejo. Ona tudi ima sosebno prijatlico sveto Molitev, ktira tukaj blizo stanuje, in nas vsaki dan večkrat obiše. Lahko veš, de v hiši s. Pokore ne moremo brez božje službe, brez molitve, in premišljevanja obstati; vsi bi opešali, in na široko pot nazaj šli. S. Molitev je sosebna božja, in naša prijatelca; ona nam gnado sprosi, ktira je živjenje našiga duhovniga živjenja: ona je moč duše, in brez nje nar močneji človek opeša.« »O sveto Pokorjenje!« sim mu rekel, ti si zvest služabnik božji, in s. Pokore; blagor tim, ktiri te poslušajo, in ti so pokorni! Kar ti učiš, in zapoveduješ, je zlo potrebno, ni druge poti, zlasti grešnikam, v nebesa. Te lepo zahvalim za vse svete nauke, vedno bom prosil Boga mi pomagati, in bom zmiraj skerbel bolj po njih živeti. 
Nikolj bi se ne bil prenaveličal ga poslušati; komaj sim se od njega odtergal, vender sim mogel, ker se mu je mudilo novince učiti. Kadar sim bil šel iz hiše s. Pokore, mi je na misel prišlo, in sim Angela vprašal, rekoč: »Prosim te mi povedati, kako v hiši s. Pokore zamorejo vsehmalo žalostni, in veseli biti?« »To je lohka,« mi je odgovoril. »Tiga vsak ne ve, in ne verjame, pa ve in skusi le ta, ktirimu je od Boga dano. Posvetni sprideni otroci menijo v smertnih težavah biti, ako v pokori žive, ker so od greha zapeljivosti omamljeni, pa resnični služabniki s. Pokore so polni sladkiga vesela, ako lih so v solzah. Ti imajo v sercu sladko pečenje zavoljo grehov, s ktirimi so Boga razžalili; spomin grehov jih peče, solzé jih hladé. Če obilniši jokajo, veči upanje imajo usmiljeniga odpušanja. Resnično spreobernjeni grešniki so zlo žalostni; ta žalost jim odpušanje grehov obeta: če bolj žalujejo, bolj upajo; če bolj upajo, bolj žalujejo, ker so razžalili Boga, ktiri je voljan jim odpustiti, ako se spokore. Mile solzé so jim slajši od vsiga občutniga telesniga veselja, ker terdno upajo s čeznatorno žalostjo milost zadobiti, kakor je ljubeznivi Jezus govoril: Blagor žalostnim, oni bodo obveseljeni.« 
Angela sim lepo zahvalil za te svete nauke, ktirih ne bom nikdar pozabil. Potlej ga je Svetoželja vprašala: »Kam zdaj pojdemo?« Angel je odgovoril: »Tukaj blizo je prebivališe s. Molitve; ta velika božja prijatlica bo Feliksa obilno učila; tje pojdimo.« Jest sim obema odgovoril: »Moja duša je vsiga dobriga lačna; le hitimo v hišo s. Molitve. Vsi bogaboječi jo ljubijo, tudi jest jo morem dobro spoznati.« 
Feliks obiše s. Molitev. 
Vsi trije smo šli iz dvoriša s. Pokore skozi skrivne vrata v lep samoten vert; ta je bil poln lepih košatih dreves, pod ktirimi je bila hladna in perljudna senca; med timi je bila samotna hiša s. Molitve. Nje hiša je bila med drevjam skoraj skrita, vse je bilo tiho, le ptice so lepo pele: ondi je zlo perložno bilo v tihoti Boga moliti, ali premišljevati. Vert s. Molitve je bil zlo podoben unimu s. Samote, per ktiri sim v začetku bil, kadar sim iz golufniga mesta na goro prišel. Angel mi je rekel: »Prav veš,« ta vert je unimu podoben, »pa tudi s. Molitev je s. Samoti podobna, in ste veliki prijatlici. Te dve bogaboječi duši ste enake natore in serca, obedve ste radi v samoti, in velikokrat se pogovarjete. Ni mogoče drugači: kdor samoto ljubi, lahko moli; kdor samote ne ljubi, ne more prav moliti, ker je njegova duša polna zmot: kdor rad moli, je tudi rad odločen od nepotrebniga šuma sveta, in v tihoti Bogu služi. Ne pozabi nikoli, de s. Molitev in s. Samota ste perserčni prijatelci.« 
Gremo pred hišo s. Molitve, pa duri so bile terdno zaklenjene. Nepokojna Svetoželja je berž pozvonila, pa nobeniga odgovora ni bilo. Dolgo čakamo pred vratmi, pa ni bilo živiga človeka čutiti. Svetoželja je zopet pozvonila, pa zastonj, ni bilo glasu. Zlo žalosten sim bil, in že mislil se verniti, pa Angel mi je le branil, rekoč: »Počakaj, vem, s. Molitev je doma, pa se z bogam pogovarja, in za to ne sliši. Vratarica je tudi per nji v božji hvali, in ji za drugo ni mar.« Svetoželja je skakala okoli hiše, in gledala koga viditi; ker nobeniga ni bilo, je v tretjo terdo perzvonila. Vratarica v Boga zamaknjena je komaj zaslišala, tiho odperla, in tiho poprašala: »Kaj hočete?« Jest sim ji glasno odgovoril; ker sim menil, de je gluha: »Želim s tvojo gospo s. Molitevjo govoriti«: Ona me je berž posvarila; »Zakaj glasno govoriš? zakaj si moji gospe nadležen? Sej nisim gluha. Prej te nisim slišala, ker sim z bogam opraviti imela, zdaj pa le tiho odgovori. Moja gospa Molitev je doma, grem jo poprašat, če ji je perložno s teboj govoriti, in berž pridem nazaj ti povedati.« 
Mene je bilo sram, ki sim bil zavolj majhniga pogreška od vratarice ojstro svarjen, in sam per sebi sim djal: Prazna glava naj ne gre v to hišo; tukaj so natanko presijani ljudje: Če je vratarica taka, kakšna bo pa njena gospa? Sim Angela vprašal: »Kako je ti vratarici ime?« On mi je odgovoril: »Molčečnost. Ona scer govori, pa iz potrebe; to pa malo in tiho. Ne le ona, tudi vsa družina s. Molitve je taka. S. gospa Molitev tih noče pod svojo oblastjo, ktiri preglasno govoré, ali od vsiga nepremišljeno žlobudrajo, ali se neumno smejajo, ali vpijejo ko pijani norci: kako per tacih moliti? Tukaj v ti sveti hiši je ves drug duh, kakor si že nad to sveto vratarico vidil. Če je vratarica tako skerbna, koliko je pa njena gospa s. Molitev, ali s. Molitve oče Premišljevanje?« 
Vratarica Molčečnost je prišla povedat: »Počakajte; kadar bo moja gospa svojo službo z bogam opravila, vas bo pred se poklicala. Ona bo še dolgo molila: v tim času vam je dopušeno to hišo ogledovati, pa tiho bodite, tiho govorite, in nobeniga ne motite.« Sim bogal, kakor mi je ukazala, sim po hiši tiho in boječe, hodil: ondi sim več ljudi vidil, pa vsi so bili tihi, ko bi prazna hiša bila: so brali, ali premišljevali, ali molili. Vse kota tiste svete hiše sim preiskal, vse bogaboječe hlapce s. Molitve sim vidil, pa nobeden me ni vidil, in se ni ozerl, ker vsak je bil v Boga zamaknjen. 
Vratarica mi je tiho prišla na uho povedat: »S. Molitev je lih zdaj po tebi prašala.« Kadar sim to zaslišal, sim z vsim spoštovanjem v nje prebivališe šel: sim skrivaj okoli sebe gledal, pa nisim druziga vidil, ko podobo križaniga Jezusa, podobe pušavnikov v molitvi, in nektere bukve. Ona me je prijazno ogovorila: »Kaj želiš od mene?« Sim ji tiho odgovoril; »Sim lačen svetih naukov, kako bi Boga dopadlivo molil, in sebi potrebne gnade sprosil.« Ona mi je odgovorila: »Če si svetih navkov željen, se prav moliti učiti, me veseli, in te bom rada učila. 
Ti si se še otrok molitve katolške cerkve naučil, pa morebiti nisi vedil, ali ne veš, kaj je prav moliti. Če besede izrekuješ, pa ne veš kaj govoriš; če si prostovoljno zmoten; če tvoje serce ni pravičnosti željno; če ljubezen do greha tvoje serce gospoduje, ali te kaka druga zmota od Boga odverne, kako zamoreš prav moliti? Če Boga išeš, prav moliš; če njega ne išeš, je tvoja molitev prazna. Jezik scer govori svete besede, pa le duša moli; če tvoja duša ne ve, kaj jezik govori, če so tvoje misli drugačne ko tvoje besede, če iz serca ne želiš, kar z besedo prosiš, je tvoja molitev prazna, in tiga imena nevredna. 
Molitev je potrebna, pa dobra, ne slaba molitev je potrebna. Če nočeš moliti, ali ne moliš, kakor ti Bog zapove, ne moreš zveličan biti. Ti si božja stvar, moli tedaj in povišuj svojiga usmiljeniga Stvarnika. Ti si po božji podobi vstvarjen, pa spriden od greha, in vsiga dobriga potreben; prosi, in moli za gnado, in si perzadevaj s svetim živlenjam svojimu Stvarniku podoben postati. Ti si božje pomoči potreben, pa tudi tvoji bratje in sestre so potrebni; moli zase, in za druge. Bog ti zapove zase, in za druge moliti, pa slaba molitev ne pomaga, ne tebi ne drugim. 
Molitev je močna, ako je prav opravljena. Dobra molitev oblake predere, do Narvišiga gre, in nazaj pride polna nebeških darov. Ona je zlo močna; tudi Vsigamogočnimu prijetno silo dela, ker jo je on zapovedal, in iz usmiljenja obljubil jo usliševati: pa ne pozabi, de le dobra molitev ima veliko moč. 
De Boga dopadljivo moliš, perpravljaj se k molitvi. S. molitevjo stopiš pred vsigamogočniga Boga, ti pa si revna in grešna stvar, ne prederzni se nepremišljeno, ali neperpravljeno ga moliti. Ne bodi enak človeku, ktiri s slabo molitevjo Boga skuša, in zaničuje. Pogostim premišluj večne resnice, in svoje potrebe, de se serce vnema: pred molitevjo obudi živo vero božje pričnosti; ponižuj se pred Bogam: le tako moli upno, in boš dosegel, kar prosiš. 
Pred molitevjo odpravi vse zmote, vse nepotrebne skerbi, ali ničemurnosti v sercu šumé? Če me ne ubogaš, ne boš vedil, kaj moliš, ali ne boš iz serca želel zadobiti, kar prosiš, in ne boš uslišan. Morebiti porečeš: Sim žalosten vsih zmot, ktire mi med molitevjo napadajo. Naj bo res, kakor praviš, vender, morde si jih sam kriv. Kako? ker je tvoja duša neperpravljena, in mlačna. Lahko si zmoten, in razmišlen v svojih molitvah, če si pravičnosti premalo lačen, če premalo spoznaš potrebo gnade božje, če preveč skerbiš za posvetno, premalo za svoje zveličanje. 
Če hočeš Boga dopadlivo moliti, bodi ponižen. Veš, de prevzetni berač, ali revni bahač je vsim ostuden; ostudniši bi ti Bogu bil, ako bi se pred njim ne poniževal, ali ponižno ne molil. Glej, in premisli Jezusa na vertu Getsemani v molitvi vsiga ponižniga pred svojim nebeškim Očetam! Uči se od njega ponižno moliti, in boš vselej ponižno molil, ako Jezusa v ponižnosti posnemaš: lahko boš zmiraj ponižen, če svoje grehe, svoje slabosti, svojo nepremižnost spoznaš. Le unajna ponižnost ni zadosti, hinavci tako delajo: bodi resnično ponižen, in le tako bo tvoja molitev ponižna. Moli z glasam ponižniga serca; le ponižno serce Bog uslišuje. Prosi Boga, ko človek v globočino pahnjen, ktiri je pomoči potreben; ve, de je pomoči potreben; ker si sam pomagati ne zamore. Ti si poln slabost, skušnjav in grehov; tvoja duša je v veliki nevarnosti; že nad peklam visiš, in boš v njega padel, ako te Bog ne reši: kako ne boš ponižno molil? 
Upno moli. Če bolj vživo svoje velike slabosti čutiš, bolj upno moli; ker ponižno spoznanje svoje nevrednosti in nevarnosti, in terdno upanje v božjo milost, te perganja moliti, in tvoja molitev bo uslišana. Če nisi berž uslišan, ne odstopi od molitve, stanovitno prosi, in stanovitna molitev po Jezusovim duhu opravljena ti bo obilno pomoči sprosila. Resnična in stanovitna molitev po božji volji opravljena, ne bo od Boga zaničevana, ker se izhaja iz žive vere, in iz resničnih želja do pravičnosti. 
Ti si nevreden uslišan biti: toraj prosi po Jezusu Kristusu; daruj nebeškimu Očetu Jezusovo terplenje, in zasluženje: Če ponižno in upno prosiš v imenu, in po volji Jezusa Kristusa, boš uslišan, ker nebeški Oče ima nad njim veliko dopadajenje. Po Jezusu Kristusu moliš, če njegovi duh v tebi prebiva; če želiš zadobiti, kar mu dopade, ali odpraviti, kar ga žali. Ni zadosti le njega imenovati v svojih molitvah, ali jih skleniti v njegovomu s. Imenu, ampak moreš misliti, želiti, in prositi po njegovi sveti volji, in le tako boš uslišan. 
Sosebno ti perporočim večne resnice skerbno premišljevati tudi svoje dolžnosti, slabosti, skušnjave, in nevarnosti. To premišljevanje bo tvojo dušo s straham napolnovalo, ker boš svojo veliko nevarnost spoznal, goreče prosil, in boš uslišan. Le verjami, de ne boš prav molil, ako ne premišluješ. Brez premišljevanja ostane tvoja duša mlačna, neskerbna, lena, omamljena, in ne bo prav molila. Ker je to zlo potrebno, ti zapovem mojiga duhovniga očeta Premišljevanje obiskati, ktiri je mene, in vse božje služabnike moliti učil. — Zdaj pojdi v miru, in Boga zahvali za nauke, ktire si slišal.« 
Sim berž pokleknil, Boga zahvalil za vse prejete nauke; tudi s. Molitvi sim se zahvalil, nji se perporočil, in šel. Svetoželja, ktira je zmiraj per meni bila, in od s. Molitve slišala mi zapovedati Premišljevanje obiskati, mi je rekla: »Le pojdimo do njega. Gremo, pa ne moremo njegoviga hrama najditi.« Svetoželja, od Angela poslana, je šla vratarico Molčečnost prositi ga pokazati. Vratarica je berž prišla; smo šli za njo po tamnih ovinkih, in komaj ga našli. Desilih smo ga našli, nismo mogli z njim govoriti, ker je bil ves v Boga zamaknjen. Angel mi je rekel: »Le pustimo tiga svetiga moža v miru vživati svojiga ljubezniviga Boga. O Feliks! glej ga, kako zvesto premišljuje; uči se od njega, in ti ravno tako delaj.« Zlo žalosten sim bil, de nisim mogel s svetim Premišljevanjam govoriti, pa Angel mi je rekel: »Ne pozabi naukov s. Molitve, in ti bo zadosti. Kar s. Premišljevanje sve, razodeva svoji duhovni hčeri sveti Molitvi, in jih nič ne perkriva; torej ne pozabi njenih svetih navkov.« 
To mi je Angel govoril, vender sim žalosten bil. Kadar sim iz nje hiše na vert prišel, sim Angelu djal: »Vidil sim s. Molitev v zelenim in černim oblačilu, kaj neki to pomeni?« Angel me je učil, rekoč: »Zeleno oblačilo s. Molitve pomeni upanje, ker ona vselej moli iz upanja v Boga; černo oblačilo pomeni smert, ker je svetu odmerla; res je svetu odmerla, le želi razvesana biti, in Boga zadobiti. Tudi ti moreš upno moliti, in vidnim rečem odmreti, le tako boš Boga s svojo molitevjo iskal.« 
»Še eno, ljubi Angel! te prosim mi povedati: Kako je s. Premišljevanje oče s. Molitve?« »S. Premišljevanje je duhovni oče s. Molitve, kakor ti bom zdaj povedal. On premišljuje božjo svetost, modrost, pravico, milost; tudi ljubezen in terplenje Jezusovo, svoje dolžnosti, slabosti, skušnjave, nevarnosti, sodbo božjo, in večnost; v tim premišljevanji se njegovi duh vnema, ktiri spočne in rodi gorečo molitev. Skerbno ohrani ta nauk, ktiriga si prej od s. Molitve slišal, in ga nikoli ne pozabi. Če premišljuješ, si s. svetim straham napolnjen, te zlo skerbi, in goreče prosiš potrebne gnade od Boga dobiti; če ne premišljuješ, za svoje zveličanje ne skerbiš, ostaneš merzliga serca, ne moliš, ali prav ne moliš; toraj svetiga Premišljevanja nikoli ne pozabi.« 
»Ljubi Angel! se bojim tebi nadležen biti, pa mi nekaj na misel prišlo, in te lepo prosim, povej mi: Premišljevanja duhovni oče s. Molitve, ktiriga smo zdaj vidili, je morebiti brat uniga, ali lih tisti, ktiriga smo našli v hiši s. Samote? Imena sta enaka, kako je to?« Angel mi je tako odgovoril: »Nista dva, ampak le eden. S. Premišljevanje je včasi v hiši s. Molitve, včasi v hiši s. Samote, ker ga obedve ljubite, ste ga potrebne, in mu pokorne. On ne more per obeh ob enim biti, ima pa namesti sebe svojo mlajši hčer Ustno molitev: ta bere, ali moli z jezikam, pa tudi se od unih uči od svetá odločena biti, prav moliti, sveto živeti, in Boga dopasti.« 
Svetoželja mi je rekla: »Sim slišala, de tukaj blizo je sveta divica, velika božja prijatlica; če je Angelu všeč, pojdimo do nje.« Angelu je bilo to všeč, ker divice in angeli so perserčni prijatli; vsi trije smo šli tje. 
Feliks obiše s. Čistost. 
Angel mi je gredoč rekel, de se čista divica, od ktire je Svetoželja veliko dobriga zvedila, s. Čistost imenuje; tudi, de je resnično, kar od nje dobriga govore. Te besede so užgale moje serce, sim silno želel jo viditi, poznati, in svete nauke iz nje ust slišati. Angel, in Svetoželja sta pred menoj hodila, in pot kazala. Angel mi je rekel: »Rad te peljam do svoje ljube prijatlice in tovaršice. S. Čistost, desilih še na svetu, in s slabim mesam obdana, je angelam podobna, in je velika prijatlica nebeškiga kralja. Jest te peljam do nje, slaba človekova natora bi te ne mogla; spriden človek je ne pozna, ne ve poti do nje, nje vrednost zaničuje; to spoznanje je le iz nebes. Spačena natora méni, de razujdano poželjenje je sosebni dar, pa razodeta beseda božja drugači uči.« 
Veliko več mi je Angel govoril, in jest sim ga rad poslušal; potlej mi je pokazal goro, in rekel: »Na tisti gori je hiša s. Čistosti, tvoje noge se bodo utrudile, pa le stanoviten bodi, s stanovitno voljo se vse premaga.« Za Angelam sim rad hodil, Svetoželja mi je pomagala, vender sim veliko terpel. Gora je bila visoka, pot skoraj zarašena in neznana, polna kamnja in ternja. »O sveta Čistost!« sim zdihoval, in djal, »zakaj na ti neznani gori daleč od ljudi prebivaš? Zakaj pot do tebe ni gladka in ravna?« Desilih rad, vender težko sim hodil. Kadar sim pa bil komaj prišel na goro, je moje serce od veselja poskakovalo; sim menil v paradižu pervih starišov biti, ker vse je bilo prijetno, perljudno in veselo. Verh gore je bila zelena dolina, lepe drevesa so cvetle, beli limbarji so rasli, in mnoge belo cvetje. Hladni veter je pihal, ptice so lepo pele. Ves sim bil razveseljen, sim Boga hvalil, ktiri mi je stanovitnost dal; za svét mi ni bilo več mar, tudi moje telo je skoraj duh postalo, serce je hotlo v nebesa zleteti. 
Desiravno od tiga neizrečeniga notrajniga veselja nisim več trudnosti čutil, sim vender Angela prosil: Pusti me tukaj pod tim košatim drevesam nekaj časa sedeti, in te nebeške dobrote vživeti, in med tim mi povej: »Zakaj je pot do te svete divice ojstra, zarašena in sterma; tukaj pa silno lepo, in veselo?« Svetoželja je per meni stala, in Angela prosila me učiti. Angel mi je tako odgovoril: »De s. Čistost na ti gori proč od ljudi prebiva, pomeni de čistost se nar ložeji ohrani v samoti, kjer je manj zmot, zaderg in pohujšanja. Tudi scer v družbi, med svetam in pohujšanjam se zamore čistost ohraniti, pa težeji. Pot do s. Čistosti je ojstra, zarašena, in sterma, ker čistost je slabi natori težka, in malo ljudi jo najde. Kdo jo ljubi, ali je iše? S. Čistost je od hudobnih zaničevana, in malo razsvetljenih je iše, za to je pot zarašena in neznana. Tukaj je silno lepo, in to pomeni de so bogaboječe duše na visoki gori s. Čistosti neizrečeno vesele, ker so blizo Boga. 
Blagor človeku v Čistost zaljubljenimu! On svoje misli lahko do Boga povzdiguje; on prečistiga Boga s čisto dušo dopadljivo moli; on je nas angelov tovarš v božji hvali; on upa in bo dosegel večno plačilo, ktiro je Bog čistim dušam obljubil. Kdor pa nesramno živi, méni, de po rožicah hodi, in pride med ternje vsiga hudiga. Nečistnik je gerd božjim očem in svojim, za to skriva svoje ostudnosti, de razodete niso. Nečistost ga Bogu sovražniga dela, veliko nadlog mu nakopava, in preklet spomin za seboj puša. Nečistnik gerdo ljubi svoje telo, in zavolj svojiga slabiga telesa, dušo in telo pogubi. Čisto živeti je scer v začetku težko, kakor trudnim nogam na stermo goro iti, pa če se človek premaguje, čedalje lažej živi, potlej lohka, in veselo, in od čistiga veselja njegovo serce poskakuje. O Feliks! moje besede skerbno obrani, in po mojih naukih živi.« 
Angelu sim to obljubil, vstal, in šel; majhno sim hodil, in ugledal hišo s. Čistosti. Okoli in okoli je bila obzidrana; in nisim mogel do nje. Svetoželja je hitela vrata najditi, jih je našla, pa terdno zaklenjene, in vratarico per njih. Sim Angela vprašal: »Kako je vratarici ime, de vem po imenu jo ogovoriti, in jo lažeji sprositi mi odpreti?« Angel mi je odgovoril: »Vratarici je ime Sramožljivost; ta je sosebna prijatlica svoje čiste gospe« Pred vratarico grem, jo ponižno po imenu pozdravim, in ji rečem: »Ljuba Sramožlivost! odpri mi, de pred tvojo gospo grem se naučiti, kako čisto živeti, in prečistimu Bogu dopasti.« Ona me ni hotla v obraz pogledati, le v tla je gledala, in odgovorila: »Pojdi nazaj od koder si prišel, ni varno vsakimu človeku verjeti; ti ne bom odperla.« Veliko sim ji pravil od svojiga spreobernenja, in de nič slabiga ne mislim, pa ona mojih obilnih bésedi nevoljna, jih ni hotla poslušati, in je le eno odgovarjala: »Pojdi nazaj, pojdi nazaj.« Kadar sim vidil, de per nji nič ne opravim, sim Svetoželjo poklical, in jo prosil mi pomagati. Svetoželja ji je pričevala od mojiga svetiga namena, in de s svètam božjiga Angela pred s. Čistost želim. Vratarica je Svetoželjo po glasu poznala; v njo svoje oči povzdignila, se veselila nje prihoda, in ji rekla: »Ljuba moja prijatlica, si uslišana, in berž bom odperla, ker vem, de ti nikoli ne hodiš s slabimi.« 
Kadar sim dosegel, kar sim želel, je moje serce od veselja poskakovalo, pa moje veselje se je hitro v žalost prevernilo, ker sim druge zaklenjene vrata vidil, in serdito vratarico per njih. »Kaj bo zdaj?« sim žalosten rekel, moje veselje je hitro minilo. »O božji Angel! eno smo sprosili, te ne bomo mogli. Kako je ti vratarici ime, ktira le z ojstrimi očmi človeka prestraši?« »Ti vratarici,« mi je Angel odgovoril, »je imé Grobost. Ta je serčneji od une, in čez božjo voljo se nikdar ne da, ne sprositi, ne premagati, raji umerje; jest jo bom prosil, in sprosil; brez moje pomoči bi bilo vse tvoje perzadevanje zastonj.« Angel je pred vratarico Grobost šel, in ji rekel: »Vem, ti si zvesta služabnica svoje svete gospe, pa ne boj se, in odpri popotnimu Feliksu, ker zavolj svoje duše v to sveto hišo želi. Jest sim njegov Angel varh, Svetoželja je per njem, in tudi kralj Resnice mu je zapovedal tvojo gospo s. Čistost obiskati.« Vratarica Grobost, kadar je te besede zaslišala, in Angela poznala, je odgovorila: »Jest ti vse verjamem, in bom odperla, ker svojimu kralja se staviti ne smem, vender bom nerada odperla. Božji Angel, ti povem, de le spoštovanje do kralja, in do tebe me sprosi: Svetoželje bi ne poslušala, in nar sveteji ljudje bi me ne napraviti odpreti; raj bi si pustila živlenje vseti.« 
Jest sim menil, de bo berž odperla, pa duri so bile od snotraj zaklenjene; je pozvonila, na to je prišla tovaršica s. Čistosti, in od znotraj vprašala: »Kdo je?« Vratarica Grobost je odgovorila: »Božjapričnost, ne boj se; odpri, in pelji te popotnike pred našo gospo; pa hitro jih nezaj perpelji.« Le takrat se nam je odperlo. 
Tovaršica Božjapričnost nas je spremila do s. Čistosti, ktira se je našiga prihoda prestrašila, in nas nobeniga ni pogledala. Ona je bila v belim oblečena, in nje sramožljivo oblačilo je neizrečeno prijetno dišalo. Nje obraza nisim viditi mogel, ker je bila od mene obernjena proti lepi podobi prečiste divice Marije. Nje sveta tovaršica Božjapričnost se nam je nasproti usedla, in čula nad mojim zaderžanjam, de bi ne bilo ne besedice, ne pogleda zoper svojo voljo božjo. 
Svetoželja je s. Čistost ponižno prosila me učiti, kako prečistimu Bogu s čistim živlenjam dopasti, pa je ni mogla sprositi: ponižno prošnjo je večkrat nedolžno ponavljala, pa ni bila vslišana. Angelu sim se perporočil, mi to dobroto sprositi, pa on ni hotel za me govoriti. Kadar je s. Čistost tolikaj nadležnosti vidila, je svoje usta odperla, in rekla: »Me ne bote sprosili; Marija divica se je Angela Gabrijela prestrašila, in z njim malo govorila; jest morem varniši biti od nje, ker sim slaba.« Svetoželja jo je nadleževala, pa ni bila uslišana. Sveta Čistost je svoji tovaršizi Božjapričnosti ukazala: »Te nadležne spremi iz hiše, in terdno zakleni za njimi: tudi s. Serčnosti reci jih skozi une vrata spremiti, in jih zakleniti.« Kakor je s. Čistost napovedala, je storjeno bilo z mojo veliko žalostjo in špotam, zakaj vedil sim, de le zavolj mene je s. Čistost serdita bila. 
Svetoželja je bila grozno žalostna, jest tudi; sim ménil dosti svetih naukov slišati od božje prijatlice s. Čistosti, namesti tih sim bil osramoten. Zavolj mene sta bila tudi moja sveta tovarša zaničevana; spremljeni smo bili od Božjepričnosti in Grobosti, ko bi bili tatje in razbojniki. Moje serce se je hotlo v meni od velike žalosti razpočiti, sim se zunaj usedel na eno skalo, in na ves glas jokal. Tudi sim djal: »Jest nevredni grešnik sim tiga špota vreden, pa Svetoželja je vsa nedolžna, Angel še bolj, vender sta bila zavolj mene zaničevana.« 
Angel je k meni perstopil, in mi tako govoril: »O Feliks! zakaj si tolikaj žalosten? S. Čistost ni zaničevala, ne mene, ne Svetoželje, tudi tebe ne, tode ona ponižna divica je silno varna in tudi sence kake nevarnosti se boji. Si vidil pred njo sramožljivo podobo prečiste divice Marije, po nji se ona ravna, de prečistimu Bogu dopade. Lih to, kar žali tvoje serce, ti je v nauk, in ti kaže kako varno živeti.« 
Te besede Angela so nekaj potolažile mojo žalostno dušo, in sim ga vprašal. »Zakaj ni bila Svetoželja uslišana?« On mi je odgovoril: »S. Čistost, kako sim ti rekel, je zlo varna, tudi sence kake nevarnosti se boji. Svetoželja ji je všeč, vender podobi dobriga berž ne verjame, ker ni malo hinavzov, ktiri scer sveto govoré, v sercu pa drugači mislijo. Tudi ni bilo malo dobrih duš, ktire so z duham začele, z mesam pa sklenile in se pogubile. Čistost ni nikoli preveč obvarvana: če ravno telo ostane čisto, zamore duša ranjena biti, in to je velika ne reča, ker duša spačena je Bogu ostudna, in napravlja v velike očitne grehe. 
Ljubi Angel, to je res, vender zakaj nisi hotel s. Čistost prositi mene učiti: Sej si vidil za mojo dobroželjno dušo. On mi je odgovoril: Če sim tudi vedil tvojo dobroželjno dušo. On mi je odgovoril: Če sim tudi vedil tvojo dobroželjno dušo, vender nisim hotel za te prositi, ker te je stanovitna sramožljivost s. Čistosti obilniši učila, ko vsi nauki. Ona bi ne bila zamogla ti potrebne varnosti tolikaj z besedo perporočiti, kakor ti jo je z dobrim sgledam. Le živi po nji, in ta nauk je zapopadik vsih naukov. 
Zakaj pa, mi povej, je Sramožljivost vratarica s. Čistosti? Ta sveta vratarica je s. Čistosti zlo potrebna, mi je odgovoril; brez sramožljivosti ni Bogu dopadljive čistosti. Si vidil sveto vratarico Sramožljivost, pa ona te ni pogledala, in tudi ne želela pogledati. Kaj pomagajo le sramožljive oči; če misli niso? Človek, ktirimu le natorna sramožljivost ubrani gledati, govoriti, ali delati zoper zapovedi, ni zadosti pravičen, in ne bo dolgo brez očitnih grehov; če strah božji ubrani, to je pravičnost. Ljubi in imaj sveto sramožljivost iz ljubezni do Boga, in do svoje duše. Kdor ima prederzne, ali razujdane oči; želi viditi, ali prostovoljno gleda, kar se ne spodobi; ali želi od druzih viden biti, in ni čist per Bogu. Oko je polno presijaniga strupa, skušnjave raztrosi, in skušnjave pobera; vsa bogaboječnost, ali razujzdanje duše je v očeh. Kdor je v resnici sramožljiv, je v vsim; se ne smeja slabimu govorjenju, tudi ne govori kar zamore nevarno biti; ni vesel svoje lepe podobe; se oblači sramožljivo; se ljudi druziga spola ogibaj; slabim svojiga spola, veliko manj druziga spola se nikolj rad ne perdruži: grozno natanko ve, kako je per slehernimu človeku, ali perložnosti se zaderžati. Ti posnemaj to sveto vratarico Sramožljivost, ne le po unajnim, ampak tudi v sercu, in bodi sramožljiv v svojih mislih, de ne misliš, ne premišluješ, nočeš zvediti, ali viditi, kar ti Bog prepové. Nikolj ne pozabi, in zmiraj pomni, de Sramožljivost je vratarica s. Čistosti. 
Če vratarica Sramožljivost, sim Angelu djal, sveti Čistosti tolikaj pomaga, zakaj ima drugo, Grobost? On me je učil, rekoč: »Sim že pravil, de čistost ni nikolj preveč obvarovana, ker ima veliko sovražnikov. Sramožljivost je s. Čistosti zlo potrebna, vender ona ima še drugo, Grobost, od ktire ti morem nekaj povedati. Ti vratarici sploh ljudje pravijo Grobost, pa nje pravo ime je Serčnost, in nje sveta gospa jo le tako kliče, kakor si sam od nje slišal.« »Zakaj pa, sim vprašal, so ji pervo, in pravo ime prevergli? Kdo si je to smislil?« »Hudobni so si to smislili, mi je Angel odgovoril, in ti bom povedal zakaj. Hudobni od gerdiga poželjenja obsedeni, niso nikolj dognani, nedolžne skušajo, in jih zapeljati želé. Če se jim slabe duše udajo, so njih prijatlice, in visoko hvaljene; če so pa Bogu zveste, so od razujdanih zaničevane, in jim vse špotljive imena dajejo. Lih taka je bila s. Serčnosti. Ker je bila serčna in stanovitna v zapovedi, in je bila perpravljena raji umreti, ko grešiti, so razujdani iz jeze ji rekli Grobost; tudi drugači so jo zaničevali, pa ona nič ne mara za vse to. 
Sramožljivost in Serčnost ste eniga duha: Kadar razujdani skušajo s. Čistost, ji Sramožljivost pomaga jih odpraviti; če sama ne more, pokliče Serčnost ali Grobost na pomoč, ktira se serčno vojskuje, in ubrani svojo gospo s. Čistost. Ona ne posluša obetov, ne mara za njih očitanje, se njih jeze ne boji, in vse premaga. Tudi ti, o Feliks! delaj tako, de svojo dušo ubraniš pred hudobnimi; bodi sramožljiv in serčen.« 
»O dobrotljivi Angel, ki me lepo učiš, želim še to od tebe zvediti, kakšino službo opravlja Božjapričnost? Ta tovaršica s. Čistosti se mi nepotrebna sdi, ker dve vratarici Sramožljivost in Serčnost, ali Grobost za čast svoje gospe obilno skerbite.« Angel mi je tako odgovoril: »Večkrat si že slišal, de s. Čistost ima dosti sovražnikov; eni tih so vidni, drugi nevidni; préd vsimi ona želi obvarovana biti. Pred silo unajnih sovražnikov jo obvarujete dve sveti služabnici Sramožljivost in Serčnost, ali Grobost: pred zalazovanjam notrajnih ali nevidnih sovražnikov jo obvaruje Božjapričnost, ktira jé nikdar ne zapusti. De moje govorjenje prav umeš, poslušaj kar ti bom zdaj pravil. 
S. Čistost je zlo ponižna, in svojo slabost ponižno spozna; ona ve, de prevzetna divica je nič, ali malo vredna; to ponižno spoznanje svoje slabosti je začetik zdraviga strahu, in vsiga dobriga; in za to ima neodločeno tovaršico Božjapričnost, ktira jo zmiraj opominja Boga nikdar pozabiti. S. Čistost jo rada posluša in nad svojim sercam čuje, de ga tudi kaka huda mislica ne ognusi; tudi skerbi, de si ne da nobene perložnosti v greh: slabosti pa, ktire ji napadajo, serčno premaguje, ker Boga ima zmiraj pred seboj. Božjapričnost se nikoli ne loči od s. Čistosti, ali dela, ali moli, ali govori, ali posluša, ali se napravlja léč, ali leži, ali vstaja, ali drugo dela, je zmiraj per nji, in to je njena velika sreča. S. Čistost se iz božjiga strahu sebe in druzih boji. za to smo bili, sam si pravil, do nje in od nje spremljani ko tatje, in razbojniki. Ona ni tebe slabo sodila, pa tebe in sebe se je bala iz božjiga strahu. 
O Feliks! blagor tebi, če te nauke prav umeš, in po njih živiš. Bodi varen, bodi sramožljiv, serčen, na Boga nikoli ne pozabi, boj se sebe in druzih, ino boš čisto živel, in prečistimu Bogu dopadel.« Angelu sim odgovoril: »Z božjo pomočjo bom delal, kakor me učiš.« Potelj sim mu djal: »Veliko dobriga sim slišal od tebe, in od druzih: svetih služabnikov nebeškiga kralja; vender ne vem, če še kaj potrebujem, in te ponižno prosim mi povedati.« Svetoželja je Angela prehitela, rekoč: »Sim slišala praviti, de tukaj blizo je s. Ponižnost velika božja prijatlica, tudi perserčna prijatlica vsih dobrih duš; če hočeš, jo obišimo.« Angel mi je rekel: »Svetoželja prav govori, potrebno ti je, o Feliks! s. Ponižnost obiskati. Ponižnost si scer našel per vsih bogaboječih tiga svetiga mesta, ker brez nje ni nič dobriga, vender bolji je jo samo viditi, in jo poslušati.« Jest sim obema odgovoril: »Le hitimo do nje, iz serca želim jo spoznati, in bogati, ker vem de Bog le ponižne ljubi.« 
Feliks obiše s. Ponižnost. 
Blizo hiše s. Čistosti je bila majhna in niska hišica s. Ponižnosti. »Čistost in Ponižnost,« mi je Angel rekel, »ste sosebne božje prijatlice, pa tudi med seboj se perserčno ljubite, za to niste ena od druge daleč, de se lažeji obiskovate. Na ti gori je še ena sosebna božja služabnica, namreč s. Pokoršina, duhovna hči s. Ponižnosti; pa s. Pokoršino bomo potlej obiskali. Prej se moreš od s. Ponižnosti učiti, in le potlej boš rad poslušal njeno sveto hčer Pokoršino.« 
To je Angel gredoč govoril, in me peljal pred majhno in nizko hišico s. Ponižnosti, Svetoželja je poterkala; vratarica je odperla, in vprašala. »Koga išete per ti revni hiši?« Angel ji je odgovoril: »Popotnik Feliks naš tovarš želi s sveto Ponižnostjo govoriti, in se od nje kaj dobriga naučiti.« Vratarica se je tih besedi prestrašila, in zavpila: »Nikar tako ne govori. Kaj se bo dobriga Feliks tukaj naučil, ker smo vsi slabi?« Svetoželja je vratarici odgovorila: »Ne verjamem, de bi v hiši s. Ponižnosti slabi bili: vsaj ona je sveta.« Vratarica je odgovorila: »Rada verjamem, in vem, de naša gospa Ponižnost je bogaboječa, vender ona pravi, de je od vsih nar slabeji.« Angel je vratarici rekel: »Kralj Resnice vaš gospod je našimu tovaršu Feliksu zapovedal jo obiskati; tedaj pojdi ji povedat, ga pred se vzeti.« 
Vratarica je komaj Angelu verjela, ker ga ni poznala, vender je šla. Kadar je bila odšla, sim Angela poprašal: »Zakaj vratarica zaničuje vso družino svoje gospe s. Ponižnosti? in zakaj brani do nje?« Angel mi je tako odgovoril: 
»Vratarici je ime Slabost: to nizko ime si je sama zvolila s perpušenjam s. Ponižnosti. Ona ni slaba, ampak sveta; vender méni de je slaba, kakor se je od svoje ponižne gospe naučila. Ona nobeniga, ampak le sebe zaničuje; če je ona od svojih soslužabnic ponižno govorila, je le za to, de bi ne bila kake hvale deležna. Kar je ona govorila, ni iz hinavšine, ampak iz resničniga serca, ker je iz ponižnosti tiga prepričana.« 
Vratarica Slabost je prišla nazaj povedat, de Ponižnost nas ne more uslišati. Jest sim bil tiga odgovora zlo žalosten, pa Angel, prej s podobo človeka perkrit, je vratarici nekaj časti svoje angelske natore razodel, in ji rekel: »Nazaj pojdi, in svoji gospé povej, de more Feliksa pred se spustiti.« Vratarica od nebeške svetlobe božjiga Angela prestrašena, je skoraj omedlela; pa Angel ji je rekel: »Ne boj se, pojdi in berž pridi nazaj.« Storila je tako, in odgovor pernesla: »Ponižnost je v vaše želje dovolila. Takrat je bilo moje serce obveseljeno.« 
Angel in Svetoželja sta pred menoj v hišo šlo, jest pa za njima težko, ker so bile vrata zlo nizke. — Sim se perpognil, vender sim komaj v hišo mogel. Nič lepiga ni bilo v tisti revni hiši; vse je bilo slabo in beraško. S. Ponižnost je v svoji majhni kamri nizko sedela, pa je berž vstala, kadar je nas vidila priti. Angelu se je globoko perklonila, Svetoželjo in mene prijazno pozdravila, potlej je žalostno rekla: »Zakaj k meni pridete modrosti iskat? Kako bom jest druge učila, ki sim naukov druzih potrebna? S timi in drugimi besedami se je poniževala, in se prejete časti resnično sramovala, kakor je njene rudeče obličje pričevalo.« Tiga ni govorila iz hinavšine, ampak iz samočiste resnice; zakaj hinavšine ni v hiši svete Ponižnosti; hinavšina je nar huji napuh, in v ponižni duši je ni. 
Komaj sim v nje nizki hram mogel iti: Odkrit, in majhe postave, sim z glavo do stropa dosegel. Sam per sebi sim mislil: Res, de previsoki ljudje ne morejo biti per s. Ponižnosti. Velikani bi mogli klečati tukaj. Angel in Svetoželja sta s. Ponižnost prosila me učiti, ker je to volja božja. Ona se je neizrečeno branila, zdihovala, in jokala. Angel ji je vnovič zapovedal me učiti, Svetoželja, in jest sva jo lepo prosila, in vsi trije smo jo komaj napravili. 
S. Ponižnost mi je tako govorila! »Ljubi moj Feliks! britko in težavno mi je te učiti, ker malo vem, in mlačno živim: permorana te bom učila, kakor sim od cerkvenih učenikov naučena, pa nikar ne misli, de jest živim po svetih naukih, ktire boš od mene slišal. Poslušaj. 
Če hočeš po božji volji ponižen biti, se skerbno varuj gerdiga napuha. To vsak ve, pa kdo se spozna? Napuh je presijan, in neviden strup, ktiriga je prevzetni duh v serce pervih starišov vliv: to žalostno in škodljivo erbšino imamo vsi. Težko ga poznaš, ker napuh je pijanost duha; če te napuh huji gospoduje, težeji ga poznaš, ker te lažnjivo prepriča, de si kaj. Napuhnjenc je enak pijanimu beraču; za mizo per vinu moško sedi, in razsaja. Je reven in vsiga potreben, pa svoje revšine ne spozna, in svojih cunj ne vidi, ker je njegov um od močniga pitja zmešan. Ta revež more beračiti, de se živi, pa prejete dari je slabo obernil; se je upijanil s tim, kar od dobrotnikov sprosi, in se s tim povišuje, kar bi ga ponižati moglo. Prevzetni človek je ravno tak: on nič svojiga nima; usmiljeni Bog mu je dal, kar ima, on pa se hvali, baha, in se povišuje z božjimi darmi. Velika pijanost duha, in hudobna nehvaležnost je to. 
Bog sovraži, in štrafuje napuhnjene; on ljubi ponižne, in jim pomaga. Vsigamogočni, in usmiljeni Bog je začetnik, in delivic vsiga dobriga; on ve našo nepremožnost, čerti in ponižuje nehvaležne, ktiri svoje hvale išejo. Bog je veliko Angelov v pekel vergel, ker so do sebe dopadajenje imeli; on je perve stariše, kralja Nabuhodonozarja, Antioha, Herodeža, in dosti druzih strašno ponižal, ker njega niso hotli hvaliti. Bog se za svojo čast goreče vname, in v svojim serdu prevzetnike pohodi. On ponižne, in le ponižne ljubi in jih povišuje, ker za njegovo čast skerbé, in svojo zaničujejo. Premisli: —Napuh je lepe Angele v gerde hudiče premenil, kako bo prevzetni človek Bogu dopadel? 
Ne hvali se, in ne povišuj se z nobeno rečjo, temuč le hvali Boga usmileniga delivca vsiga dobriga. Kaj imaš, veš, zamoreš, ali delaš, de bi ne bil od Boga prejel? Duša, telo, zdravje, moč, premoženje; gnada, in vse je le od njega. Če pa si od njega vse prejel, zakaj mu dolžno hvalo odjemlješ? Le Boga hvali, zahvali, in povišuj, sebe nikoli. Če si več od druzih prejel, ojstreji odgovor, in sodba te čaka, ker si hišnik, ne gospodar božjih darov. Slabosti in grehi so tvoje žalostno premoženje; če kaj dobriga imaš, ali delaš, ni tvoje, ni iz tvoje moči, temuč iz gnade, ktire nisi vreden. Če dobro delaš, in se s tim hvališ, ti bodo tvoje dela iz grešniga napuha opravljene, ali od njega spridene, v obsojenje. 
Ne povikšuj sebe, in nobeniga ne zaničuj. Ti ne veš, če si ljubezni, ali serda vreden; ne veš, če boš zveličan, ali pogubljen: ravno tako ne moreš od druzih vediti. Ti ne boš, ne sebe, ne druzih sodil, ampak Bog, ktiri bo slehernimu pravično povernil. Nektiri so dobro začeli, potlej grešili, in v svojih grehih umerli; nektiri so bili veliki grešniki, pa so se spreobernili, in se zveličali. Savel velik sovražnik božje cerkve, je nezasluženo milost prejel; Judež je od Jezusa odstopil, in se pogubil. Veliko tacih zgledov je zapisanih v svetim pismu, de si zmiraj ponižen, in nobeniga ne zaničuješ. Farizej se je v svojo pravičnost zanašal, in colnarja zaničeval, pa farizej je bil grešnik, in je v svojih grehih ostal, colnar je bil grešnik, in je s svojo ponižnostjo sprosil milosti. To naj te prepriča od škodljivosti grešniga napuha, in od potrebe zapovedane ponižnosti. 
Bodi resnično ponižen. Ponižnost je v sercu ne na oblačilih, ali v govorjenji. Ponižni so le ti, ktire Duh Božji resnično poniža. Uboštvo, bolezen, sila, in drugo hudo le potlači človeka, pa le gnada s. Duha ga resnično ponižniga dela. Varuj se hinavske ponižnosti, ktira je nar hujši napuh. Ne ponižaj se, de bi bil od ljudi povišan, ampak bodi resnično ponižen, de boš od Boga povišan. Če si ponižen, dokler nisi svarjen, ali zaničevan, je premalo; če zavolj svarjenja, ali zaničevanja svoj prevzetni strup razlivaš, nisi ponižen, ker prava ponižnost ostane stanovitna. To ti rečem, de se skerbno premisliš, pravično sodiš, in se ne zapeljaš. 
Brez ponižnosti ne moreš Bogu dopasti, ker brez ponižnosti ni prave božje službe. Le ponižnost te prepriča tvojiga dušniga uboštva, in te perganja iz serca moliti, in sebi potrebne gnade sprositi. Veš, de molitev prevzetniga je Bogu ostudna, le molitev ponižniga mu je dopadljiva. Kako boš v cerkvi ponižno molil, če se pred njim ne ponišuješ? Le ponižnost te uči pravo pokoršino, in brez ponižnosti ni Bogu dopadljive pokoršine. Le ponižnosti ti daja poterpežljivost v nadlogah, usmiljenje z bližnjim, strah pred nevarno perložnostjo, krotkost v zaničvanji, spoznanje grehov, perpravno voljo tudi bodeče nauke poslušati, modrost v govorjenji, varnost v vsim. Bodi tedaj ponižen, de Bogu dopadeš. 
Ponižen si, če si zlo perzadevaš čedalje ponižniši biti, ker se zmiraj bojiš premalo ponižnosti imeti. Nisi ponižen, če se pravičniga šteješ, ampak če se zaničuješ, in se sebe nevredniga imaš. Če si ponižnisi, bolj spoznaš svojo veliko spačenost in nevarnost; to te čedalje bolj ponižuje, de v božjim strahu živiš. Le verjami, de se nikdar popolnoma ne spoznaš; za to čedalje bolj skerbi sebe spoznati, pravičniši, in ponižniši živeti. 
De boš ponižen, premišljuj svetost, in modrost božjo, ponižniga Jezusa, ponižno divico Marijo, in ponižne služabnike božje; premišljuj svojo spačenost, slabost, nevarnost, skušnjave, grehe, in nevednost: tudi smert, sodbo božjo, večnost, in karkoli te ponižuje. Bodi zmiraj majhen v svojih očeh, vedno živi v božjim strahu, in tako boš od Jezusa povikšan. 
O Feliks! Boga iz serca prosi ti pomagati po vsih tih naukih živeti: ti nauki niso moji, ampak božji; Boga hvali za nje, ker on je začetik vsiga dobriga. Zdaj pojdi v miru. 
Jest sim silno rad te svete nauke poslušal, in potlej sim odgovoril: »O s. Ponižnost! nikdar jih ne bom pozabil.« Ona me je ojstra pogledala, in ojstro okregala, rekoč: »Zakaj mi praviš s. Ponižnost? zakaj me žališ? zakaj mi rečeš, kar nisim? če mi terdno ne obljubiš, ne več tako govoriti, nikdar več pred moje obličje ne pridi. Sebe ne smeš povikševati, pa tudi ne druzih neumno hvaliti. Resnična hvala je nevarna, pa lažnjiva je grešna.« To ojstro svarjenje me je s sramoto napolnila, nisim mogel njeniga razserjeniga obličja prestati, ves sim bil osramoten, in prestrašen. De bi jo potolažil, sim ji ponižno rekel: »Moje besede so bile iz pripostiga, ne pa iz hudiga serca; nisim iz nobene hinavšine gogoril, ampak kakor si od druzih slišal.« Ona se ni dala od mojih besedi utolažiti, in mi je ojstro rekla: »Če me drugi lažnjivo povikšujejo, mi je njih neumna hvala zoperna, kakor tvoja; tiga nečem slišati, in tiga nikoli ne govori.« Nisim vedil ji odgovoriti, ves osramoten sim spred nje šel. 
Kadar sim zunaj bil, sim Angelu rekel: »Ni ta, ki sim jo obiskal, s. Ponižnost?« »Je,« mi je odgovoril. »Če je s. Ponižnost,« sim djal, »zakaj je bila neizrečeno huda, in me je ojstro svarila, ker sim ji rekel, kar je? ali ne smem resnice govoriti?« Angel me je učil, rekoč: »Vsi ponižni ljudje so taki, lastne hvale ne morejo terpeti, tudi resnično hvalo sovražijo. Ktiri so ponižne duše, ne delajo ko hinavci, ktiri se ponižujejo, de bi bili ponižnim peršteti; kdor je resnično ponižen, tudi resnično sovraži vso hvalo, ker je svoje nevrednosti prepričan. Kdor méni de je ponižen, ni ponižen. Napuhnjeni ne vidi svojih grehov, ponižni ne vidi svojih dobrih del. Napuhnjeni, če tudi nektere svoje unanje grehe vidi, jih pomanjšuje, ali izgovarja; ponižni, če vidi svoje dobre dela, se z njimi ne hvali, le Boga hvali, in méni de veliko manj dobriga dela, kakor je njegova dolžnost. Hvala ali zaničevanje razodeva serce. Ako bi bil ti s. Ponižnost, kar scer ni perpušeno, zaničeval, bi te ne bila svarila; ker pa si jo hvalil, je bila silno razžaljena. Pred drugimi jo vselej imenuj s. Ponižnost, pa nji nikar tako ne pravi, de njene duše ne žališ.« 
»Tvoji nauki, ljubi Angel, mi pričujejo od sosebne bogaboječnosti s. Ponižnosti, mi pomagajo sebe spoznati, in ponižno živeti: pa zakaj, poprašam, se je ona branila me učiti, ki je od Boga toliko razsvetljena?« »Ravno za to, pravi Angel, se je zlo branila tebe učiti, ker je ponižna. Napuhnjeni niso perpravljeni naukov druzih ljudi poslušati, ker ménijo, de nič ne potrebujejo; oni hočejo več vediti od vsih, in ménijo vediti tudi kar ne vedo; druge hočejo učiti, in svoje hvale per tim išejo; če tudi prav učé, jim ni mar tako živeti. Napuhnjeni se iz lastniga dopadajenja v vse reči vtikujejo; ponižni se tudi v potrebnih opravkih boje od napuha skušani biti.« 
»Od kod pa ima s. Ponižnost toliko lepih naukov?« Angel meni: »od Boga, ktiri ponižnim gnado daje, in svoje skrivnosti razodeva. Ponižni spoznajo svojo slabost, za to radi molijo, in Bog njih prošnje uslišuje, kakor je sam obljubil; jim daje modrost svetih, in vse, kar potrebujejo k zveličanju. Nektiri bogaboječi kristiani so brez vse posvetne učenosti, vender božje reči zlo razumejo, in od njih vedo prečudno lepo govoriti. Nasproti so drugi, posvetni modrijani visoko učeni in prebrisani, pa v pobožnosti so silno nevedni. Bodi ponižen, in boš moder.« 
»Resnično je to,« sim mu odgovoril, »in po tvojih naukih bom skerbel bogaboječe živeti, de modrost v meni prebiva. Sveti Angel božji! še to mi povej: pred hišo s. Poterpežljivosti, od ktire sva se zdaj menila, si mi rekel, de ima blizo sebe sveto duhovno hčer Pokoršino; kje je?« Angel mi je odgovoril: »S. Pokoršina je tukaj blizo v majhni hiši, in hitro pridemo do nje.« 
Svetoželja je pred Angela stopila, in mu rekla: »Prosim te Feliksu povedati, kako je s. Pokoršina hči s. Ponižnosti? Angel mi je tako govoril: »S. Pokoršina je duhovna, pa resnična hči s. Ponižnosti, ker brez ponižnosti ni pokoršine. S. Ponižnost premišljuje popolnoma oblast vsigamogočniga Boga, spozna dolžnost njemu se podvreči, se mu resnično podverže, in tako je s. Pokoršina rojena. Prave pokoršine ni brez prave ponižnosti; kdor ni ponižen, ni pokoren; kdor je pokoren, je ponižen. Če se pokoršina ne izhaja iz ponižnosti, ni nič vredna, ali je slaba; je iz strahu, ali iz lakomnosti, ali iz hinavšine, ali od drugod. S. Pokoršina resnična hči s. Ponižnosti je polna vsih dobrih lastnost svoje bogaboječe ponižne matere, je ponižna, revna, hitra, poterpežljiva; ona želi, in dela, karkoli ji je zapovedaniga, če le zamore, in če je po volji božji. Če ne zamore, saj želi; če ni po volji božji, je le zvesta Bogu, če pa ji je mogoče in perpušeno, se popolnoma podverže, in stori brez vsiga godernjanja.« 
Angelu sim odgovoril: »O kako ljuba, nedolžna, in pridna je s. Pokoršina! Le pelji me do nje, de se naučim v ponižni pokoršini živeti.« On mi pravi: »To je tudi moja misel, ker ponižno pokoršino spoznati je velika modrost, in to delati je sosebna svetost. Le pojdi za menoj; ona je tukaj blizo, de se s svojo sveto materjo lohka pogostim pogovarja.« 
Feliks obiše s. Pokoršino. 
Zraven hišice s. Ponižnosti je bilo majhno prebivališe njene duhovne hčere s. Pokoršine. Kjerkoli sim prej bil, sim vrata najdel zaperte, tudi vratarja, ali vratarico per njih; per nekterih sim mogel zlo prositi mi odpreti, tukaj pa ne. »Hiša s. Pokoršine je zmiraj, in vsim odperta,« mi je Angel rekel; »ona nima, ne vratarja, ne vratarice.« Nad tim sim se čudil, pa on me je učil, rekoč: »S. Pokoršina vedno želi, in je zmiraj perpravljena vsim ljudem po volji božji streči, za to ima po dnevi in po noči hišne vrata odperte, de potrebni ljudje brez vsiga zaderžka do nje gredo, ali služabniki njenih oblastnikov brez pomude do nje morejo. Ona nima nobene služabnice, ker je raji v pokoršini vsih, kakor enimu samimu človeku zapovedovati. Vse sama opravlja, pa poterpežljivo, kakor jo je njena sveta mati Ponižnost učila.« 
Angela sim poprašal: »Zakaj ima zmiraj odperte vrata tukaj na samoti? se ne boji slabih?« Angel mi je odgovoril: »Pod oblastjo kralja Resnice se ni hudobnih bati; ako bi tudi hudobni v nje hišo prišli, in ji zapovedali, kar Bog prepove, bi jih ne poslušala. Ona je vsa ponižna in pokorna, pa le božjo voljo delati, zoper njo nikoli; ona je ponižne, pa ne mehke duše. Ako bi ji pa hudobni zapovedali storiti, kar sme bi bila tudi njim pokorna zavolj Boga,« 
Govorjenje Angela mi je dopadlo, in sim zlo želel jo poznati. S. Pokoršina nas je še deleč ugledala, nam naproti pertekla, in ponižno rekla: »Dobri ljudje, kaj od mene želite? zamorem v kaki dobri reči vam postreči?« »O,« sim djal, »očitno se vidi, de je s. Pokoršina res ponižna hči ponižne matere!« Svetoželja ji je tako govorila: »Naš tovarš Feliks, ktiri je nekaj časa po svoji volji v nepokoršini živel, želi s teboj govoriti se popolnoma pokoršine naučiti.« S. Pokoršina me je vprašala: »Je resnično, kar tvoja tovaršica govori?« »Resnično,« sim ji odgovoril. »Če želiš,« mi ona pravi, »po božji volji živeti, in se svoji volji resnično odpoveš, me veseli, in te bom rada učila. 
Nar prej mi odkrito in resnično obljubi svoji volji se odpovedati; to je nar potrebniši, pa nar težeji, Vsim rečém se človek ložeji odpove, ko lastni volji, če pa tiga ne stori, per njem ni prave pokoršine. Nobena zver ni huji od lastne volje, ni gada bolj zvitiga in škodlivišiga od nje.« Sim ji obljubil. »Tvoja obljuba mi dopade,« je rekla, »in je potrebna, pa prehitro ne verjami sebi, in vedno čuj nad svojim sercam, ker človek od greha spačen se zapeljuje; nevideno in nečutno se zapeljuje, tudi, kadar méni iz dobriga serca božje volje iskati.« 
S. Pokoršino me je potlej vprašala: »Si bil per moji dobri materi?« »Ravno zdaj,« sim odgovoril. »Si pa perpravlen vse delati, kar te je s zgledam in z besedo učila?« »iz serca želim,« sim djal. »Če si njeniga ponižniga duha poln, boš moje besede rad poslušal, po njih zvesto živel, in blagor ti bo. Obljubiš za terdno svoji slabi volji se odpovedati, in sveto voljo božjo vselej delati?« »Bom,« sim ji terdo odgovoril. Ta moja beseda: Bom, je tako strašno s. Pokoršino razkačila, de od svete jeze ni mogla berž govoriti; bistro, in serdito je v me gledala, in jest neumnež nisim vedil, kaj ji je, ali v čim sim jo razžalil; potlej sim zvedil. 
Dolgo me je serdito gledala, potlej mi ojstvo rekla: »O lažnik, in prevzetnik! rekel si, de si bil per moji dobri in ponižni materi, pa ni res; de si se zlegal, že tvoje govorjenje obilno spričuje.« Ponižno sim ji odgovoril: »Ne lažem, resnično sim bil per s. Ponižnosti, naj moja bogaboječa tovarša pričujeta.« Angel in Svetoželja sta s. Pokoršini rekla: »Res, vsi trije, smo bili per tvoji dobri materi s. Ponižnosti.« »Če si bil,« mi je s. Pokoršina rekla, pa njenih svetih naukov nisi poslušal, ali si jih pozabil.« »Menim,« sim ji krotko odgovoril, »de še jih pomnim.« »Če je to res,« mi ona pravi, »zakaj si prederzno odgovoril? Svoji slabi volji se bom odpovedal, in božjo voljo vselej spolnoval, pa pomoči gnade s. Duha zlo nisi imenoval. Ne veš, de brez gnade božje ni prave pokoršine? Ti si se le z besedo svoji volji odpovedal, in obljubil po božji delati: tedaj upaš v svojo moč, nisi ponižen, tudi ne veš, kaj je keršanska ponižnost.« 
Njeno ognjeno svarjenje je moje serce oplašilo, vender sim ponižno odgovoril, de brez pomoči gnade s. Duha nič ne morem Bogu dopadljivega storiti. »Zdaj po veri govoriš,« pravi, »pa če to veruješ, zakaj se spozabiš? O Feliks! bodi poln resnične ponižnosti, brez nje ni pravičnosti. Moja ljuba prijatliza Čistomisel ni našla vsiga po volji božji; potlej si se nekaj poboljšal, pa je še nekaj tamniga in zvijačniga v tebi. Nikdar ne pozabi, zmiraj pomni, in terdno verovaj, de gnada božja, le gnada božja, in nič druziga te ne more ozdraviti; brez nje ni prave, ni serčne, ni stanovitne pokoršine, in ni zveličanja.« 
To modro govorjenje s. Pokoršine me je z veliko žalostjo napolnilo, in sim tiho djal: »Glejte, kako božji služabniki, in služabnice natanko mislijo, govore in delajo! Dolgo sim že na vozki poti, Svetoželja pred menoj hodi, Angel me uči, veliko dobriga sim vidil in slišal, vender še premalo vem, in se malo spoznam. Kakšin bi bil, ako bi še na široki poti, ali v mestu Golufije per razujzdanih bil?« Ta žalostna misel me je grozno ponižala, svojo strašno nevednost in nevrednost sim spoznal, in jo milo obžaloval; mile solze so se mi uderle. 
S. Pokoršina, kadar me je resnično žalostniga vidila, je bila potolažena, in mi je prijazno rekla: »Žalostno spoznanje svoje nevrednosti je začetik Bogu dopadljive pokoršine, ker to spoznanje človeka napravi iz serca moliti, po gnadi s. Duha zdihovati, in v ponižnosti živeti; toraj te bom učila, in ti skerbno poslušaj. 
I. Če hočeš Bogu pokoren biti, in svojo dušo zveličati, odpovej se svoji hudobni volji, kakor sim ti v začetku rekla. Ne imaj serca razdeljeniga med Bogam in svétam. Svét, meso, hudič niso tvoji gospodje, ampak tvoji sovražniki; le Bog je tvoj stvarnik in gospod; njemu se popolnoma udaj, njegovi oblasti bodi vselej pokoren, in boš srečen vekomaj. Če po svoji volji delaš, se božji volji ustavljaš, in boš nesrečen vekomaj, Karkoli se ti pergodi, preterpi, ako ni Bog razžaljen; če je on pa razžaljen, bodi žalosten; si perzadevaj grehe odvračati iz ljubezni do Boga. Per vsim le božje volje iši, svoje nikoli; tako boš pravične vesti, ponižne in pokorne duše. Svoje volje soper božjo iskati je nar hujši napuh; svoji volji se rad odpovedati, in po božji delati, je vsa svetost. De boš tiga prepričan, poslušaj: 
II. Nemogoče ti je Bogu služiti, ako po svoji volji živiš. Kakšna bi bila tvoja božja služba, kako bi brez pokoršne živel? Bog hoče vso tvojo dušo, in ti popolnoma pokoršino zapove; te pravične zapovedi ne moreš spolnovati, če po svoji volji živiš. Tvoja hudobna volja, če je Bogu popolnoma ne podveržeš, bo dosti izgovorov našla zoper zapovedi, jih boš slabo razlagal, in sebe zapeljeval. Če te ponižnost Bogu ne podverže, boš tudi razodete resnice po svojim napuhu, ali poželjenji razlagal, boš zašel, in ne boš v sveti veri stanoviten. 
III. Če svoje hude volje ne ukrotiš, kako boš oblastnikam pokoren, ktirim te je Bog podvergel? Duhovni, in deželni oblastniki so božji namestniki, in naši dobrotniki, ktiri čujejo za našo časno in večno srečo. Njim ne moreš zavolj vesti pokoren biti, kakor ti Bog zapove, ako se svoji volji ne odpoveš. Nepokoršina, razpertno govorjenje, in dosti druziga hudiga se iz nepokorne volje izhaja. 
IV. Tudi med ljudmi ne moreš pravično in pokojno živeti, če svoje volje ne premaguješ. Zmiraj boš imel dosti nepokoja, prepira, in jeze, če nisi ponižne in pokorne volje: boš neusmiljen gospodar, neukréten hlapec, nepokoren otrok, slab sosed, in nič prida človeka. Iz te hude terme boš legal, lažnjivo pričeval, se toževal, in hude reči počenjal, de premagaš, in tvoja volja obvelja. Če si terdovratne volje, boš svèt modrih zaničeval, resnici se prederzno ustavljal, boš le svoj napuh poslušal, ne boš hotel svojih zmot ne spoznati, ne popraviti. 
To, in dosti druziga hudiga se izhaja iz lastne hudobne volje. Toraj ti svetujem, in zapovem svojo voljo Bogu podvreči; tvoja naj bo z njegovo združena, in le tako boš pokoren.« Že več bi bila s. Pokoršina govorila, pa je Slabost, vratarica s. Ponižnosti pertekla, in ji rekla: T«voja dobra mati, in moja bogaboječa gospa, želi s teboj govoriti.« S. Pokoršina ji je odgovorila: »Berž pridem.« Nam pa je djala: »Zdaj nimam perložniga časa z vami govoriti; pojdite srečni.« Hitela je k svoji ljubi materi. 
Zlo žalosten sim bil neprevideniga odhoda s. Pokoršine, in sim Angelu rekel: »Škoda da me ni še nekaj časa učila učila; mar bi bila še majhno per nas, in bi bila le potlej k svoji materi šla.« Angel mi je odgovoril: »Nauki s. Pokoršine so ti res bili potrebni, pa tudi nje zgled ti je potreben. Ona te je z besedo in z zgledam slušati učila in ti je pokoršino zapovedala, in s svojo hitro pokoršino te pokoršina je zate narlepši nauk, ti ravno tako delaj. Ona ni storila po navadi napuhnjenih, ktiri oblastno zapovedujejo, in za pokoršino ne vedo.« 
»To mi dopade,« sim Angelu rekel, »vender meni se čudno sdi, de me je s. Pokoršina duhovna hči s. Ponižnosti, zavolj majhne besede neizrečeno ojstro svarila, in oblastno zapovedovala.« Angel meni: »O Feliks! povej mi, zakaj te je svarila, in ti zapovedovala? Premisli sam, in lohko veš, de le tvoje misli. poravnati, in tvojo dušo poboljšati. Ona te ni svarila, ali ti zapovedala iz ljubezni do sebe, ampak iz ljubezni do Boga, in do tvoje duše; oblastno uči, ker je za čast božjo vneta. Ti ravno tako delaj: bodi Bogu in oblastnikam pokoren, ker ona; pa tudi svojim podložnim zapoveduj pokoršino, ker ta jim je potrebna; pokoršino zapoveduj, ne zavolj svoje, ampak zavolj božje časti.« 
»Vsi tvoji, in s. Pokoršine nauki,« sim Angelu rekel, »so po volji božji; pa še nekaj zvediti želim: Kaj méniš, je s. Pokoršina svojiga nizkiga stanu zadovoljna?« Angel mi je odgovoril: »Če tiga ne veš, malo veš, in si že pozabil, de je ona dobra hči ponižne matere. Kdor rad posluša nauke s. Ponižnosti, je v pokoršini zadovoljen in vesel, ker ve, de bo v pokoršino lažeji zveličan. Napuhnjeni oblastno gospodujejo, in neradi bogajo; ponižni neradi in pravično gospodujejo, in veseli bogajo. Ponižnost uči, de v pokoršini je varniši živeti, ko v oblasti; zavolj tiga so vsi ponižni svojiga nizkiga stanu zadovoljni. Ponižni so raji v pokoršini, ker imajo v nizkim stanu manj dolžnost, manj skerbi, in zmot. Zdaj, o Feliks! lohko veš, de je s. Pokoršina, dobra hči s. Ponižnosti, svojiga nizkiga stanu zadovoljna.« 
Sa vse te svete nauke sim se Angelu lepo zahvalil, in potlej mu rekel: »Počakajmo s. Pokoršino; morebiti bo kmalo prišla.« Angel mi pravi: »S. Pokoršina ne bo berž prišla; ona je vsak dan več ur per svoji sveti materi, ker brez njenih naukov ne more svoje službe zvesto opravljati: si že slišal, de brez ponižnosti ni pokoršine.« »To je prav,« sim mu odgovoril, »prej nisim vedil, zdaj pa vem, de ponižnost in pokoršina ste neodločene. S. Pokoršina me je ojstro svarila, in oblastno učila, vender še premalo, ker prave pokoršine ni nikoli preveč.« 
Feliks se posvetuje z Angelam, in Svetoželjo: gre sam v hišo s. Pokore na vselej. 
Svetoželja mi je svetovala Angela poprašati: »Je še kaj dobriga v mestu Resnice viditi potrebniga?« Angel mi je odgovoril: »Vse si vidil ali slišal, kar potrebuješ k zveličanju; le ostani stanoviten, in boš zveličan. Bil si per s. Samoti; od nje si bil naučen od vsiga nepotrebniga, in škodljiviga odločen živeti: S. Čistomisel te je učila skerbno sebe premisliti, svoje serce očiševati in očistiti, de bi Boga iz zgoli ljubezni do njega služil. Per Božjimstrahu si spoznal, kako Boga se bati iz ljubezni. S. Bogaslužnost ti je dopovedala, kako vsigamogočnimu Bogu služiti. S: Modrost ti je potrebne nauke dala. Od s. Poterpežljivosti si bil naučen vse težave v duhu pokore voljno preterpeti. S. Pokora te je učila, v čim je pravo spreobernenje, in kako pravičnost zadobiti. S. Molitev te je skerbno učila Boga dopadljivo moliti, in si potrebne gnade sprositi. Si vidil veliko nevarnost, sramožljivost in serčnost s. Čistosti. S. Ponižnost, in njena duhovna hči s. Pokoršina ste te ravno kar skerbno učile s ponižno pokoršino Bogu dopasti. Vse potrebne nauke si že prejel, po tih zvesto živi, in ti bo zadosti.« 
»O sveti Angel božji, perzanesi mi: ti si rekel, vse potrebne nauke si prejel; pa s. Ljubezni nisim še obiskal, vender sim vselej slišal, de je ona nar potrebniši, kraljica vsih čednost, duša vsih dobrih del, začetik in konec vsiga dobriga.« Angelu so bile moje besede všeč, in mi je prijazno odgovoril: »O Feliks! tvoja misel je od Svetoželje, za to dobra; vender pa smo Ljubezen že obiskali.« »Kadaj?« sim ga vprašal. »Smo jo že,« je terdil. »Pa ne,« sim mu iz naglosti odgovoril, »nismo je obiskali ne.« Angel ni bil moje nadležnosti nevoljen, temuč me je tako učil: »Ljubezen smo obiskali, ker je per vsih svetih podložnih kralja Resnice. Ona je gnala s. Samoto v pušavo razodete resnice, in sebe premišljevati; je Čistomisel učila po božji svetosti pravično misliti, in delati; je bila per kralji Resnice, ker brez ljubezni ni resnice; Strahbožji je iz ljubezni, kakor si že slišal; ona je duhovno živlenje s. Bogaslužnosti; Poterpežljivost pride iz zgoli ljubezni do Boga, in do bližniga; ljubezen je v hiši s. Pokore, ker brez ljubezni ni pokore, ni odpušanja; ona perganja s. Molitev s solzami prositi obilniši gnade čedalje prejemati; uči s. Čistost zavolj Boga svoje slabosti premagovati; s. Ponižnost le od nje živi, in s. Pokoršina le zavolj nje vse pravične zapovedi dopolnuje. — Ljubezen je duhovno živjenje vsih bogaboječih, in duša vsih dobrih del, pa skrita ostane; dela ljubezni vidiš, nje pa ne; Bog jo daje, jo vidi, in plačuje. Ona ima vse podobe, je zmiraj ena, pa zmiraj drugačna, je stanovitna pa se vedno premenjuje, ali se razodeva pod drugačno podobo: je prijazna in bistra, je krotka in svareča, je pravična in usmiljena, je velika in majhna, je molčeča in zgovorna, je ponižna in oblastna: ljubezen vse to dela, pa je ne vidiš. — Prosim te pa ne se zapeljati. Napuh, hinavšina, lakomnost, lastna ljubezen, ravno to dela, kar čista ljubezen, desiravno ne iz čiste ljubezni; spačena lastna ljubezen je tudi včasi usmiljena, poterpežljiva, ponižna, dobrodelna, pa le na videz dela. Namen dobrih del pričuje od kod je, če iz svete ali spačene ljubezni. Namen svete ljubezni je le božja čast in zveličanje bližniga; namen spačene ljubezni je le lastno dopadajenje, ali dobičik. Ta dvojni namen razloči dobre in slabe dela, zveliča ali pogubi, pa to je pred svetam sploh skrito, in le Bogu odkrito. To permora v ponižnosti živeti, nikoli se v svojo pravičnost zanašati, vedno prositi za svetlobo, zmiraj očiševati svoje serce. Prosim te ne pozabi tih naukov.« 
»Tvoj nauki,« sim Angelu odgovoril, »so sveti, čisti, potrebni in meni prijetni. Zdaj tebe in Svetoželjo ponižno prosim mi povedati, kaj mi je storiti; pojdem domu, ali tukaj ostanem? Kaj bo moji duši bolji, želim zvediti in storiti.« Svetoželja mi je odgovorila: »Ljubi moj Feliks! le tukaj ostani; vem, tudi per hudobnih ti je mogoče pravično živeti, pa težeji. To je moja misel, vender, kar bo Angel rekel, more obveljati.« Angel je besede Svetoželje poterdil, in jest sim obema rekel: »iz serca vama bom pokoren, pa zvediti želim, per kom naj tukaj ostanem?« 
Angel mi je odgovoril: »Feliks, sam veš kako slabo si na široki poti, in na golufnim mestu živel: toraj moreš v hiši s. Pokore vse dni svojiga živjenja biti.« »Tvoj svèt je dober,« sim Angelu rekel, »pa ne vem, če bom mogel vse delati, kar mi bo zapovedovala: želim in se bojim, terpljenja sim vreden in potreben, vender ....!« »Kaj hočeš reči?« mi je Angel nekoljko ojstro odgovoril. »Če si terpljenja vreden in potreben, zakaj si pomišluješ? Hočeš brez terpljenja se spokoriti, in v nebesa iti? Pomisli, kaj in koliko si terpel na poti pogubljenja. Si že pozabil, koliko nepokoja in nadležnosti si prestati mogel, in zraven dosti bolečiga pečenja svoje vesti? Terpel si dosti za večno pogubljenje, se pa terpeti bojiš za nebeško kraljestvo? — Tebi ne bo preveč, ali predolgo, če v pokori do smerti živiš, ker tvoje živjenje je kratko, terpljenje majhno, plačilo pa veliko in večno.« Jest sim z očmi v tla svareče besede božjiga Angela poslušal, in potlej mu serčno odgovoril: »Svoje slabosti sim žalosten, in se hočem Bogu v dar dati vse dni svojiga živjenja; samo prosim, spremita me do s. Pokore.« 
Gremo tje, pa jest sim hitel, in skoraj Svetoželjo prehitel. Sim ugledal vratarja Sovražtvo, pa se ga nisim nič bal, ker mi je njegovo dobro serce že znano bilo. Kadar sim pred njega prišel, me je berž poznal, in prijazno poprašal, kaj hočem? Svetoželja mu je namesti mene odgovorila: »Ta moj tovarš Feliks želi v ti hiši do smerti biti.« Vratar me je ljubeznivo pogledal, in mi rekel: »S. Pokora bo tvojiga prihoda vesela, le serčno in stanovitno jo bogaj.« Sim se mu perporočil, in šel v dvoriše s. Pokore. Angel me je za roko prijel, vstavil in učil, rekoč: »Kadar boš pred s. Pokoro prišel, poklekni, in jo klečé prosi te me svojce vzeti.« Angelu sim pohlevno odgovoril: »Ponižujem se rad, in bom storil, kar si mi zapovedal, vender tvoje zapovedi ne umem.« Vratar mi je rekel: »S. Pokora bo tvojiga prihoda vesela: zakaj jo morem prositi me med svoje vzeti?« Angel me je učil, rekoč: »Božja milost je neizrečeno velika, vender grešnikov dolžnost je se poniževati. O de bi ti vedil, kako velik dar je pokora! Smertni greh zaničuje Boga, tapta Jezusovo sveto kri, dušo ognusi, zaprè nebesa, odprè pekel; resnična pokora vse to popravi, za to je sosebni dar usmiljeniga Boga. Hudodelnik v smert obsojen bi svojiga sodnika, klečé rad prosil mu odpustiti, in bi za veliko srečo štel s poniževanjam, z žalostjo, in z majhnim terplenjam smerti oditi. Če le pomisliš, kaj je telesna smert memo večniga pogubljenja, se boš rad ponižal, in prosil v stanovitni pokori živeti.« Angelu sim odgovoril: »Te zahvalim za podučenje; že prej sim bil perpravljen se poniževati, zdaj pa tudi vem, zakaj se moram, in bom rad storil, kar si mi zapovedal.« 
Angel mi je rekel: »Prav si odgovoril, pa le skerbi stanoviten ostati. Zdaj sam pojdi do s. Pokore, se ponižaj pred njo in jo bogaj, pa mene in Svetoželje ne bož več vidil; povsod bova scer per tebi, pa nevidna. Boga ljubi, njega se boj, njemu služi, stanoviten bodi v njegovi službi; per sodbi bom tvoj tožnik, ako me ne poslušaš: le živi sveto, de v moji družbi Boga hvališ vekomaj.« Besede Angela so moje serce presunile in me prestrašile, solze so se mi uderle, in kadar sim si solzne oči brisal, sta Angel in Svetoželja zginila, sam ostal v dvorišu s. Pokore. Ves čas svojiga živjenja nisim enake žalosti občutil; potelj sim mislil, in djal: To je skušnja moje stanovitnosti; tudi učenci so bili Jezusoviga odhoda žalostni, pa jim je to bilo dobro, tudi meni bo takó: naj se zgodi božja volja.« 
Kadar mi je vidna pomoč Angela in Svetoželje zginila, sim bil ponižniši, sim svojo slabost bolj čutil, in le v Boga svoje upanje stavil. Sim šel pred s. Pokoro, pred njo pokleknil, in jo ponižno prosil: Zavolj božje milosti, in Jezusovih ran te prosim me vzeti med svoje otroke; tukaj želim biti vse dni svojiga živjenja. S. Pokora mi je prijazno rekla: »O Feliks! tvoja dobra volja je Bogu všeč, pa le obljubiti je premalo, moraš tudi po volji božji v pokori živeti. Boš pokoren Bogu, meni, s. Pokorjonju in s. Postu? Ti si že bil v ti hiši, in nekoliko veš kako živimo, tudi veš, de se pokore potreben, toraj mi odkrito povej, kaj misliš?« »Druziga ne mislim in ne želim,« sim ji odgovoril, »ko v pokori biti do smerti. S. Pokora je zahvalila Boga, moje ime, perimik, deželo, starost in dan mojiga prihoda zapisala, potlej mi je ukazala vstati, in mi je serčnost dala. Je berž po svoji služabnizi poklicala s. Pokorjenje, in njemu me v oblast dala. Vsi prebivavci hiši s. Pokore so bili mojiga prihoda veseli, so Boga hvalili, in so me prosili v dobrim sklepu stanoviten ostati. 
V pričo Boga, Marije, vsih svetnikov, in vsih ljudi svojo veliko slabost spoznam: perve dni svojiga stanovanja v hiši s. Pokore je bilo moji slabi natori neperljudno: zgodaj vstajati, dolgo premišljevati in moliti, delati, se postiti, in drugo ni bilo mojimu telesu všeč, pa božja gnada mi je pomagala, hitro sim se pervadil, potlej lahko in veselo živel. Čudno premenjenje je bilo v meni: prej sim po svojih hudih željah v grehih živel, vender nisim bil vesel, ker me je vest pekla; potlej sim v solzah veselo živel; moji grehi so bili zmiraj pred mojimi očmi, sim jih milo obžaloval, pa če sim jih bolj obžaloval, veseliši sim živel, ker sim v božjo milost, in v zasluženje Jezusovo terdno ji upal. Velikokrat sim mislil, in djal: O hvala bodi usmiljenimu Bogu, ktiri me je po svoji veliki milosti od pogabljena rešel, kamor sim hitel s svojim slabim živjenjam! O zapeljivi svet, o zmoteni Adamovi otroci! vi se na pameti mešate, ker veliko terpite za iti med hudiče v večno pogubljenje. Mar bi Bogu zvesto služili, ktiri tudi tukaj plačuje dobre dela s čeznatornim veseljam s. Duha, po smerti pa jim sebe vživati daje na vekomaj. 
O zapeljane duše! premislite, in slepo ne hitite v večno pogubljenje. Bolji je mir vesti od veliciga bogastva; bolji in slajši so solzé od vsiga strupeniga veselja svetá. Vernite se iz vsiga strupeniga veselja svetá. Vernite se iz vsiga serca k usmiljenimu Bogu; zakaj plačilo greha je večna smert, plačilo prave pokore je večno živjenje. V pokori, v solzah, v božji službi hočem stanovitno živeti, de Jezusa pravičniga sodnika prijazniga najdem. Vedno ga bom prosil tudi mojim zapeljanim bratam in sestram gnado dati prave pokore, de jest in oni pridemo v sveto družbo Marije, Angelov, Apostelnov, Martrenikov in druzih Svetnikov usmiljeniga Boga ljubit in hvalit vekomaj. Amen. 

NA NOVIGA LEJTA DAN. 
Vocatum est nomen eius IESUS 
Je njega ime bilu imenovanu JEZUS 
En srečen, veseli inu vsih troštov nebeških poln dan inu začetek noviga lejta, nebesko večnost N. N. voščim inu prosim od taistiga, kateri danes tu sladku inu nersveteši ime JEZUS si je izvolil. Le-tu bodi celu lejtu vaše veselje, trošt inu pomoč, kakor j ebilu preroka Abacuca, kateri je djal, de vse svoje trošte jišče v tem s. slatkem imenu JESUS: Ego autem guadebo in Domino, & exultabo in Deo JESU meo. Inu tudi Marija Divica, ta nervekši duhovni trošt, v tem s. imenu je našla, kir pravi: Exultavit spiritus meus in Deo Salutari meo. Moj duh se rezveseli v Bogu, mojmu izveličarju, namreč v JESUSU, zakaj JESUS hoče reči izveličer. Le-tu sladku inu nersveteši s. ime bodi vaš trošt inu pomoč le-tu lejtu 1697., katera danes začne. Inu kadar bi bilu meni mogoče, jest bi hotel danes sturiti, kakor vselej na noviga lejta dan je strnil celtarski krajl Livius, kateri v eni zlati kočiji po celem mestu se pustil pelati inu z le-te kočije rdeči zlati so kapali, na katerih je bilu zapisanu: Krajl vošči starim inu mladim, bogatim inu ubogim enu srečnu inu veselu novu lejtu. Ali Bug meni odpusti, aku želim v zlati kočiji se pelati, dokler meni moja regula prepovej, se pelati v kočiji inu danarje imeti. Zatoraj N. N. bodo mojo dobro volo namejsti djajna vzeli inu namejsti rdečih zlatov sem ofrav Očetu nebeskimu našiga Odrešenika Kristusa JEZUSA, de bi skuzi le-ta moj današni sveti ofer enu srečnu novu lejtu hotel dati N. N., duhovnim inu deželskim, starim inu mladim & c., de bi letu lejtu 1697. zdravi, veseli, bogati inu zlasti v gnadi božji dokončali. Inu de bodo N. N. enu znamine moje dobre vole imeli, taistom hočem (vsakaterimu po njegovem stanu) en faconetel šenkat; inu če v le-tega bodo flisnu gledali inu premišlovali, jim oblubim z božjo pomočjo, de bodo enu srečnu novu lejtu imeli, ter jih začnem vun deliti. Nerpoprej sem dolžan novu lejtu dati tem visoku časti vrednem mašnikom, dokler sam s. Duh zapovej za Bugam nerprvu mašnike častiti, rekoč: Honora Deum ex tota anima, & honorifica sacerdotes. Inu s. Krisostomus pravi, de čast inu stan teh mašnikov je vekši kakor čast inu stan teh krajlov: Si vis videre quantum absit Rex a Sacerdote, expende modum potestatis vtrique traditæ: Vulebis Sacerdotem multo sublimus Rege sendetem, qui terrenarum rerum administrationem sortitur, verum Sacerdoti Deses in Coelo est collocata, & de coelestibus negotijs pronuntiandi babet potestatem. Zatoraj se spodobi, de nerpoprej bom mašnikom dal za novu lejtu en faconetel inu ta nerlepši, namreč faconetel s. Veronike. Le-ta bogaboječa inu sveta gospa je šla za Kristusam Jezusam, kadar je vlekel ta težki križ na hrib Kalvarije ter se je v srci smilil Veroniki, taku de milu se je jokala; inu kadar je vidila, de očesa inu obliče Kristusavu je bilu polnu krivi, pade na svoje kolena ter s svojim faconetelnam Kristusavu obliče obriše. Kristusu ta bogaboječa šlužba dopade inu v tem faconetelnu svoje svetu obliče drukanu pusti, kateri še današni dan v Rimi z enu veliku čudu tem bogaboječem kršenikom se kaže. 
Tiga vam, o častiti mašniki, šenkam, v tega se imate vi špeglat, kateri ravnu k vam pravi: Exemplum dedi vobis, ut, quemadmodum ego feci, ita & vos faciatis. Kristus 33 lejt je iskal te zgublene avčice ter za izveličajne taistih v nevarnost je postavil svoj život kakor en dober pastjer. Ego sum Pastor bonus, & pono animam meam pro ovibus meis. Inu nej iskal obeniga posvejtniga dobička, ampak izveličajne tih duš. Filius bominis venit quærere, & salvum facere, quod perierat. Inu vsak dan v tempelni je vučil tu, kar ima sturiti človek, aku hoče izveličan biti. Quotidie erat docens in temple. Inu vse le-tu, kar je učil folk držati, on sam je poprej taistu sturil. Capit Jesus facere, & docere. Ter za odpuščajne grehov tiga folka sam sebe je Očetu nebeskimu ofral. Christus dum adbuc infirmi assemus, secundam tempus pro impijs mortus ost. O častiti mašniki, le-ta faconetel s. Veronike za novu lejtu vam šenkam, v le-tiga vednu gledajte inu premišlujte inu poslušajte, kaj vam pravi: Exemplum dedi vobis & c. Zatoraj, moj mašnik, če hočeš enu dobru inu bogatu lejtu za tvojo dušo imeti, Inspice, & fac secundum exemplar, quod tibi in monte monstratum est. Kristus, kar je hotel učiti ta folk, om je poprej taistu sturil. Kar vi mašniki imate vučiti ta folk, gledajte, da bote taistu poprej sturili inu držali, de vam ne bodo mogli reči: Dicunt, & non faciunt. Inu de ne bote prešlišali: Medice cura te ipsum. Kakor z velikim špotam tvojm je mogal šlišat Gorgins Besednik, kadar je pridigval purgarjam v tem mesti Olimpia od merz, zakaj purgarji so veliku savraštvu vmej sabo imeli: Melantius purgar na srejd pošlušavcov stopi ter na vus glas zavpije: Hic nobis de concordia præcipit, qui se, & uxorem, & ancillam, tres in una domo concordare non potuit, Medice cura te ipsum. Vari nas, G. Bug, de bi mi mašniki inu pridigarji mogli šlišat takoršno pejsem. Inu s. Krisostomus nam pravi, de bulši bi sturili, de bi molčali, zakaj več škodimo, kakor pak nucamo, zamerkajte dobru njegove besede: Si non nanueris opera, tantum loquens, non profuisti, sed & potius læsisti. Melius est tacere. Quare? Opus mibi reddis impossibile. Cogito namque, quod, si tu tanta differens non efficis, multo magis ego venia dignus sum. Inu gvišnu obeden tulikajn ne škodi dušam kakor en pridigar, kir grešnu živi. Nemo amplius in Ecclesia nocet, quam qui perverse agens, nomen, vel ordinem Sanctitatis babet. Inu vekši nuc dušam pernese nedolžnu inu svetu živejne tiga pridigarja kakor njegove vučene pridige, tako pravi s. Krisostomus: Multo fideolir, & certior est, doctrina operum, quam sermonum. Kateru je bil spoznal uni pridigar, kateriga je eden vuprašal, zakaj on tulikajn ludi h pokuri ne preobrne, kulikajn jih je bil preobrnil s. Bernardus Senensis, dokler njegove pridige pridiguje. On odgovori: »Jes imam njegove pridige ali nimam njegovu svetu inu nedolžnu djajne. Zatoraj moje pridige nejso taku nicne kakor s. Bernardina. Tedaj če hočeš, de tvoje pridige bodo nucne, imaš ti taistu držati, kar vučiš držati tvoje pošlušavice, meni inu tebi, o pridigar, pravi s. Lavrentius Justinianus: Dabis voci tuæ vocem virtutis, si quod svades, tibi prius persuasisse cognascaris; validior operis, quam oris vox est. Fac, ut loqueris. Gledaj tedaj v le-ta tebi šenkani faconetel Kristusa Jezusa, kateri je poprej sturil, potle je druge vučil. Inu vse sklenem s s. Bonaventuram: Hic sit sapientia, & maditatio tua, & studium, semper de Christi meditare, unde vel provoceris as imitandum eum, vel ad amandum eum exciteris. Quanto enim se quisque ei in virtutis imitatione bic conformare studuerit, tanto ei in prima gloria, & charitate appropinquabit, & similioe erit. Bodi tedaj, moj mašnik, exemplum fidelium in verbo, & conversatione, charitate, in fide, & castitate, ut profectus tuus manifestus fit omnibus. 
Za mašnikam gre ta žlahtni inu bogati. Pridite tedaj semkaj inu vzemite vaš faconetel! Inu le-ta nej en gmajn, ampak en krajlevi, kateriga danes je meni posodila krajlica Elizabet, portugalskiga krajla hči. Inu le-ta je silnu lep inu čuden, zakaj en dan je vidila pred krajlevem dvoru petlerje na almožno čakati, vzame ta faconetel, ga nepolni s kruham inu mešam ter nese petlerjom. Jo sreča krajl, nje oča, jo vpraša, kaj nese. Odgovori: »Rožice.« Oča hoče vidit, mu pakaže, ter kroh inu mesu rože ratajo. Le-ta faconetel šenkam vam žlahtnem inu bogatem. Ali morebiti en sam vam ne bo zadosti, zakaj če bogatiši je človek, več želi imeti. Bodi tedaj! Vam hočem dva šenkat inu obadva sta glih lepa; inu le-ta drugi je faconetel Klotilde, španskiga krajla hčere. V tem tudi ta krajlica je nesla jetnikom kroh za almožno; jo vpraša tudi nje oča, krajl Maurus: »Kaj neseš?« Odgovori ona: »Gartrože.« Odpre faconetel inu nej bilu drugiga noter, ampak lepe frišne gartrože. Le-te reztala tem ubozem jetnikom, kar precej supet bele trente ratajo. Ta dva tedaj vam šenkam. Oh, koku ste srečni vi bogati, dokler vsak dan lahku zamorite takoršne čuda delat, zakaj če hočete, vaši piselci kruha, vaše reztrgane gvanti inu polomneni šulni, kateri pod postelo se valajo, če za božjo volo ubozim petlerjom jih daste, lepe rožice inu gartrože ratajo, iz katerih angeli v nebesih bodo lepe krancelne spetli inu vaše glave kronali, katere vas bodo lejpši cerale kakor te krajleve krone. Pošlušajte s. Krisostoma. Melius est artem eleemosijnandi siere, quam esse Regem, diademate coronati. Inu dokler vi bogati želite še bogatiši ratat, Date, & dabitur vobis? Z obeno kupčijo ne bote hitrej obogatili, zakaj s. Avgustinus pravi, vis esse Mercator bonus, fænerator egregius, da quot non potes retinere, ut recipia, quod non potes omittere, Da modicum, ut recipias centuplum: da temporalem possesionem, ut consequaris æternam bæreditatem. Kateru sam s. Duh potrdi skuzi tiga modriga, rekoč: »Fæneratur Domino, qui miseretur pauperis. Ne boj se, zakaj gvišnu na tem svetu ali na unem boš polonan, kakor te zagviša ta modri, rekoč: Benefac justo, & invenies retributionem magnam, & si non ab ipso, certe a Domino. Katero resnico lahku morem potrdit z eksempleni. 
Piše s. Grogor ed eniga suštarja z iemnam Deusdedit, de le-ta vsako saboto je petlerjom vse dal, kar je njemu taisti teden od živiža čez ostalu, ter vsako sabato je vidil, de angeli enu lepu prebivalšče v nebesih so njemu perpravlali. Tomas Kantipratanus piše, de ena gospa ob času velike lakote je bila svojo hišo odprla, katera je bila polna žita, de petlerji po svoj voli se so mogli z žitam oskrbeti, ali če več so proč nosili, več žita je v hiši se vidilu. Inu sedem dni pred smrtjo le-te gospe je bil angel Božji v podobi ene tice prišal inu pred hišo te gospe taku lepu pejl, de od velike slatkusti je bila nje duša od telesa se ločila in s tem angelam v nebesa zletela pošlušat do vekoma to nebeško muziko. Tiberius cesar vse svoje šace je bil petlerjom dal, de mu nej bilu neč ostalu, zatorej cesarica je bila srdita inu je njega kregala, de je vse rezdal. Ali cesar je djal: »Bug bo meni povrnil.« Kateru tudi se je bilu zgodilu, zakaj en dan je vidil en kamen, na katerem je bilu znamine s. križa zarezanu. Zapovej cesar proč ta kamen vzdignit, de bi ljudje po njemu ne hodili. Ga vzdignejo ter en velik šac najdejo. Erdicius, rimski purgar, ob času velike lokote 4000. petlerjov je živil ter en dan je šlišal z nebes le-ta glas: »Erdici, tibi, & semini tuo panis non deficiet in æternum, quia me famis tempore in pauperibus meis refecisti. S. Grogor skuzi almožno svojo je bil to nervekši čast na zemli dosegil, zakaj je bil papež ratal. Leo z gmajn soldata je bil rimski cesar ratav, dokler eniga slepiga človeka z vodo je bil napojil. Ah, nihdar bulši kupčije nej na svejtu kakor Kristusu posodit skuzi almožno, zakaj gvišnu na tem svejtu ali na unem obilnu povrne. Zatoraj bodite usmiljeni vi bogati proti tem ubozim za vaš dobičik, kakor lepu vas opomina s Krisosotomus, rekoč: »Da ergo, bomo pauperi terram, ut accipias cœlum: da nummum, ut accipias regnum: da micam, ut accipias totum: da pauperi, ut des tibi, quia quidquid pauperi dederis, tu bebebis: quod pauperi non dederis, babebit alter. Le-tu vse potrdem s tem, kar berem od te bogaboječe vduve, Ida z imenam. Le-ta žena vsak dan veliku petlerjov je s potrebo oskrbela. K zadnimu zboli ter en dan je bila zamaknena inu pred rihterja nebeskiga pelana, kir hudiči za vse, kar je bila hudiga sturila, so jo obtožili, de nej vejdla, koku se zgovorit. Za tiga volo z velikem straham je stala. Pole vidi, de vsi petlerji, katerem je bila dobru sturila, so pred rihtarja nebeskiga prišli inu almožno, od taiste prejeto, kazali ter za gnado prosili. Takrat rihtar nebeški sodbo sturi, de nemesti taiste almožne se ima tej ženi nebesku krajlevstvu dati. Oh, kaj z en velik Ion! Oh, kaj z en lep dobiček je le-ta! O bogati, če želite tedaj taisto strašno uro prošnike imeti, bodite usmileni prati tem ubozim, zakaj če pak zdaj bote neusmileni, ob taisti uri vam se bo godilu kakor uni neusmileni bogati lesici, katero so večkrat prišle podgane za almožno prosit, ali neusmilena lesica je dekli djala, de nima časa, nej pridejo en drugi dan, inu če ne pujdejo proč, de jim hoče eno drugo pokazat. En dan ta lesica gre s hiše ter v mreže pade inu se taku noter zaplete, de nej mogla vun. Gleda okuli sebe, de bi kateri ji vun pomagal ter zagleda taiste podgane mimu gredoče; jih začne pohlevnu prosit, de bi štrike odgrizle inu taisto od smrti rešile. Podgane jo poznajo ter pravijo: »Mi nimamo časa, pridi jutri!« Lisica se začne jokat, rekoč: »Bodo jagri prišli ter mene bodo umorili, če hitru meni ne pomagate.« Podgane so djale: »Molči, ali bomo tebi eno drago pokazale!« Na le-tu pridejo jagri ter lesico ubijejo. Vidite, kadar lesica bi bila usmilena, podgane bi jo bile od smrti rešile. (Applica.) Zatoraj vzemite, vi bogati, ta dva faconetelna inu bodite usmileni kakor Elizabet inu Klotilda, de vaša almožna vas bo pred to večno smrtjo rešila, kakor pravi Tobia: Eleemosyna ab omni peccato, & a morte liberat, & non patietur animas ire in tenebras. Fiducia magna erit coram Deo eleemosyna omnibus facientibus eam. Inu v tej viži enu dobra lejtu bote imeli. 
Zdaj pak bom tem zakonskem čast sturil, dokler njih stan je en častiti stan, po besedah s. Pavla, kir pravi: Honorabile conubium in omnibus, & thorus immaculatus. Inu sam G. Bug ima dopadejne nad taistomi, kadar se lepu glihajo. In tribus placitum est spiritui meo, quœ sunt probata coram Deo, & bominibus. Concordia fratrum, & amor proximorum, & vir, & mulier bene sibi consentienes. Inu dokler zakon dvej peršoni zapopade, morem tedaj dva faconetelna taistom šenkat, eniga možu, ta drugiga ženi. Inu ravnu imam en par, katera gvišnu se bota dobra rajmala tem zakonskem. Zamerkajte! V Rimi en gospud je bil poslav svoji navesti en lep faconetel, v katerem z zlatimi židami je bila podoba cesarice Livije štikana inu poleg enu goreče srce, nad cesarico pak so bile le-te besede zapisane: Si tu sic. Navesta prajme ta faconetel ter precej zamerka, kaj pomeni, namreč če ona bo taku dobra inu potrpežliva kakor cesarica Livija, de on jo bo lubil iz srca. Zakaj od le-te cesarice se bere, de nihdar cesarju Avgustu, svojmu možu, se nej zamirila ali eno zuper besedo rekla, desilih je vejdla, de k drugem ženam je hodil, inu kadar so prišli takoršne reči pravit, nej hotela poslušat, temuč je moža zagovarjala inu pruti njemu se izkazala, kakor de bi neč za le-tu ne vejdla. Zatoraj tudi cesar nej nihdar Liviji obene reči odpovedal. Ta nevesta le-tu vse dobru zgrunta s tiga faconetelna inu hitra začne en faconetel štikat ter v taistem sturi podobo Sokrata filozofa inu poleg njega enu goreče srce ter na Sokrata zapiše le-te besede: Et tu sic, ter ga pošle svojmu ženinu. On ga začne premišlovati ter zastopi, kaj pomeni, namreč de če ona ima biti kakor Livija, on ima biti kakor Sokrates, kateri je imel takoršno potrpežlivost s svojo hudo inu tagotno ženo, de vus volni svejt se čudi, zakaj nihdar ji nej ene hude besede rekel, ampak vse s smeham je prenesel, inu kadar jo nej mogel z dobro besedo potalažit, se je s hiše pobral; inu en dan, kadar je s hiše šel, de bi nje nepametne besede ne šlišal, ona se rezjezi ter popade posodo, katera ponoči se nuca, ter teče na oknu inu taisto rezlije na moža. Sokrates gori pogleda ter s smehom k ženi reče: »Moja Cantipa, jest sem dobra vejdil, de po takoršnem strašnem grmejnom se bo dež ulil, ali dobru zame, de nej toče.« Ženin vse le-tu dobra premisli ter pravi: »Moja navesta ima prav, zakaj če jest hočem, de bi ona Livija bila, jest tudi imam Sokrates biti inu v tej viži ne bo nihdar hude besede vmej nama; oku ona bo meni zanašala, jest pak nji.« Le-ta dva faconetelna vam zakonskem šenkam inu aku žena bo kakor Livija, mož kakor Sokrates, ne bo nihdar krega vmej vami. Inu ravnu le-ta lepi inu nucni nauk je dajal aragonski kralj Alfonus tem zakonskem, rekoč: Tunc matrimonium tranquille exigi posse, si maritus surdus, uxor cœca fiat. Kir Erasmus Roterodamus da uržoh, zakaj ta krajl je djal, de mož ima mutast biti, žena pak slepa, rekoč: Innvens fœminas Zelotypiœ obnoxias esse, & maritis uxirum garrulitatem molestam esse qua molestia carebunt, si surdi fiant: sicut, & uxores vitie Zelotypiœ, sicœcœ efficiantur. Zatoraj, vi žene, aku hočete enu dobru lejtu imeti, le-ta faconetel hranite inu dobru premislite Livijo cesarico ter ne pošilajte špegat za vašem možam, ne odgovarjajte njemu; kadar on pravi »ja«, vi ne recite »ne«, de vam se ne bo godilu kakor uni ženi, katera je imela en taku dolh jezik, de vselej je hotela možu udobit. En dan mož prnese damu 12 druzgu ter ženi reče, de ima taiste h kosili prpravit. Ona jih vzame inu gleda ter pravi: »Nejso druzgi, temuč so kusi.« Mož pravi: »Si slepa, de ne vidiš inu ne poznaš kuse od druzgu?« Ona pravi: »Menem, de ti si obnoril, kir praviš, de so kusi.« Mož pravi: »Bodjo kusi ali druzgi, gledaj, de jih ti dobru spečeš,« inu se proč pobere, de bi uržoh ne imel, se ž njo preperat. Sedeta k mizi, začneta te tice jejsti. Ona vseskuzi je djala: »Ah, koku dobru so pečeni ti kusi! Gvišnu so debeli inu dobri le-ti kusi« & c. Mož k nji pravi: »Bodite uže druzgi ali kusi, jej inu molči!« Ona pak: »Zakaj bom molčala?« Ja, ja, ja, de so kusi & c. Takrat mož: »Jest bom sturil tebi molčati!« ter jo dobru oklofeta ter se s hiše pobere. — Drugu lejtu na taisti dan spumne žena na kuse ter pravi k možu: »Spumniš, kaj si bil meni lani na današni dan sturil zavolo unih kusu, katere si djal, de so druzgi?« Supet se začneta preperat inu spet jo še ble oklofeta. Ona začne šrajat na vus glas. En šušter, kateri blizi je štacuno imel, teče v hišo gledat, kaj ta šraj pomeni. Zastopi od gospuda, kaj se je zgodilu ter gre nazaj v štacuno; začne svoji ženi pravit, kaj se je zgodilu. Ona pravi, de taista gospa ima prav, on pak je djal, de ne. Se začneta kregat inu preperat, dokler on se je bil rezjezil inu popade za šobo ter ženo začne ometat inu goslat. Ljudje, kir so mimu šli inu so ta boj vidili, vprašajo, zakaj le-tu gre. Zastopijo uržoh, se rezglasi po mejsti; žene so ženam prov dale, možje so djali, de nimajo prov. Povsod se vzdigne kreh inu boj. Oh preproste žene, de za enu neč sebe v zamero per možu prpravijo! Ah, gledajte na ta faconetel inu sturite kakor Livija, katera nihdar svojmu cesarju se nej zuper postavila, inu le-tu sturiti ste dolžne, kakor s. Pavlus vam zapovej, rekoč: Mulieres viris suis subditœ sint, sicut Domino. Inu cilu en ajdovski vučenik pravi, de vi žene ste dolžne po glavi vašiga moža se obrnit. Mulier suum arbitrium omnino exuere debet, ut marito obtemperat. Inu de bi si lih mož preprost bil, ste dolžne ga zanašat, kar nerveč vam je mogoče, zakaj de bi si lih hotele se jeziti, kregat inu ga fržmagovati, vener vam ne bo neč pomagalu, kakor k zadnimu je bila spoznala una žena, od katere sem bral, de je imela eniga preprostiga inu maluvredniga moža. Ona je mogla vse opravit, on pak nej bil za drugu, ampak za jejsti inu za spati. Zatoraj žena večkrat ga je kregala inu tepla. En dan ona je imela s hiše pojti; prporoči možu pišata, de bi kej jastrob jih ne snedel. On jih je varval en čas, ali k zadnimu zaspi v eni senci. V tem prleti jastrob inu enu odnese. Žena pride damu, zamerka, de enu manka, moža kliče inu išče, ga najde v senci, popade eno palco inu ga dobra otepe inu omlati. Drugi dan supet gre z duma, možu prporoči pišata inu mu prepovej, de nima z lonca jejsti, kateri je na polici stal, rekoč, de je strup noter. Ali nej bil strup, ampak med, zakaj ona je rada med jejdla. Ta seromaški mož se je bal, de bi spet katera ne zgubil, gre inu vse na eno špago prveže ter jih pusti. Prleti jastrob, zgrabi enu inu vse vkupaj proč nese. Seromak se prestraši ter misli: »Če žena zavolo eniga samiga je mene taku neusmilenu stepla, zdaj me bo cilu ubila.« Caga ter misli: »Bulši je, de sam si bom zaudal, kakor de bi ona mene ubila.« Vzame ta prepovedani Ionc ter začne vun jejsti, dokler je bilu kaj notri, nu pravi: »Zdaj, zdaj bo mene konec,« ter se položi na postelo, rekoč: »Vsej bom na moji posteli umrl.« Natu pride žena damu, gleda po pišatah, jih ne vidi; ni moža, gre v hišo; ga najde reztegneniga na posteli, ga vpraša po pišatah. On vse povej, koku se je ž nimi godilu. Kadar žena zastopi, de jastrob vse pišata je odnesel, popade eno debelo palco ter k njemu pravi: »Ah, leni tat, z le-to bom tebe mlatila, dokler te bom ubila.« Ta bore mož začne vpiti: »Nehaj, nehaj, žena, zakaj zdaj, zdaj bom umrl, dokler sem ves strup z lonca snedel.« Takrat ona reče: »Zdaj videm, de zabstojn je ženi glavo rezbijat, kadar mož neče dobriga sturiti. Neč ne pomaga, ampak ta luba potrpežlivost,« katero Livija je s svojim možam imela. Zatoraj, žene, vzemite le-ta faconetel, premislite ga dobru ter enu srečnu lejtu bote imele, če bote vednu spumnile, de nejste v Indijah, kir je navada, de mož inu žena, kadar vkup prideta, se skušata, kdu je močnejši, inu če žena moža premaga, taku ona hlače nosi ter mož ženi more pokoren biti, temuč de ste v taisti deželi, kir vir caput est mulieris, sicut Christus caput est ecclesiæ, & sicut Ecclesia subiecta est Christo, ita mulieres viris juis in omnibus. 
Zdaj tudi vi možje vzemite vaš faconetel ter premislite pamet, lubezen inu potrpežlivost, katero Sokrates je imel s svojo hudobno ženo Ksantipo, desilih nej slišal, kaj s. Paulus je zapovedal možom, namreč: Viri, diligite uxores vestras, sicut Christus dilexit Ecclesiam. Če vi možje bote pamet nucali kakor Sokrates, de z ženo ne bote mir prelomili, desilih žene vam bodo uržoh dale, skuzi vašo potrpežlivost bote ženo potalažili inu mir v hiši imeli inu z mirom vse sreče, kakor vas zagviša s. Krisostomus: præcipiuum illud est domesticæ pacis, ac bonorum omnium fundamentum, si uxar viro per omnia consentiens sit; nam ubi boc fit, nibil triste contingere potest. Quo pacto cum caput corpori conneocum, conjunctumque sit, ulla ibi seditio, ullla dispensio possit exoriri? Gvišnu, de se nej bati v takoršni hiši obena nesreče, zakaj s. Tomas a Villa Nova pravi, de takoršna hiša je nebu, če pak je krejh v mej možam inu ženo, hiša paku rata. Si uxor & maritus in concordia sunt, quid est domus nisi cœlum? Si autem discordia est inter illos, quis est, nisi infernus? Inu le-ta mir silnu močnu G. Bogu dopade, kakor dol vzamem s tiga, kar berem od s. makaria, karetimu je bil razodel, de dve ženi v tem mesti Aleksandria so taku dopadeče njemu, kakor Makarius. Le-ta gre te dvej ženi obiskat, de bi vejdil, kej z enu svetu živejne pelejo, ter drugiga ne najde, ampak de z možam mirnu žive. Vidite, o zakonski, koku Bogu bote dopadli, če mir bote ljubili, zatoraj možje poflisajte ta s. mir imeti, kakor vas opomina s. Paulus, rekoč: Pacem habete, & Deus pacis, & dilectionis erit vobiscum. 
Ali šlišim, de uni mož pravi: Pater, jest bi hotel iz srca rad, de bi vmej nama mir bil; jest nikuli prložnosti ne dam kregu, ali ona je huda kakor ogen, obena rejč nej po nje misli, vse hoče po svoji glavi & c. Zatoraj jest tebi šenkam ta faconetel, na katerem je Sokrates, kateri je imel Ksantipo stukrat huši, kakor je tvoja, inu vener je taiste hudobnost potrpežlivu zanašal. Si tu sic. Če tudi ti boš sturil kakor Sokrates, gvišnu de ne bo tulikajn krega vmej vama. Inu če nejsi hotel pretrpejti, bi ne bil imel žene vzeti, zakaj si dobra vejdil, de ta, kateri ženo vzame, en velik križ na ramo si založi. Qui ducit uxorem, accipit crucem & laborem. lam olim dicebatur, eum, qui navim sibi comparat & qui uxorem ducit, grande sibi negotium comparare, quia cum mulier nunquam sibi satis ornata videatur, perpetuum facessit marito negotium, Tympius je zapisanu pustil. Ti si dobra tudi vejdil poprej, de vsi možje iščejo eno ženo prez vsiga tadla inu vener obeden taiste ne more najti, kakor je djal enkrat vicekrajl neapolitanski enimu možu, kateri sedem žen je bil poročil ter vse je bil zapustil, inu le-ta tožba je bila pred vicekrajla prešla. Pokliče tiga človeka k sebi, ga vpraša, aku je rejs, de tulikajn žen ima. Odgovori, de je rejs. Vicekrajl ga začne sfarit, de on, kršenik, se je podstopil Mahometavo vero v kršanstvu prpelat. On odgovori: »Jest sem iskal inu želil eno dobro inu prez tadla ženo, ali še obene nejsem našel. Ta prva je bila Spanigarca, katera nuč inu dan nej hotela dragiga delat, ampak cuker jejsti; inu kadar bi bil dolgu ž njo, vse gladku bi bila meni na cukra zajejdla. Ta draga je bila Nemškuta, ena velika pijanka. Ta tretja ena Benečanka, katera je bila meni sturila taku dolge roge, de nejsem mogel skuzi obene vrata. Ta četrta je bila ena Florentinerca, katera taku malu je kuhala, de skorej od lakoti bi bil umrl. Ta peta je bila ena Majlenderca, taku ofertna, de bi bila mene na petlersko palco prpravila. Ta šesta je bila ena Rimlerca, katera šest mil dolh [jezik je imela] inu vselej ona je hotela reč Amen. Ta sedma je le-ta Neopolitanarca, per kateri sem malu časa, zatoraj še na vem nje trmo.« Vicekrajl takrat k njemu reče: »Moj človek, ti zabstojn na zemli ženo prez tadla iščeš, zakaj same tri žene na zemli prez tadla se so našle: ta prva je utonila, ta druga se je zgubila, de obeden ne vej, kej je, ta trjetja je šla v nebesa inu neče nazaj priti; zatoraj hočem tebe v nebesa poslati, dokler na zemli nej upanja, ene prez tadla najti.« Mu zapovej glavo odsekat ter v tej viži ga na uni svejt pošle iskat ženo. Koku ti mož hočeš, de bi tvoja žena prez tadla bila, dokler na zemli takoršne se ne najde? Bodi kakor Sokrates ter zanašaj tvoje žene tadlam! Inu le-tu imaš sturiti, pravi s. Peter, zakaj žena je ena slaba posodica. Viri similiter cohabitantes secundum scientiam, quasi infirmiori vasculo muliebri impartientes honorem. Inu nikar za vsaku malu, kar vam žena zuper reče, ne tagotite se inu ž njo ne preperajte se, zakaj vam nej obena čast, temuč špot. Viri cohabitantes secundum scientiam. Nucajte vi pamet, če žena pameti nima ter ne bodite taku nori inu nagli kakor uni mož, kateri je bil svojo ženo pelal prangat na en travnik, kateri malu časa poprej je bil pokošen. Ta sruta nej vejdila, kaj je košna, zakaj vseskuzi je per povštrci inu pred špeglam doma v senci sidela. Ona je zagvišnu menila, de so travo s škarjami postrigli. Mož jo začne z noricami zmerjat, ona nej hotela svoje besede nazaj vzeti & c. Se začneta za le-tu kregat inu cukat taku dolgu, de mož se je bil taku močnu rezsrdil, de v en glabok potok je jo pahnil bil. Inu ta sruta, zakaj nej mogla z besedo, je z roko kazala, de s škarjami inu nikar s koso so travo porezali; inu dokler sruta nej znala plavat, je bila utonila inu dolgu časa je z roko kazala, de so bile škarje. Ah, secundum scientiam! Mož bi bil imel pamet nucat inu takrat molčat inu drugu lejtu ženo poslat, de bi bila ona s škarjami travo porezala, zakaj s pametjo inu kunštjo je treba ženo na pravi pot prpravit. Secundum scientiam, kakor je bil sturil uni pametni mož, čegar žena je hotela po vsi sili, de bi tudi on sklede inu lonce pomival inu nikar ona sama. Kadar je mož le-tu nespodobnu pegervajne svoje žene vidil, pravi: »Bodi tedaj! Jest bom en dan pomival, ti ta drugi; inu če bo eden kaj umazaniga pustil, de ta drugi žiher mu taisto posodo na glavi rezbije.« Ona rada prvoli. En dan mož pusti en umazan Ionc. Žena ga zagleda ter možu ga na glavi rezbije. Drugi dan mož skrije pod klop en železen možer, pride v kuhanjo, najde ta umazani možer, ga pokaže ženi ter pravi: »Drži glavo, nej ga rezbijem!« Se začne jokat inu prosit, de bi ji šenkal inu de hoče vse nje živoče dni sama pomivat. Inu s to kunštjo je bil ženo na pravi pot prpravil. Taku vi možje imate s pametjo andlat, kadar vidite, de žena kaj norskiga želi ali dela, inu nikar precej s kregam inu bojom, zakaj v tej viži ne bote neč opravili. Kadar hudič je Savla krajla bil obsedel, včasih ga je taku močnu martral, de Saul je z zobmi škripal, ujedal inu okuli sebe vse trgal, rezbijal inu šrajal, de ga je bilu po celi gasi slišat. David, kadar je le-tu vidil, precej je svoje citre zgrabil inu začel citrat ter hudič je Savla martrat nehal. David tollebat citbaram, & percuciebat manu sua, & refeciliabatur Saul, & levius babebat. Zatoraj kadar vidite, de hudič začne vašo ženo martrat, takrat vi citrajte, dobre sladke besede dajte nji ter bote vidili, de se bo potalažila. Inu ravnu le-tu sturiti vam zapovej s. Anselmus, kir pravi: Licet illœ ad iracundiam provocent, & talia faciant, per qaœ mereantur amaritudinem, vos tamen nolite eis amaritudinis vicem reddere. Le-tu je sturil en ajd Sokrates, čegar faconetel vam šenkam s temi besedami: Si tu sic. Taku vam oblubem, de bote enu dobru lejtu imeli, zakaj bo G. Bug vmej vama. 
Za zakonski gredo vduve. Ali imate, N. N., zamerkat, de več sort vduvic se na svejtu najde. Nekatere so prave vduve, katere n hočejo več od moža slišat, temuč vso njih inisu inu skrb v G. Boga postavijo inu za nebesku krajlevstu se flisajo, kakor je bila Ana, Fanuela hči, od katere s. Lukež pravi: Hæc Vidua usque ad annos octoginta quator: quœ non discedebat de Templo, jejunijs, & obsecrationibus serviens nocte, ac die. Druge prave vduve so, katere za svojga ženina si izvolijo Kristusa Jezusa ter n hočejo obeniga drugiga imeti, takoršna vduva je bila firštna Feliks a Sancta Severina, katera per 24. lejtih vduva je bila ostala, inu dokler je bila silnu lepa inu bogata, veliku mogočnih firštov so taisto snubili, ali ona vsem je djala, de je uže enimu lepšimu inu mogočnišimu firštu oblubila, namreč Kristusu Jezusu. Inu takoršne vduve zapovej s. pavlus častiti: Viduas honora, quœ verè viduœ sunt. 
Druge vduve se najdejo pak, katere nejso prave vduve, temuč samu ime imajo, zakaj po sili so vduve, dokler mož jim je umrl. Inu kadar bi bilu mogoče, bi poprej drugiga moža vzela, kakor ta prvi je pokopan, kakor berem od žene eniga soldata, katera, kumaj je bila zastopila, de nje mož je bil v boju ostal, eniga drugiga vzame. Le-ta tudi je mogel čez sovražnike pojti, on tudi ostane. Ta žena precej eniga drugiga vzame inu taku de taisti dan 4 možje je imela. Ali pak kakor una gospa, katera milu se je jokala nad truplam svojga mrtviga gospuda. Pride le-to troštat en mlad, ledih gospud, inu dokler je djala, de nihdar taku dobriga moža ne bo več ušafala, on pravi: »Če hočete mene vzeti, vam oblubem, de vam bom dober kakor ta prvi.« Ona ga lubeznivu pogleda ter zdihne, rekoč: »Ah gospud! Zakaj nejste poprej prišel, zakaj včerej sem enimu drugimu oblubila inu se troštam, de jutre bo ohcet. Ali kadar bi le-ta umrl, vam dam besedo, de vas bom vzela.« Ali kakor una, katera je klagovala inu cagovala na grobu svojga moža, taisti dan pokopaniga. En soldat, kateri je vahtav eniga obešeniga človeka, je slišal tu klagovajne te žalostne vduve ter se je bal, de bi ne cagala inu sama sebe od žalosti ne fentala. Se čez to vduvo usmili, gre k nji, vidi, de po tleh se vala inu lasi z glave puli, jo gori vzdigne ter jo začne troštat, kakor nerble je znal inu vejdil, ali ona vseskuzi je djala: »Joh meni, zapušeni sruti! Zdaj obeden več ne bo hotel mene imeti.« Soldat zamerka, kej jo čevl nerble tiši; pravi: »Zakaj? Nikar, vsaj nejste še taku stara inu grda, de bi kateri še vas ne vzel.« Ona: »Ah, kdu bo mene vzel, zapušeno sruto?« On pravi: »Če obeden drugi, taku jest.« Ona precej reče: »Ah, Bug hotel!« Si roko dasta inu oblubo na grobu tiga mrtviga moža sturita. Jo pele v to prvo oštarijo ter celo nuč sta bila dobre vole. Se začne dan delat, soldat pravi: »Morem pojti tiga obešeniga vahtat.« Gre ter najde, de so ga bili ponoči z gavh vzeli. Se prestraši ter štrajfinge boji. Teče ženi pravit, kaj se je ponoči zgodilu. Ona hitra s postele skoči ter pravi: »Ne boj se, moj mož! Pojdi z mano, hočeva mojga ranciga skopat inu namejsti tiga ukradeniga na gavge obesit ter ludje bodo menili, de je ta pravi, inu v tej viži se ne bo neč hudiga zgodilu.« Gresta, ga skopata inu na gavge ga žena pomaga obesit. Ene vduve pak so ravnu koker una Samaritanarca, katera je bila malu prida, kakor sam Kristus je k nji djal: Quinque viros habuisti, & nune quem habes, non est tuus vir. Takoršnem vduvam jest ne bom šenkal faconetela, zakaj vejm, de se v tej božji veži ne najdejo, dokler pravi s. Pavlus, de so umrle: Nam quae in deliciis est, vivens mortua est. 
Temuč tem, katere so prave vduve, šenkam en lep faconetel, dokler s. Pavlus zapovej takoršne spoštovati: Viduas honora, quae vere viduae sunt. Le-tem tedaj šenkam faconetel Marije Divice, s katerem si je solze brisala, kadar pod križam je stala inu svojga lubiga sinu Kristusa Jezusa na križu mrtviga je vidla. Stabat Mater dolorosa juxta crucem lacrymosa, dum pendebat Filius. Jest vejm, de vi uboge zapušene vduve večkrat grenke solze točete. & Vzimite le-ta faconetel, obrišite vaše solze, tu je, premislite to britko žalost Marije Divice ter z le-to potroštajte inu ona sama bo prišla vaše solze vam obrisat. Kakor uni bogabojiči vduvi, od ketere sim bral, de vednu je premišlovala žalost Marije Divice. Kadar je imela umrejti, Marija Divica z veliko družbo nebesko jo pride obiskat ter nje mrtvaški put sama Marija je brisala inu taisto dušo v tu nebesku veselje s sabo pelala. De bi se vam tudi taku godilu, vzimete le-ta faconetel &c. Inu menem, de ravnu le-tu vas vuči tudi s. Pavlus, rekoč: Quæ autem verè vidua est, & desolata, speret in Deum, & instet obsecrationibus, & orationibus nocte, & die. Ter G. Bug vam bo enu dobru lejtu dal. 
Zdaj bom šenkal en par faconetelov antverharjom, delavcom inu deklam, zakaj le-ti susebnu jih potrbujejo, dokler per njih deli večkrat se morjo potiti inu put brisat. Inu ravnu le-tem se bo dobra rajmal faconetel s. Josefa, kateriga je bila njemu šenkala Marija Divica, iz katerem, menem, de večkrat si je put brisal, kadar težku je delal, dokler on je bil en antverhar, kateri z delam si je mogel kruh služit, desilih je bil ženin Marije Divice. Inu menem, de en velik trošt je imel, kadarkuli je taisti faconetel nucal, premislejoč, de taistiga je njemu dala krajlica teh angelov. Ta faconetel šenkam antverharjom, delavcom inu kmetom, zakaj vejm, de večkrat težku vam naprej pride vaše delu ter menite, de nej na zemli težkejšiga stanu, kakor je vaš. Ali vzemite ta faconetel ter premislite, de s. Josef je bil taku Bogu dopadeč, de vmej vsimi svetniki je bil njega izvolil za variha svojga sinu Kristusa Jezusa, inu vener je prpustil, de z delam je mogel zašlužit živejne sebi, Jezusu inu Mariji Divici. Zatoraj ne bodi vam težku tudi delat za vaše živejne ter nikar se ne tožite čez vaš stan, v kateriga vas je Gospud Bug postavil, temuč spumnite na besede s. Duha, kir pravi: Labores manuum tuarum quia manducabis; beatus es & bene tibi erit. Inu de si lih takoršen stan vem se zdi težak, je vener lagak, kakor pravi ta modri: Vita sibi sufficientis operarij condulcorabitur, & in ae invenient tbesaurum. Inu sam G. Bug človeka opomina, de bi imel flisnu delat, aku hoče enu slatku živejne imeti, rekoč: Vade ad foricam piger. Kir s. Ambros bere: Vade ad apem. Et sicut apes efficiunt mel, quo omnia etiam amara dulcorantur, ita per id significatur produci dulcendis mel per labores, & artes, qou omnia etiam amara dulcescunt, divitibus, & opulentis omnia sunta amara, & insipida, sed laboranti omnis cibus etiam malé conditus bene sapit. Inu le-tu veliku lejt poprej je bil zapisanu pustil ta nermodreši Salomon. Anima saturata calcabit fauum quœ autem esuriens est, etiam amarum pro dulci sumet. En delavc sladku zaspi, kakor na postelo se položi, ta bogati pak ne more zaspati, zakaj želodec ga tiši. Dulcis est somnus operanti, sive parvum, sive multum comedat; saturitas autem divitis non sinit eum dormire. Zatoraj vi delavci nimate uržoha, se čez vaš stan tožit, temuč čez vašo zanikrnost, čez vašo golufijo inu lagajnje, skuzi katire Bogu inu ludem zuper ratate, zakaj ne držite, kar oblubite, inu kar cel teden zašlužite, v nedelo v oštariji zapijete. Zatoraj prav od vas pravi ta modri: Omnis labor hominis in ore eius, sed anima eius non implebitur. Revne vas sturi nikar vaš stan, ampak dokler vi zapuvidi božje ne držite, praznike ne praznujete, ampak delate kakor v delavnik, s. mašo večkrat ne slišite inu namejsti s. roženkranca kvarte inu majolike v rokah držite, zatoraj žegna božjiga nimate inu večkrat stradat morite, zakaj uže sodba je čez vas sturjena od tiga modriga: Operarius ebriosus non locupletabitur. Ostanite vi per vašimu antverhu, flisnu delajte, besedo držite, na dušo inu na G. Boga ne pozabite ter na faconetel s. Josefa spumnite inu per vašimu stanu, v katiriga G. Bug vas je postavil, ostanite, taku bote spoznali, de vaš stan nej reven, temuč srečen. Če pak ne bote per vašimu stanu ostali, temuč bote hoteli prez mire jesti inu piti kakor gospoda inu gvantani hodit vi inu vaše žene kakor eni dohtarji, se bote k zadnimu gvišnu kesali kakor uni vovk, katiri je vidil eniga krulaviga osla. Ga je vprašal, kaj mu je. Osel odgovori, de se je ob en trn zbodel inu de ne more sam ga vun zdrejti, zatoraj taku krulav hodi. Prstopi vovk ter pravi: »Pokaži meni tvojo nogo ter bom jest tebi ta trn z noge zleku inu hitra tebe ozdravil, zakaj se dobra na le-te reči zastopim.« Osel mu poda nogo, vovk prime z zobmi ta trn, ga začne vun vleč, osla zaboli ter pocukne nogo inu s to drago vovka v čelu udari inu rezbije. Takrat vovk: »Prav meni stoji, dokler jest sem en mesar, inu sem hotel arcat biti.« Glihi viži nekatirim antverharjom se godi, katiri hočejo cerat inu se gvantat kakor gospoda inu k zadnimu v buštvu veliku padejo, de oni inu njih žene reztrgani hodijo inu petlajo. Kadar bi bili po njih stanu delali inu živeli, v le-to revo bi ne bili padli. Ostanite per vašimu stanu ter premislite, de s. Josef, ženin Krajlice nebeške, je bil antverhar inu taku zvejstu je G. Bogu služil, de mu je bil svojga ediniga sinu zaupal. Le-ta tedaj faconetel vzemite inu zvejstu poleg vašiga dela Bogu služite ter vam oblubim, de bote enu srečnu lejtu imeli. 
Vi pak, hlapci inu dekle, vzemite gori uk s. Pavla, aku hočete enu dobra lejtu imeti, kir vam pravi: Servi, obedite dominis carnalibus cum timore & tremore, in simplicitate cordis vestri, sicut Christo. Inu ne bodite kakor uni hlapci, katirim njih gospud je bil reztalal službe, de bi vsakitiri svojo službo flisnu opravil. Se prmiri en dan, de ta gospud je bil v eno lužo padel. Je klical hlapce, de bi ga vun zlekli, ali ti nemarni nejso hoteli z luže gospudu pomagat, rekoč: »Jest se nejsem za tu udinjal, imam drugo službo & c.« Ah, nemarni takoršni posli, katiri, de bi vidli, de hiša gori, bi ne šli pomagat gasiti, rekoč: »Jest nejsem za tu se udinjal.« Ali kadar je za jesti inu piti, en sam za sedem tovaršov bi spil inu snedel. Katiri se žiher morjo prglihat taisti kači, hidra imenovana, katira je imela sedem glav inu ust inu obene roke. Oh, kulikajn takoršneh poslov se najde, katiri nihdar nejso siti, kakor de bi sedem ust imeli, h delu pak nimajo rovk & c. Ne bodite tudi kakor uni posli, čez katire se je tožil gospodar, rekoč: Unus me servus vestit, omnes expoliant. Taku se godi, de kumaj en posel se najde, de bi bil gospodarju nucen; ti drugi so vsi škodlivi, kakor resničnu je enkrat en djal, de ob našem času so posli kakor dinje, zakaj vmej 50 se ne najde ena dobra. Glihi viži vmej 50 posli kumaj bo en dober, flisen inu zvejst. Gledaj tedaj ti, de boš ta dober, flisen inu zvejst. Taku ne bo treba vsaku lejtu tebi drugiga gospodarja iskati, zakaj v tem, kir menijo si pobulšat, še huši najdejo, dokler oni ne sture, kar so dolžni inu se jim godi kakor unimu oslu, od katiriga sem bral, de je služil enimu mlinerju ter žitu je v malen nosil, moko pak v mestu. Ta osel začne mislit: »Ta služba je pretežka za mene. Malukedaj počivam, drugi kruh jedo, jest pak, desilih žitu inu moko nosim, morem slamo inu listje glodat.« Zatoraj gre proč inu se udinja k enimu kramarju, menejoč, de mu bulši pude. Le-ta kramar ga naloži s svojo kramo ter še vrhi ga zavsede ter ga podviza hodit, de bi poznu na semejn ne prišla. Ali osel zavolo velike težave nej mogel hitru hodit, zatoraj sta bila prepoznu pršla, kadar vsi ludje se so bili rezšli. Kramar se rezjezi, popade palco, začne osla gojzlat neusmilenu, potle ga prveže k enimu stebru inu celo nuč ga pusti stati prez špiže inu pitja. Inu cilu nej mogel doli leč, de bi spal. Osel začne mislit na svojga prviga gospodarja inu se grevat, de od njega je proč šel. Inu dokler se je njemu per kramerju taku hudu godilu, ga zapusti inu gre spet k mlinerju prosit, de bi ga v šlužbo vzel. Ali ga nej hotel več imeti. Gre k enimu krznarju. Temu šluži inu kože nosi. Ali le-ta krznar za vsako stopino ga s palco po rebrah ogladi, taku de kadar je damu prišel, nej mogel na nogah stati; od truda inu žlaku nej mogel jesti inu spati. Premišljuje, kaj misli krznar, de taku hudu ž njim andla, ter milu se začne jokat inu tulit. Šliši lisica ta krik inu jok, teče gledat, kaj tu pomeni, najde osla, ga vpraša, kaj ga boli. Ali on od jokajna inu solz nej mogel odgovorit. Lisica mu poda en škupnik, rekoč »Vzemi, moj osel, le-ta faconetel ter obriši tvoje solze inu povedaj meni, kaj te boli!« Se obriše inu začne pravit, de vsi glidi ga bolje, zakaj nej glida na njemu, da bi ne bil pretepen, inu zlasti srce, zakaj ne more zgruntat, kaj misli krznar ž njim sturiti. Lisica pravi: »Jest bom tebi povedala: »On misli tebe taku dolgu martrat, dokler boš ucrknil, potle bo tebe odrl, kožo ustrojil inu jo predal.« Kadar je le-tu osel šlišal, se začne valat inu cagovati. Takrat lisica se začne smejati inu njega troštat, rekoč: »Videm, de si en pravi osel, kir nejsi vejdil, de ta, kateri šluži, pojdi, kamer hoče, more trpeti.« Le-ta faconetel, namreč škupnik, poleg faconetela s. Josefa šenkam vam hlapcom inu deklam ter vam rečem, de če želite šlužit prez trplejna, ste pravi osli, zakaj ta, kateri šluži, pojdi, kamer hoče, more trpeti, inu če ble si zbera, huši najde. Zatorej če želite enu dobru lejtu imeti, le-ta dva faconetelna premišlujte inu s. Pavla bugajte, kir vam pravi: Servi obedite Dominis carnalibus cum timore, et tremore in simplicitate cordis vestri sicut Christo. Če bote bugali inu za volo božjo trpeli, na vašo posledno uro bote z ust Božjih taiste vesele besede šlišali: Euge serve bone, & fidelis, intra in gaudium Domini tui. 
Zdaj šenkam te starem en lep f aconetel, namreč taisti, iz katerem Marija Divica je bila Kristusa Jezusa obliče zakrila po judovski šegi, kadar so imeli njegovu svetu truplu pokopati, katiri faconetel še današni dan z veliko andohtjo se hrani inu kaže v tem mesti Magonca. Le-ta faconetel vam šenkam ter premislite, de v kratkem času vam bodo oči zaprli inu obliče s to črno zemlo pokrili. Zatoraj poflisajte se k eni dobri smrti se prpravit, kakor ta stari Simeon, od katiriga s. Lukež piše: Homo iste iustus, & timoratus, expectans consolationem Israël: Et spiritus sanctus erat in eo. Imate pravičnu inu bogaboječe živeti ter čakat na vašo srečno uro, katira vas bo od reve tiga svejta rešila inu v ta večni počitek postavila; inu dokler vidite, de malu časa vam ostane, imate ble se flisat za vaše izveličajne inu mislit taistu, kateru je bil odgovoril Diogenes enimu, kadar ga je svetoval, de bi imel nehat od dela, dokler še malu časa ima na tem svejtu živeti. Diogenes je bil njemu odgovuril: Quid si in stadio currerem, utrum iam oporteret metae vicinum cursum remittere, an magis intendere? Norska pamet je le-takoršnih, kir k koncu od dobriga djajna nehajo, kadar bi imeli ta večni Ion doseči, skuzi njih zanikornost ga zgube inu sam s. Duh takršne stare norce savraži, kir pravi: Tres species odivit anima mea: pauperem superbum, divitem mendacem, & senem fatuum, et insensatum. Gvišnu taisti stari človek je prez pameti, katiri namejsti cirkve lubi oštarijo, namejsti roženkranca majoliko, namejsti molitve šentovajne, namejsti potrpežlivosti srd, inu kreh namejsti pokure, de bi z le-to tiga nebeškiga rihtarja potalažil, z novo pregreho ga rezžali. Odivit anima mea senem fatuum, & insensatum. Inu tem nepametnem se k zadnimu zgodi kakor uni lesici, katera se je igrala inu skakala okuli ene šterne ter v šterno pade. Začne na pomoč klicat, pride vovk. Vpraša lisico, koku je delala, de je noter padla; kulikajn časa je tiga; aku se je pobila; aku zna plavat; aku voda je mrzla &c. Ali lisica je djala: »Nej čas zdaj se fopat, temuč hitru pomagaj mi vun, sicer utonem.« Vovk pa se je z lisico fopal, dokler lesica je bila utonila. Ah, moji stari ljudje, nej čas več se fopat inu šalit, ampak pomagajte si hitru z jame tiga greha, aku n hočete v žveplenski šterni utonit. Inu bugajte s. Pavla, kir vam zapovej: Senes, ut sobrii sint, pudici, prudentes, sani in fide, in dilectione, in patientia. Anus similiter in habitu sancto, non criminatrices, non multo vino servientes. Nimate vij štare žene menit, de vam je perpuščenu veliku pijti, dokler ste stare. Non multe vino servientes. Kakor una stara baba, katera je bila vse, kar je imela, zapila, meneoč, de ne bo dolgu več živela; en sam kožuh je bil nji ostal, katiriga je nosila, gre inu volno od kožuha ostriže inu taisto za en mazelc vina preda. Vari vas Bug od takoršne nespodobnosti. Sint bene docentes, ut prudentiam doceant adolescentulas suas, ut non blasphemetur verbum Dei. Temuč poflisajte se živeti kakor ta bogaboječi Simeon, de ž nim red vašo smrtno uro bote zapejli to lepo pejsem : Nune dimittis servum tum Domine, secundum verbum tuum in pace. Inu tudi Marija Egiptiaca, stara 60 lejt, kadar je imela umrejti, le-to lepo pejsem je bila zapejla: Nunc dimittis Ancillam tuam Domine, secundum verbum tuum in pace. Katere dušo angeli so v nebesa nesli. G. Bug vam daj tudi to gnado, katiro bote dosegli, aku ta faconetel vednu bote pred vašimi očesami imeli; dokler s. Augustinus pravi: Consideratio haec, destructio est superbiae, extinctio invidiae, medella mallitiae, effugatrix lasciviae, constructio disciplinae, perfectio sanctimoniae, et praeparatio salutis æternase. 
Zdaj šenkam en lep faconetel tem mladem, od katiriga piše s. Bonaventura ter pravi, de kadar Marija Divica je vidla svojga lubiga sinu Kristusa Jezusa, je večkrat spomnila na prerokovajne s. Simeona: Dixit ad Mariam matrem eius: Ecce, positus est hic in ruinam, & in resurrectionem multorum in Israel, & in signum, cui contradicetur; & tuam ipsius animam pertransibit gladius. Le-te besede je premišlovala Marija. Mater eius conservabat omnia verba hæc in corde suo. Ter solze se so v nji z oči utrgale, kadar je Jezusa vidila, de bo taku neusmilenu martran inu križan. Jezus pak je svojo lubo s. mater troštal inu s faconetelnam solze brisal. Le-ta faconetel tem mladem šenkam, s katirim imate solze vašim starišim brisat, tu je, imate taistom na pomoč priti inu z vašo volno pokoršino jih troštat, de žegen božji bote dosegli, kakor vas uči ta modri, kir pravi: Qui timet Dominum honorat parentes, & quasi Dominis serviet illis, qui se genuerunt. In omni opere, & sermone, & omni patientia, honora patrem tuum, ut superveniat tihi benedictio à Deo, et benedictio illius in novissimo maneat. Vzimite le-ta faconetel inu po eksempelnu Kristusa Jezusa potroštajte vaše stariši; inu ravnu le-tu sturiti vas tudi uči s. Bernardus, rekoč: Attendite filii, quid fecerit magni consilii angelus. Quod si, ut ipse subditi, obedientes eritis, ab ipso cœlesti benedictione replebimini. Ter varite se taiste režalit, de ne bodo prsileni čez vas se tožit, rekoč: Filios enutrivi, et exaltavi, ipsi autem spreverunt me. Zakaj v tej viži namejsti žegna bi od G. Boga prekleti bili, dokler pravi: Maledictus, qui non honorat patrem suum, et matrem. Troštajte inu bugajte vaše štariši, zakaj je vaša dolžnost. Filii obedite parentibus vestris in Domino, hoc enim iustum est. Sicer ne bote nihdar sreče imeli, kakor ti stari vam so hoteli dati zastopit s tuisto prgliho. Namreč pravijo, de ta stara miš je bila prepovedala svojim mladem, de one imajo v gnezdi ostati, dokler bo supet nazaj damu prišla, de bi kej mačku v roke ne prišle, zakaj desilih je pisan, mu nej zaupati, inu desilih z repam se šmajhla, mu nej vervati. Gre s hiše mati. Maček zamerka, de nej matere doma, gre obiskat te mlade miši ter začne lubeznivu jih gledat, mavkat inu vun z gnezda klicat. Jim oblubi inu se prseže, de jim ne bo neč sturil, temuč de se bo ž nimi jegral. Te mlade miši začnejo njegove sladke besede poslušat, njega gledat, jim dopade, zakaj je bil bev inu rdeč; ga začnejo hvalit, se začnejo v njega smijati ter si srce vzamejo k njemu pojti iz gnezda, zunej ene same. Maček začne ž nimi jegrat inu se šalit taku dolgu, dokler od gnezda daleč jih spele; inu kadar vidi, de mu ne morjo ubežat, zdaj popade eno, zdaj to drugo inu vse reztrga. Mati pride nazaj ter eno samo celo najde, katera je mater bugala; zastopi, koku se je godilu, žalostna od začetka postane, ali k zadnimu pravi: »Kumaj jim je, dokler nejso hotele bugat, kir sem jih lepu učila. Njih škoda!« Qui potest capere, capiat & c. Taku se godi tem mladem, kadar n hočejo svoje stariši bugat inu njih lepi nauk pošlušat. Je rejs, de potle se grevajo inu grimajo, ali uže prepoznu, kadar mačku v usta pridejo. Poprej, poprej imate premislit inu vaše stariši bugat, de ne bote šlišali: »Kumaj je tebi, zakaj nejsi poprej premislil. Zdaj je prepoznu mislit.« Kateru je mogel v cerkvi en nepokoren samovolen slišat. Le-ta se je bil zalubil v eno objestno kršenco ter po vsi sili je hotel taisto za svojo ženo imeti čez volo svojih stariših inu žlahte. Inu kadar mašnik pred altarjam jih je imel poročit, ga je vprašal: »Juri, hočeš Nežo za tvojo zakonsko ženo imeti?« Juri takrat začne mislit inu se potiti ter se obrne h taistom, katiri se so v priče našli, rekoč: »Ah prijateli, zakaj molčite? Kadar zakihnem, vsi pravite: Bug ti pomagaj. Zdaj sem v vekši potrebi, inu obeden ne reče: Juri, Bug ti pomagaj.« Oni se so njemu smejali inu djali: »Juri, poprej, poprej bi bil imel premislit inu Nežo z merom pustiti, zdaj je uže prepoznu mislit, dokler pred mašnikam se najdeš inu Neža tebe z roko trdu drži.« Je mogel Nežo poročit, katera Jurju je bila vse zalebala inu še poleg rogatiga sturila. Juri se je grimal inu greval, de svoje stariši nej bugal ter s svojo škodo je bil spoznal, de ta, kateri svoje stariši ne buga, nihdar sreče nima. Zatoraj vi mladi iz škode teh drugih učite se vaše stariši bugat. Ex alienis calamitatibus hoc commodi capiendum est, ut rebus nostris rectè prospiciamus, s. Damascenus nas uči. Bugajte tedaj vaše stariši, troštajte jih po eksempelnu Kristusa Jezusa, de bote enu dobru inu srečnu lejtu imeli, zakaj sam G. Bug vam zapovej inu oblubi: Honora patrem tuum, & matrem tuam, ut sis longæus super terram, & benè sit tibi. 
Vzimite tedaj, N. N., le-te faconetelne, katiri vam iz srca šenkam inu prporočim, zakaj vam bodo k nucu. Aku bote le-te premišlovali inu te lepe nauke držali, gvišnu se ne bote grevali, zakaj bote dobru na duši imeli, katiru vam daj Bug Oča, Sin inu s. Duh. Amen. 

NA DAN SVETIGA ROKA 
In diebus suis placuit DEO, & inventus est iustus, & in tempore iracundiae factus est reconciliatio. 
Ob svojim času je Bogu dopadel inu pravičen je znajden ter v času tiga srda je on gnado našel. 
Srečni bi bili mi, kadar naš oča Adam bi ne bil zapuvid božjo prelomil, zakaj bi ne bili vejdili, kaj je smrt ali bolezen. Dokler pak on je bil pregrešil, sam sebe inu tudi nas bolezni inu smrti je podvrgel, kakor pravi s. Pavlus. Per unum hominem peccatum in bunc mundum intravit, & per peccatum mors, & ita in omnes homines mors pertransit, in quo omnes peccaverunt. Inu dokler ludje se ne anajo zapuvidi božje prelomit inu njega žalit, zatoraj kakor en pravični rihtar nas tepe s šibo teh štrajfinh, od katere šibe pravi David: Reges eos in virga ferrea, & tamquam vas figuli confringes eos. Vener ta usmileni Gospud, kadar čez te grešne ludi se rezsrdi ter jih hoče štrajfat, se utalaži skuzi prošno teh svetnikov, kadar oni za te grešnike prosijo. Taku najdem, de po tem gmajn potupu Noes je G. Boga prosil, de bi nikar te grešne ludi s takoršno štrajfingo ne štrajfal ter G. Bug je bil Noesevo prošno ušlišal inu oblubil, rekoč: Nequaquam ultra maledicam terrae propter homines. Najdem tudi, de Abraham je prosil G. Boga, de bi z ognjam ne štrajfal vse Sodomiterje; zatoraj G. Bug Lota inu njegove žene inu hčeri se je bil šonal. Najdem tudi, de Mojzes je bil s svojo prošno utalažil srd božji, kadar je hotel te grešne Izraeliterje končati zavolo njih velike pregrehe. Stetit enim in confractione in conspectu ejus, ut averteret iram ejus. Glihi viži, kadar G. Bug je bil eno veliko štrajfingo poslal čez Izraeliterje, dokler so marmrali čez Boga, inu Mojzesa. Aron je G. Boga prosil, de bi ta štrajfinga nehala ter Bug ušliši njega prošno. Stans Aron inter mortuos, & viventes pro populo deprecatus est, & plaga cesavit. Inu sam G. Bug je bil ta svit dal Jobavem prijatelom, de bi imeli se perporočit Jobu, de bi za taiste prosil, aku hočejo se rešit od štrajfenge, katero si so zašlužili. Ite ad servum meum Job, & ipse orabit pro vobis, & Iuscipiam faciem ejus. Nikar li v starem, ampak tudi v novem testamenti ima G. Bug svoje lube šlužabnike inu svetnike, kateri ta pravični srd božji potalažijo, kadar vidijo, de nas hoče štrajfat zavolo naših grehov. Zatoraj tudi je dal svetnikom gnado, de nekateri imajo eno susebno moč inu gnado, v enih gvišnih potrebah inu boleznah pomagat taistom, kateri andohtlivu se njim prporoče. S. Miklavžu je dal oblast čez vodo, s. Florijanu čez ogen, s. Krištofu čez nerodovitnost te zemle, ss. Joanes & Pavlus martrniki imajo susebno oblast čez luft, s. Aegidius čez vročino, s. Wolphgangus čez mrzelco, čez bolezni tiga grla s. Blaž, čez katar s. Gothardus, čez potogram s. Bonaventura, čez kamen s. Liborius, čez potres s. Caietanus, čez bolečino inu nevarnost tiga poroda s. Ignatius, čez bolezni teh oči s. Lucija, s. Apolonija čez bolezen teh zob, s. Agata čez bolezen teh prsi — inu čez to strašno bolezen te kuge nam je dal našiga lubiga pomočnika s. Roka, kateri ima susebno moč inu gnado, rešit od kuge taiste, kateri se njemu andohtlivu prporoče, kakor vsi taisti so skusili, kateri v tej nevarnosti se so njemu prporočili ter nej meni treba drugih prič iskati, dokler sami N. N. spričate, de, kakor so bili s. Roku se prporočili, njega za svojga svetiga variha izvolili inu oblubo storili, njemu h časti to s. cerku zidat, precej ta kuga je bila nehala; zatoraj k znaminu te hvaležnosti vsaku letu pridejo na današni dan s procesijo njega zahvalit inu pohlevnu se prporočit, de bi tudi posehmal od te strašne bolezni inu štrajfinge jih rešil ter na le-tem nimajo cviblat, zakaj in diebus suis placuit DEO, & inventus est iustus, & in tempore iracundiae factus est reconciliatio, katera dalaj N. N. bodo slišali. 
Ne bomo cviblali, de naš s. pomočnik je G. Bogu dopadel inu de je bil pravičen inu de ta srd božji je potalažil, če bomo njegov leben premislili. Zatoraj nerpoprej imate zamerkat, N. N., de v franskem krajlevstvi je bil en mogočen firšt v tem mesti Narbona, iz imenam Ioannes, kateri s svojo gospo Liberijo veliku lejt [je] živil ter otrovk nejsta imela. Ta dva sta lepu inu bogaboječe živela, Boga iz srca sta lubila, greh sta sovražila, tem potrebnem veliku dobriga sta sturila, njih veliku prehodiše nejsta na ofert inu kratke čase obrnila, kakor je navada per gospodi, ampak tem ubozem za almožno sta dala inu tem cerkvam sta ofrala; na kateru dobru njih djajne inu živlejne G. Bug pogleda inu njih prožno usliši ter že v njih starosti jim eniga sinu da, katerimu v svetem krstu so bili ime Rokus postavili. Inu de ta sin je imel pravičen inu Bogu dopadeč biti, enu očitnu znamine na njegovih pršicah so bili zamerkali, namreč en rdeč križ, iz katerem G. Bug ga je bil zapečatil inu zaznamenoval v maternem telesu k znaminu, de G. Bug ga je zase izvolil. Inu jest zamerkam, de vsi taisti, kateri od bogaboječih starih, nerodovitnih mater so bili rojeni, vselej so bili pravični inu Bogu dopadeči: Izak je bil od te stare nerodovitne Sare, Samuel od stare nerodovitne Ane, Joanes Krstnik od te stare nerodovitne Elizabete, kateri vsi so bili pravični inu Bogu dopadeči. Tudi naš s. Rok je bil od stare nerodovitne Liberije rojen inu tudi je bil pravičen inu Bogu dopadeč, kateru lahku morem sklenit, dokler tu detece v srejdo inu petek (kakor en drugi s. Miklavž) nej hotel sesati, ampak taista dva dni skuzi dar svetiga Duha se je postil, zatorej menem, de G. Bug je od njega tudi govoril skuzi Izaija Preroka, kadar je djal: Ecce puer meus; quem elegi, complacuit sibi anima mea in illo, suscipian eum, posui super eum Spiritum meum. Ta bogaboječi mladenič je rastu v duhu inu čednosti inu lubezni pruti Bogu inu pruti bližnem. Proficiebat spiritu, & virtute, Zakaj S. Duh je njega vučil po tem pravem potu tiga izveličajna hodit, taku de morem reči: Deduxit eum Dominus per vias rectas. V tem zboli njega g. oča ter Roka k sebi pokliče inu ga žegna, kakor patriarh Jakob je bil žegnal svojga lubiga nedolžniga sinu Josefa, inu kakor en drugi Toba njemu le lepe navuke da inu kakor za testament pusti, rekoč: Audi fili mi, verba orbis mei, & ea in corde tuo quasi fundamentum construe: Omnibus diebus vitæ tuæ in mente habeto DEum, & cave ne aliquando consentias peccato, & ex substantia tua fac eleemosynam. Katere lepe navuke flisnu je rok držal. V kratkem je bila tudi njegova gospa mati umrla, taku de ta s. mladenič je mogel reči: Pater meus & mater mea dereIinquerunt me, Dominus autem assumpsit me, ter začne obilnu almožne tem ubozem deliti, de bi nauk svojga očeta dopolnil, vedejoč, de kar se tem ubozem da, v nebesih skrajnenu se najde po besedah Kristusavih, kir pravi: Thesaurizate vobis thesauros in coelis, ubi aerugo & tinea non demolitur. Inu s. Roku le-tu nej bilu zadosti, zakaj je želel en popolnoma božji služabnik ratat. Gre inu vse, kar je mogel, preda ter tem ubozem da, de bi bugal Sinu Božjiga, kateri je bil zapovedal enimu mladeniču, rekoč: Si vis perfectus esse, vade & vende omnia, quae habes, & da pauperibus & sequere me. Tu mestu Narbona inu taisto deželo, katera je njemu slišala, svojmu stricu zapusti ter se preobleče inu v laško deželo rajža, kir obeden ga nej poznal, taku de je mogel reči: extraneus factus sum fratribus meis, & peregrinus. Videoč, de mi nimamo stoječiga mesta na tem svejtu, ampak de imamo tu večnu nebešku mestu jiskati. Non habemus hic permanentem Civitatem, sed futuram inquiriumur. Zatoraj Kristus je staril s. Petra, kadar je hotel na hribi Tabor eno uto zidat inu tamkaj prebivat, kakor je zamerkal s. Bernardus, kir pravi: Sancti Vir, peregrini sunt: unde reprehenditur Petrus, quod Tabernaculum in monte fieri voluerit, quia Sanctis in boc mundo Tabernaculum non est. Zatoraj s. Rok v neznane dežele rajža, de bi dal spoznati, de na zemli ne želi stanovitniga prebivalša imeti, ampak de tu nebešku jiše, zakaj s. Bernardus pravi: Peregrinus as Patriam suspirat, & tendit. 
Pride s. Rokus v tu mestu Aquapendens imenovanu, kateru je bilu s kugo obdanu ter spumni na zapuvid Kristusa Jezusa, kateri je bil svoje jogre po svejtu poslal te bolne ozdravit: Et curate infirmos. Inu de je oblubil nebešku krajlevstvu taistom, kateri te bolne obiščejo inu jim strežejo. Percipe Regnum. Infirmus eram, & visitastis me. Zakaj le-ta lubezan je več vredna, kakor te mrtve oživit, pravi s. Krisosotomus: Magna res est, O homo! Bæc major est gratia, quam mortus suscitare. Zatoraj le-to zapuvid ali svit našiga Odrešenika je hotel s. Rok popolnoma dopolnit. Za tiga volo gre v špetav, kir so ti kužni ležali, inu desilih so njemu djali, de bi se ne imel v to veliko nevarnost podati, dokler on je še mlad, s. Rok pak je djal: »Moj Kristus Jezus pravi, de maiorem hac dilectionem nemo habet, ut animam suam quis ponat pro amicis suis. Zatoraj jest hočem moj leben vagat za te bolne kužne ludi, kateri se meni smilijo, kakor de bi jest sam kužen bil.« Taku de je mogal s s. Pavlam reči: Charitas Christi urget me. Quis infirmatur, & ego non infirmor? Kir s. Anselmus perlože le-te besede: Ut possim infirmitati ejus, quam ut meam deleo, adbibere medicinam. Katera velika lubezen s. Roka je taku močnu G. Bogu dopadla, de je bil njemu oblast dal, te kužne ozdravit inu le-to strašno bolezen odgnati. Oh, vidite, N. N., de s. Rok in diebus suis placuit DEO, & inventus est iustus, & in tempore iracundiae factus [est] reconciliatio, zakaj z znaminam svetiga križa je bil vse kužne ozdravil inu kugo iz dežele pregnal. Inu dokler je slišal, de v laški deželi v tem mesti Caesena je velika kuga, spumni na tu, kar s. Matevž od Kristusa Jezusa piše, de je hodil od mesta do mesta zdravit te bolne. Circuibat JEsus omnes Civitates, & castella docens in Synagogis eorum, & praedicans Evangelium Regni, & curans omnem languorem, & omnem infirmitatem. Zatoraj tudi s. Rochus si naprej vzame po svejtu rajžat inu od te nerstrašnejši bolezni ludi zdravit. 
Nej huši inu strašneši bolezni, kakor je kuga, zakaj kuga pride od strupeniga lufta, kateri sicer da živlejne timu človeku inu per lebnu tiga človeka ohrani; de pak luft človeka umori, kateri bi imel njega živit, je ta nervekši žalost inu reva. David to nerhuši revo inu nesrečo Judežu Iškarijotu vošči, zatoraj pravi: Fiat mensa eorum in laqueum. Človek k mizi gre, de bi mogel živeti; de pak per mizi se zadavi inu umrje, je ena velika nesreča. De taisti luft, kateri per lebni bi imel človeka ohranit, nas umori, je gvišnu ena velika nesreča inu reva inu ta nervekši vmej vsemi bolezni, zakaj v drugih boleznah bolniki imajo velik trošt, de per posteli se najdejo njih lubiši žlahta inu prijateli, v kugi pak nerble skrbe, de bi obeden k njim ne prišel, kateriga lubijo, temuč prosijo, de bi od njih bejžali, inu de bi druge žalosti ali reve ta bolni ne imel, ampak le-to, de od sebe more proč gonit taiste, katere je nerble lubil, je ena velika reva inu nesreča, zakaj sicer v drugih boleznih pošlejo klicat te lubiši svoje inu de li ih vidjo, te jim zdi, de bolečina neha, v kugi pak bolečina raste, če te svoje vidjo ter k njim pravijo kakor v Visokih Pesmah nevesta je svojmu ženimu djala: Fuge Dilecte mi. Bejži od mene, moj lubi. Zakaj ti nevesta tvojga lubiga ženina od sebe goniš? Ti katera v drugih tvojh boleznah si pošilala po nejga, de bi on tebe prišal obiskat inu potroštat. Adiuro vos filiæ Jerusalem, si inveneritis Dilectum meum, ut nuncietis ei, quia amore languec. En drugi krat je bila tudi zbolela inu nej mogla sna imeti, je tudi močnu želela, de bi ženin jo prišal obiskat, zatoraj je po njemu zdihovala. Quis mibi det te fratre meum. Inu kakor je bil prišal njo obiskat, je bila slatku zaspala, zatoraj ženin je bil zapovedal, de jo nimajo zbuditi, ampak pustiti, de bi z miram spala. Ne suscitetis, neque evigilare faciatis Dilectam, donec ipsa velit. En drugi krat se je tudi v veliki bolečini našla, zakaj vahtarji so jo bili stepli. Percusferunt me, & tullerunt pallium meum Custodes murorum. Inu de si lih je bila polna ran, vener kadar je šlišala, de se pred hišo najde, s postele vstane ter mu gre odprejti: Surrexi, ut aperirem Dilecto. Zakaj pak v tej zadni svoj bolezni prosi svojga ženina, kateriga taku močnu je lubila, de bi proč bejžal. Fuge Dilecte mi, & affimilare capreæ, binnuloque cervorum super montes aromatum. Oh, gvišnu menem, de ble je martralu nevesto le-tu, de svojga lubiga ženina je mogla proč od sebe gonit, kakor pak nje težka bolezan. Gvišnu de ta, kateri v takoršnem stanu se najde, de je persilen od sebe gonit te nerlubiši svoje prijatele inu žlahto, terbej de silnu veliko žalost počuti. V tem stanu revnem vsi kužni le najdejo, kir so persileni od sebe gonit te nerlubiši, rekoč: Fuge dilecte. Bejži od mene nerdalaj, kar moreš, &c. Oh žalost prevelika! Oh reva čez vse reve, de ta kužni je prsilen od sebe gonit te nerlubiši! 
Če takoršna reva je, kadar je en sam človek kužen, kaj z ena reva je, kadar enu čelu mestu ali dežela je kužna! Taku velika reva je, de se ne more zreči inu dopovedat, zakaj precej tu mestu se zapre, vahte povsod se postavijo, obeniga ne puste ni v mestu ni iz mesta, vse poti so zaprte, po plačah inu gasah trava raste, zgonovi se ne slišijo, mašniki te mrtve ne sprejmlejo, te bolne ne troštajo, sreča je njih velika, če tu svetu Rešnu Telu doseči morjo, od lakote konc jamlejo inu na gmajno jih pokopavajo, njih blagu, katera taku težku so zadobili, v ogen mečejo inu velikukrat nimajo tulikajn časa, de bi dušo mogli Bogu prporočit inu tu sladku ime Jezus na pomoč poklicat, zakaj na naglem mrtvi dol padejo. Kakor piše Paulus Aresius, de v tem lejti 225., ob času cesarja Galla inu Volusiana, kuga je bila začela v zamorski deželi ter je šla po celem svejtu inu je trpela deset lejt inu tulikajn ludi je bilu pomrlu, de obeden nej več te mrtve pokopaval, ampak kir je dol padel, tamkaj je obstal, in ta, kateri je hotel v grobi ležat, je živ se položil v grob. Procopius tudi piše, de v tem lejti 544., ob času cesarja Giustiniana, je bila ena taku grozna kuga, ut nulli aetati neque sexui parceret; universam terram comprehendit, itinere semper procedens nullas religuit locorum latebras. V tem lejti 170., ob času cesarja Avrelijana, je bila tudi ena taku strašna kuga, de nikar li ludje, ampak tudi živina od strupeniga lufta je mrtva dol padala inu cilu kače so iz dežele bejžale. Te mrtve so skuzi okna na gaso metali inu cela mesta so se našli, de obeden človek živ nej ostal. Ob času kralja Davida v šesteh urah kuga je bila pomorila 70000. peršon. Immisitque Dominus pestilentiam in Israel, de mane vsque ad tempus constitutum, & mortui sunt ex populo, a dan vsque ad Bersabee, septuagina millia virerum. V tem, kir kuga je taku morila ta folk, vidigne David svoje vjokane očesa pruti nebesam ter zagleda angela s krivavem mečam stati na Jeruzalemskem mesti. Dixit David ad Dominum, cum vidisset Angelum cedentem populum: Ego sum, qui peccavi. Mi vejmo iz Svetiga Pisma, de G. Bug kugo pošila za volo teh grehov, kateri na zemli se dopernašajo, kakor je djal Judom, de če ne bodo njegove svete zapuvidi držali. Mittam pestilentiam in medio vestri. Kaj menite, N. N., odkod pride, de ob našem času, kir svejt je veliku grešniši, kakor je bil poprej, de vener takoršne strašne kuge se ne šlišijo, inu desilih G. Bug nam kugo pošle, hitrej se potalaži? Ah, jest na vejm drugiga uržoha, ampak to veliko andoht, katero ludje pruti s. Roku imajo, zakaj kakor kuga v eno deželo pride, vsi na pomoč s. Roka kličejo, njemu altarje inu cerkve h časti zidat oblubijo. Inu dokler G. Bug je oblubil rejšit od kuge taiste, kateri andohtlivu se bodo prporočili svetimu Roku, zatoraj ta strašna kuga nima tulikajn moči, kakor je nekedaj imela. Vidite, N. N., de s. Rok in diebus suis placuit DEO, & inventus est iustus, & in tempore iracundiae factus est reconciliatio. 
Veliku lejt poprej, kakor naš Odrešenik Kristus je bil križan, G. Bug skuzi Osea preroka je žugal tej kugi, rekoč, de Kristus bo kuga te kuge: Ero mors tua, o mors, kir Hebreher bere: Ero pestis tua, o pestis. Kuga nej druziga, ampak ta strupeni luft. Koku tedaj je Kristus križan bil kuga te kuge? Če hočete, N. N., de jest vam bom na le-tu odgovuril, odgovorite vi meni poprej, zakaj Kristus je hotel v lufti umrejti, kakor dobra vejmu, de na enem visokim križu je bil umrl inu na tem visokem hribi Kalvarije. Jest menem, de bi se bilu ble spodoblu, kadar bi bil v tempelni umrl, dokler je hotel za naše izveličajne se ofrat Očetu nebeskimu kakor enu nedolžnu jagniče, ali pak na zemli, dokler človek je bil iz zemle stvarjen, za kateriga volo je hotel umrejti. S. Chrysostomus meni lepu odgovori, kir pravi: Ut aeris naturam purgaret, in excelso loco oblatus est. In cruce suspensus in monte mori voluit, ut sicuti vita sua sanctificaverat terram, sic morte purificaret aerem. In vita ambulando sanctificavit pedibus terram, in morte extensus sanctificavit brachiis aerem. Oh lep odguvor! Zdaj pak bi hotel vejdit, kaj zena kuga je bila v lufti, od katere Kristus je ta luft očistil. S. Cyprianus odgovori, de kadar hudiči so bili iz nebes v peku padli, nekateri so bili v lufti ostali, de bi ludje motih in de le-ti smrdlivi hudiči so bili okužili ta luft; zatoraj Kristus je hotel na hribi Kalvarije križan biti inu v lufti umrejti, de bi ta luft sčistil. Ita enim sublimatus aerem purgavit ab omni daemonum infectione. Inu le-tu je Bug hudičom žugal, rekoč: Ero pestis tua, o pestis — jest bom kuga tvoja, o kuga! Tu je, nikar li bom ta luft očistil, temuč bom tebe pregnal inu umoril, kakor ti moriš te ludi. Ero pestis tua, o pestis. 
V tej viži tudi se bom postopil reči, de s. Rok je bil kuga te kuge, kakor nam zamore spričat tu mestu Konstanca, kadar so tamkaj concilium držali inu iz celiga svejta vkupaj se našli škofi inu drugi duhovni inu deželski. Ta čas je bila vstala ena velika kuga v mesti, katero skuzi človeški flis nejso mogli pregnati. Zatoraj sklenejo, de s. Roka na pomoč klicat hočejo. Vzamejo njegov s. peld ter s procesijo ga po mesti nesejo. Oh čudu preveliku! Koderkuli so ta peld nesli, je kugo umoril inu luft očistil ter ravnu kakor kuga eniga vrže dol le-tukaj, eniga tamkaj, taku tudi peld s. Roka, kateriga so po mesti s procesijo nesli, je sturil, de zdaj eden, zdaj ta drugi je s postele skočil inu na oknu tekel. Boga inu s. Roka so hvalili inu častili, videjoč, de kuga pred tem svetem pildam je bejžala inu konc jemala, taku de žiher rečem, de s. Rok je bil kuga te kuge — ero pestis tua, o pestis —, nad katerem vsi se so čudili. 
Svejt se je nerble čudil, de senca s. Petra vse bolezni je pregnala; zatoraj iz cele dežele so bolnike v Jeruzalem nosili inu na gaso postavlali, po kateri je s. Peter hodil. Ut veniente Petro saltem umbra illius obumbraret quenquam illorum, & liberarentur omnes ab infirmitatibus suis. Veliku gvišnu čudu je bilu le-tu, de sama senca s. Petra je vse ludi ozdravila, vener so mogli bolnike iz dežele v Jeruzalem nesti inu na gaso jih postavit, če so hoteli zdravje doseči. Concurrebat multitudo vicinarum Civitatum Jerusalem afferentes ægros. Ita ut in plateis eijcerent infirmos, & ponerent in lectulis, & grabatis, ut veniente Petro, &c. Vekši vener čudu se meni zdi le-tu, de senca s. Roka je od kuge ozdravila tudi taiste, kateri so bili v hiši inu v lazaretu zaprti; inu te bolne nej bilu treba v mestu nosit, zakaj kakor to senco, tu je peld s. Roka, so vzdignili s procesijo, precej ta luft je bil očiščen, de po celi deželi curabantur omnes. Zakaj eden tiga drugiga je ozdravil, ravnu kakor poprej je eden tiga drugiga okužil. Pole, de žiher smejmo od našiga svetiga variha reči: Ero pestis tua, o pestis. 
Zdaj bi mogel eden mene vprašat, koku s. Rok je kuga te kuge, če tudi on je bil k zadnimu kugo udubil; inu če on je imel oblast ozdravit te kužne, zakaj nej sam sebe ozdravil. Jest vejm dobru, de s. Rok, potem kir je bil očistil luft inu ozdravil vse kužne, koder je hodil, k zadnimu pride v tu mestu Piacenzo ter najde le-tu mestu s kugo obdanu. Gre v lazaret ter z znaminam s. križa vse ozdravi inu kugo iz mesta inu dežele prežene. V tem kir eno nuč je spal, angel božji se njemu prikaže, rekoč, de g. Bug hoče, de tudi on bo skusil, kaj je kuga. S. Rok se prebudi ter zamerka, de na levi stegni ima eno kužno bulo. G. Boga zahvali ter gre v eno puščavo, de bi drugem nedležnosti ne delal. G. Bug pak, kateri te svoje nihdar ne zapusti, ampak v potrebah jih oskrbi, sturi, de en studenec začne zverat blizi te puščave ter de en pes vsaki dan je svojmu gospudu eno trento z mize vzel ter s. Roku je nesel. Pošle ta gospud gledat, kam pes ta kruh nosi, ter najdejo s. Roka s kugo obdaniga, kateri tudi nad kugo je bil umrl. Zdaj, N. N., bi hoteli vejdit, zakaj on sam sebe nej ozdravil, dokler vse te druge je od kuge rešil? 
Jest vas zastopem, N. N. Vi hočete reči tu, kar so Judje od Kristusa djali, kadar so vidli, de na križi je prbit visil: Alios salvos fecit, seipsum salvum facere non potest. So hoteli reči: Kristus je tulikajn tavžent inu tavžent bolnikov rešil od bolezni inu te mrtve oživil, zakaj tedaj ne zamore tudi sam sebe od smrti rešit? Inu ravnu le-tu, de Kristus je druge rešil od smrti inu de sam sebe nej hotel rešit, le-tu je ena susebna inu nezrečena milost Kristusava, kir en vučenik pravi: Dicentes non petuis, est blasphemia, sed dicendo salvos fecit alios, & non se ipsum, magna laus Divinæ bonitatis est. Propria morte alios salvos facere, non plus ultra misericordiæ inveniri potest. Oh, s. Rok, mi smo prsileni tvojo dobruto do nebes povzdignit, v tem kir si vse te druge ozdravil inu sam sebe ozdravit nejsi hotel. 
Zakaj, N. N., menite, de s. Rok nej hotel svojo bulo ali rano ozdravit, temuč s taisto je hotel umrejti? Zamerkajte, kaj pravi Arnoldus Carnotensis od Kristusa, našiga Odrešenika, de nej hotel svoje svete rane zacelit, ampak znamine taistih pustit, de bi taiste Očetu nebeskimu kazal inu skuzi taiste nam dosegel milost inu odpuščajne naših grehov, kadar pravičnu Oča nebeški nas hoče štrajfat, pošlušajte besede tiga vučenika: Christus nudate pectore Patri ostendit latus, & vulnera: nec potest ullo modo esse repulsa, ubi concurruns, & erant omni lingua disertitus, hæc clementiæ munimenta, & charitatis insignia. Glihi viži naš pomočnik s. Rok je hotel ohranit rano te kuge, katero za lubezen svojih bližnih je bil udubil, de bi le-to Očetu nebeskimu kazal inu skuzi taisto ta pravični srd božji potalažil, kadar nas hoče štrajfat zavolo naših grehov, taku de bom rekal od s. Roka: Patri oftendit vulnus, nec potest alle mode esse repulsa, ubi concurrant, & erant omni lingua disertius hæc clementiæ munimenta, & charitatis insignia. Zakaj jest berem v rimskih historijah, de en žolner večkrat je cesarja Avgusta prosil z eno gnado, vener nikuli nej mogel taisto doseči. En dan ta žolner svoje prsi rezkrije ter znamine ene rane cesarju pokaže, katero zavolo cesarja je bil prejel. Kakor le-to cesar ugleda, precej usliši prošno tiga žolnerja. Oh, kdu bo cviblal, de tudi G. Bug usliši prošno s. Roka, kadar njemu pokaže svojo rano, katero je bil za lubezen božjo prejel & c. 
Zatoraj, N. N., prav ste sturili, de to cirku inu altar h časti s. Roku ste sturili zidat, v kateri vseskuzi Očetu nebeskimu svojo rano kaže, de bi potalažil ta srd božji, de bi nas s to strašno kugo ne štrajfal, kakor naši grehi sicer bi imeli štrajfani biti. Inu gvišnu to gnado s. Rochus bo od G. Boga dosegel & c., zakaj jest berem v s. pismi, de kralj David enkrat močnu se je bil rezsrdil čez Ibusejerje ter je šel z mislijo, vse gladku končati. V tem pride eden, kateri v imeni teh Ibusejerjov k njemu pravi: Non ingredieris huc, nisi abstuleris caecos & claudos. Jest vejm, de z le-temi besedami se so špot z Davida delali, vener tudi meni dopade, kar Abulensis pravi, de nekateri rabini le-te besede taku zastopijo, de Ibusejerji so v svojim mestu imeli dva pilda, namreč peld Izaka patriarha, kateri je bil slep ratal, de nej neč vidil. Caligaveratnt oculi ejus, & videre non poterat. Inu peld patriarha Jakoba, kateri je bil krulav na eni nogi, po tem kir en angel Tetigit nervum fæmoris ejus. Zatoraj so hoteli reči: David, ti misliš nas končati, vener ne boš neč opravil, dokler mi imamo v našim mesti pilde dvejh velikih svetnikov, katere za naše pomočnike držimo. Dokler le-te ti nam ne boš proč vzel, se tebe neč ne bojimo. Non ingredieris huc, nisi abstuleris caecos & claudos. N. N., glihi viži jest porečem tej kugi, dokler bomo mi s. Roka častili v tej božji veži inu s pravo andohtjo njega s. peld hranili inu s procesijo okuli nosili, njega na pomoč pohlevnu klicali, zakaj on bo svojo rano G. Bogu kazal inu v tej viži ta srd božji potalažil, zakaj in diebus suis placuit DEO, & inventus est iustus, & in tempore iracundiae factus est reconciliatio. Obrnimo se tedaj vsi k našimu svetimu pomočniku ter recimo: Sancte Roche, ora pro nobis inu pokaži tvojo rano Očetu nebeskimu, kadarkuli zamerkaš, de nas hoče s kugo štrajfat & c. 

NA DAN S. ŠTEFANA 
Surrexerunt autem quidam de sinagoga, dispuntes cum Stephano. Et non poterant resistere sapientiae, et spiritui, qui loquebatur. 
Tedaj so eni gori vstali od te judovske šule inu so se s Štefanom izvprašovali. Inu oni neso mogli zuperstati njegovi modrusti inu timu duhu, kateri je iz njega govuril. Act. c. 6 
Nej čudu, če stonovitnu ne ostanejo krajlevestva pod oblastjo svojga krajla, katerimu sicer po pravici šlišijo, zakaj taiste imajo za njih grund inu zagvišajne muč te vojske, srčnost tih žolnerjov, obilnost tih denarjov, smrt tih savražnikov inu modrust človeško; inu dokler krajlevestvu naše svete kat. kršč. vere ima za svoj grund inu zagvišajne pohlevnost tih kršenikov, krotkust tih vernih, stonovitnost tih maternikov inu modrust nebeško. Nej čudu, če stonovitnu pod oblastjo krajla nebeškiga ostane, desilih čez le-tu so se vzdignili ti nermočnejši inu grozovitniši krajli inu cesarji inu Lucifer z vso svojo strašno peklensko močjo. Vener nihdar jo nejso mogli premagati, kakor je vidil v duhu s. Joanes Evangelist, de en grozoviten lintvorn inu silnu velik, iz kateriga ust je šla ven ena dereča voda, kakor en velik potok, de bi utvopil eno častito Gospo, katera s svojo lepoto vsakatero drugo zemelsko lepoto je premagala. Misit serpens ex ore suo post mulierem aquam, tanquam flumen, ut eam faceret trahi a flumine. Ali vener ta peklenski lintvom nej neč mogel taisti škodovati, zakaj g. Bug je bil dal tej Gospej dvej veliki peruti, s katerimi je bila zletela v enu gvišnu inu mirnu mejstu. Datae sunt mulieri alae aquilae magnae, ut volaret in desertum in locum suum a facie serpentis. Oh velika skrivnost božja! Ta strašni lintvorn pomeni Luciferja, ta voda pomeni, katera iz njegovih ust je šla, savražnike s. kat. krš. cerkvi, inu ta častita Gospa pomeni našo sveto vero. Gdu ne vej te velike vojske, katere Lucifer čez našo s. vero je obudil? Kulikajn nevernikov so jo savražili? Kulikajn krajlov so jo pregajnali? Kulikajn cesarjov so jo hoteli iz svejta skoreninit? Kulikajn filozofov so čez le-to učili? Kulikajn marter trinogi so si zmislili? Kulikajn nedolžnih so umorili? Ali vener z vso svojo zastopnostjo inu grozovitnostjo nejso mogli taisto premagat inu pregovorit, zakaj ti sveti marterniki s potrpežlivostjo so premagali njih grozovitnost inu z nebeško modrustjo njih posvetno zastopnost. Inu le-te resnice imamo ta prvi eksempel na našimu s. pomočniku inu varihu s. Štefanu, čegar modrust vsi judovski učeniki nejso mogli premagat. Et non poterant resistere sapientiae, et spiritui, qui loquebatur. Inu vsa njih grozovitnost nej mogla prestrašit njega srčno stanovitnost. Lapidabant Stephanum invocantem, et dicentem: Domine Jesu accipe, spiritum meum, et flatuas illis hoc peccatum. Oh velika zastopnost inu nezrečena potrpežlivost našiga s. variga! Inu ravnu le-tu, N. N., danes izkazal bom. 
De naš s. varih s. Štefan je bil en eksempel te zastopnosti božje, nej cviblat, dokler vsi judovski učeniki nejso mogli njega premagat. Et non poterant resistere sapientiae, et spiritui, qui loquebatur. Zakaj oni so imeli človeško zastopnost, s. Štefan pak je imel angelsko zastopnost. Et inuentes eum omnes, qui sedebant in concilio, viderunt faciem eius, tanquam faciem angeli. Inu jest menem, de tudi s. Joanes v podobi eniga angela je vidil s. Štefana, kir zamerkajte, N. N., de en dan s. Joanes v duhu je vidil šteri angele taku močne, de so obvarvali ta svejt pred veliko revo, katera je imela čez taisto priti. Post haec vidi quatuor angelos tenentes quatuor ventos terrae, ne flarent super terram, neque super mare, neque in ullam arborem. Inu čez en čas je zupet vidil eniga drugiga angela, gredočiga od sončniga prihoda, kateri je imel znamine živiga Boga: Et vidi alterum angelum ascendentem ab ortu solis, habentem signum Dei vivi. Kateri je imel taku glasnu štimo, de po celom svejtu so ga šlišal ter je želil rejšit s. kat. krš. cerku od vsiga hudiga. Clamavit voce magna dicens: Nolite nocere terrae, et mari, neque arboris, quo ad usque signemus servos Dei in frontibus eorum. Le-tu prikazajne velike skrivnusti zapopade. Ali jest vener se bom podstopel reči z enem učenikam, de ti prvi šteri angeli pomenijo šteri s. evangeliste, kateri od nebes so bili poslani, de bi z njih božjim ukam obvarvali pred vejtrom tih hudobnih Judov inu neovernikov zemlo inu morje s. kat. krš. vere, inu drevje tih izvolenih kršenikov. Ta peti angel pak porečem, de je bil naš s. Štefan, kateri od prihoda sončniga gnade božje je prišel. Stephanus autem plenus gratia, et fortitudine. Zaznamenovan z znaminam živiga Boga, zakaj je bil poln lubezni pruti Kristusu Jesusu, ter on je bil ta prvi svojo kri prelil za Kristusa Jezusa, ter je s tem drugem eksempel pustil za Kristusa martro prestati, kakor s. Maximinus je zamerkal, rekoč: Beatus Stephanus apostolos ipsos beata, ac triumphali morte praecessit, et sic, qui erat inferior ordine, primus factus est passione, et qui erat discipulus gradu, magister coepit esse martirio. Taku de s. Štefan je eksempel dal tem drugem kršenikom srčnu se vojskovati čez te neverne savražnike s. kat. krš. cerkvi, inu rajši kri priiti, kakor pustiti, de bi taisto premagali, inu naš s. varih srčnu je naprej šel, kakor general vsih s. s. maternikov. Stephanus purpuratum ducit exercitum. S. Peter Chrisologus potrdi: de bi obvarval te verne, de bi od tih nevernih ne bili zapelani. O angel božji, s. Štefan! Kulikajn nucniga inu dobriga ti s tvojim nebeškem ukam inu eksempeInam s. kat. kr. cerkvi si sturil, taku de tebi to veliko čast da Chrysostomus: Eiectus est Stephanus, et pullulavit Paulus, et quicunque per Paulam crediderunt. Gvišnu tedaj morem reči, de ti s. varih si taisti angel, od kateriga pravi s. Joanes: Vidi alterum angelum &c. 
Ali zdaj bi hotel vejdit, iz kateriga kora tih angelcov je bil naš angel s. Štefan. Jest ne bom cviblal reči, de je bil iz kora tih kerobinov, zakaj s. Grogor pravi, de kerubini: plenitudo scientiae interpretatur. Naš s. patron je bil taku poln zastopnosti božje, de nej bilu njemu gliha vmej vsimi učeniki judovske šule, zakaj on je imel tu pravu spoznajne s. pisma inu skrivnusti svete trojice, katera zastopnost inu uk premaga vse druge zastopnosti inu šule. Zakaj gramatika drugiga ne uči, temuč prav govorit, retorika uči tu lepu govorjenje, logika uči z gruntam svoje govorjenje sklenit, fizika uči spoznati lastnusti tih stvarjenih reči, astrologija pak uči lastnusti tih zvejzd, lune inu sonca, medicina uči spoznati začetek inu uržohe teh bolezni; zastopnost pak našiga s. Štefana je bila čez vse druge zastopnosti inu skrivnusti svetiga pisma, zatoraj judovski besedniki, filozofi, dohterji inu učeniki njemu prglihi so bili preprosti inu nezastopni, zakaj oni, kadar v svojo šulo so bili s. Štefana poklicali, meneoč njega pregovorit, de bi ne veroval, de Kristus je ta pravi mesias ali sin božji, so vidili, de Štefan je imel obliče kakor en angel. Et intuentes eum omnes, qui sedebant in concilio, viderunt faciem eius tanquam faciem angeli. Inu nej čudu, zakaj s. Štefan, naš pomočnik, je bil poln modrusti božje, kakor so ti angeli kerubini, zakaj se nejso mogli prečudit ti judovski učeniki nad modrustjo s. Štefana, taku de ta višiši mašnik se je čudil inu njega vprašal: Dixit autem princeps sacerdotum. Si haec ita se habent? Takrat odpre svoja usta s. Štefan ter začne govorit inu skuzi s. pismu stariga testamenta judovskim učenikom kazat, de Kristus je bil ta pravi mesias, od Boga oblublen. Qui ait. Viri fratres, et patres audite. Vi učeniki s. pisma dobru vejste, de Mojzes je bil oblubil mesija Izraelitarjom, rekoč: Propheta de gente tua, et de fratribus tuis sicut me suscitabit tibi Dominus Deum tuus, ipsum audies. Zdaj gdu ne vej, de Kristus je bil en velik prerok? On je prerokoval, de Lazarus je umrl, desilih tri dni hoda je bil daleč, zakaj je djal: Lazarus mortuus est, et gaudebo propter vos, ut credatis quoniam non eram ibi. Je prerokoval, de Peter ga bo trikrat zatajil poprej, kakor bo petelen zapejl. Recordatus est Petrus verbi Jesu, quod dixerat: Priusquam gallus cantet, ter me negabis. Je prerokoval dvejm jogrom, de bodo srečali eniga moža, kateri eno kruglo vode ponese. Ite in civitatem, et occuret vobis homo lagenam aquae baiulans. Dopolnilu se je bilu, kar je djal k Petru: Vade ad mare, et eum piscem, qui primus ascenderit, tolle, et aperto ore eius invenies didragma. Je bilu rejs, kar je prerokoval Samaritanarci: Quinque enim viros habuisti, et nunc quem habes, non est tuus vir. Inu ta žena je šla klicat purgarje: Venite, et videte hominen, qui dixit mihi omnia, quaecumque feci, nunquid ipse est Christus? Inu vsi dobru vejste, de po celi judovski deželi so njega za preroka držali. Alii Eliam, alii Hieremiam, aut unum ex prophetis. Ne vejste, de kadar Kristus je v mestu šel, vus folk je na vus glas vpijl: Hic est propheta a Nazareth. Spumnite tudi, kadar 1000. ludi je bil nasitil v puščavi, desilih taistom nej bil dal, ampak pet kruhov inu dvej ribi. Kadar ludje so le-tu čudu vidili, vsi enaku so djali: Hic est vere propheta, qui venturus est in mundum. Inu čez vse le-tu zamerkajte vi učeniki, kaj pravi Izaias od mesija, de bo enu gvišnu znamine, de taisti je pravi mesias, kateri bo le-ta čuda delal. Tunc aperientur oculi caecorum, et aures surdorum patebunt, tunc saliet sicut cervus claudus, et aperta erit linqua mutorum. Kristus je vse le-te čuda doprnesil, katere mi smo vidili inu drugi morjo spričat, kakor sam Kristus je bil zapovedal dvejm jogrom: Euntes remunciate Ioanni, quae audistis, et vidistis, caeci vident, claudi ambulant, leprosi mundantur, surdi audiunt, mortui resurgunt. 
Je rejs, de tudi Samuel, Elias, Izaias, Jeremias, Ezzechiel, Daniel, Zacharias, Malachias, Sophonias inu drugi so bili preroki inu čuda so doprnašali, ali vener nihdar oben prerok nej tulikajn čudov inu taku velike delal kakor Kristus, kakor vsi ludje so bili spoznali, rekoč: A saeculo non est auditum, quia quis aperuit oculos caeci nati. Nisi hic esset a Deo, non poterat facere quicquam. Kristus je veliku tavžent peršon z majhno špižo nasitil ter veliku več taistom je bilu ostalu, kakor jim je bilu naprej postavlenu. On je veliku gobovih očistil, vodeničnih, mrzličnih, krulovih, slepih, mutastih, z božem žlakam udarjenih ozdravil. Veliku ludi, s hudičam obdanih, je rešil. Tri mrtve oživil. Vsi elementi so bili njemu pokorni, taku de ludje se so čudili. Quis est hic? Quia venti, et mare obediunt ei. Kadar je imel umrejti, sonce se je bilu skrilu, tema vus volni svejt je bila pokrila, zemla se je bila stresla inu tulikajn čudov je sturil. Si scribantur per singula, nec ipsum arbitror mundum capere posse esse, qui scribendi sunt libri. Inu cila naša gospoda se je na tem čudila inu iz nevošlivosti je djala: Quid facimus, quia hic homo multa signa facit? Si dimittimus eum sic omnes credent in eum. Inu Nikodemus, ta veliki učenik s. pisma, je Kristusa za mesija spoznal, rekoč: Scimus quia a Deo venisti magister nemo enim potest haec signa facere, quae tu facis. Tedaj Kristus je bil ta pravi mesija, dokler Mojzes je djal, de on bo en velik prerok, inu Izaias, de bo velike čuda delal. Audientes autem haec discecabantur cordibus suis, et stridebant dentibus in eum. 
Ter so na le-tu judovski učeniki k s. Štefanu djali: »Joanes Krstnik je bil ta nervekši prerok, inu vener nej bil mesija. Elias je velike čuda delal, inu vener nej bil mesija. Faraonovi mašniki so tudi velike čuda v Egipti doprnašali, vener nejso bili mesija, ampak cuprniki. Salomon je bil ta nermodreši, zakaj sam Bug je k njemu djal: Dedi tibi cor sapiens, et intelligens in tantum ut nullus ante te similis tui fuerit, nec post te surrecturus sit. Inu vener nej bil mesija. Koku tedaj ti se smejš postopit reči, de Kristus je mesija?« 
Odgovori s. Štefan: Spumnite inu premislite, kaj je od Kristusa rekel Joanes Krstnik, kateri nej mogel faliti, zakaj: Fuit homo missus a Deo. Le-ta je očitnu spoznal, de Kristus je mesija, rekoč: Ecce agnus Dei, ecce, qui tollit peccata mundi. Inu cilu hudiči so Kristusa za sijnu božjiga spoznali, kadar: Exibant daemonia clamantia, et dicentia, quia tu es filius Dei. Inu sam oča nebeški je djal, de vsi ludje so šlišali per Jordanu: Coeli aperti sunt super eum, et vox de coelo facta est, hic est filius meus dilectus, in quo mihi bene complacui. Na le-to veliku modrust inu zastopnost s. Štefana našiga, variha, nejso mogli odgovorit. Audientes haec discecabantur cordibus suis, et stridebant dentibus suis in eum. Kir s. Štefan je velik uržoh h gospudu Bogu se obrniti inu ga zahvaliti, rekoč: Mirabilis fasta est scientia tua ex me. Zakaj taku močne inu kraftne so bile njega s. besede, de taiste kamenitna srca so bile omečile inu njih temno pamet rezsvetile, kakor s. Augustinus je zamerkanu pustil: Stephanus martir praedicabat veritatem, et tamquam tenebrosis mentibus, ut eas in lucem educeret, incantabat. Oh velika zastopnost inu muč s. Štefana! Zakaj Kristus je enkrat djal k Judom: Potens est enim Deus de lapidibus istis suscitare filios Abrahae. Ali gdu ne vej, de s. Štefan je bil tu trdu kamejne preobrnil v Abrahamave inu cilu v Božje otroke? Saulus, potle Paulus imenovan, je bil en trd kamen, od kateriga s. Augustinus očitnu pravi: Cum ista petra adhuc esset in infidelitate. Ali gdu je bil njega srca omečil? S. Štefan. Pravi Augustinus: Si Stephanus non orasset, Paulus non fuisset conversus. 
Ti hudobni inu trdovratni Judje, de bi to modrust božjo ne šlišali inu prsileni ne bili pravo vero spoznati, so začeli glasnu vpijti inu zatisnili svoja ušesa inu so vsi kmalu nad njega planili inu so vunkaj pahnili inu so njega s kamenjem posipovali. Ali ne boj se, o s. varih! Ne timeas eos o Stephane! Pravi s. Proculus: Qui te lapidibus appetunt, inscii, et nescii, quamvis nolint scalas tibi ad coelum applicant. Ne timeas eos, qui te lapidibus obruunt, gradus tibi ad coelum faciunt lapides. O srečnu kamejne, žegnani diamanti, kateri sturite štenge do nebes priti s. Štefanu, inu lete štenge so močnejši kakor tih drugih ss. marternikov, katere so bile lesene, kakor pravi s. Bernardus; s. Štefana pak so bile kaminitne, zatoraj močnejši. Scalas sibi ad coelum applicans, et ex lapidibus gradus sibi fecit ad coelum. O žegnane štenge inu stutanženkrat srečne lujtra, katere sturite de nebesa se odprejo inu de sijn božji se pusti vidit na desnici očeta nebeškiga! Ecce video coelos apertos, et Jesum stantem a dextris virtutis Dei. Je z nebes z velikem veseljem sijn božji gledal to nezrečeno močno potrpežlivost s. Štefana; kir s. Hieronimus zamerka, de naš s. varih susebno gnado vmej drugimi svetniki je dosegil, de namreč še živ je g. Boga v nebesih vidil, katere gnade Mojzes nej mogel doseči. Ostende mihi gloriom tuam. G. Bug je bil njemu odgovuril: Faciem meam videre non poteris. Ni ti, ni drugi bodo mene vidili, ampak po smrti; samimu s. Štefanu g. Bug je bil to gnado sturil, de še živ je obliče božje vidil, ali nej čudu, zakaj je bil kakor en angel nebeški, kateri vseskuzi v obliče božje gledajo. Pole njegovi savražniki so vidili, de naš s. varih je bil kakor en angel. Et intuebantur vultum eius, tamquam vultum angeli stantis inter illos. Nej čudu tedaj, de je g. Boga vidil. Video coelos apertos, et filium hominis stantem a dextris Dei. 
Ali meni se sturi čudit, de pravi: Jest ne videm nebesa odprta, dokler dobru vejmo, de vsem pravičnem nebesa so odprta, kakor s. Joanes je bil zamerkal. Ecce ostium apertum in coelo. Morebiti de s. Štefan nej šel v nebu skuzi vrata, skuzi katere ti drugi svetniki gredo? Stonovite se in zamerkajte, N. N., navado, katero nekedaj so rimski cesarji imeli, de kadar en rimski purgar je srečnu svoje savražnike premagal, kadar zupet je v mestu šel, so en kos poštajne podrli inu nove vrata taistimu srečnimu vojščaku sturili, de bi njemu dali zastopit njih veliko željo njega per sebi imeti. Glihi viži se meni zdi, de g. Bug je bil en kos nebes odprl, de bi dal spoznati, koku močnu družba nebeška želi s. Štefana per sebi imeti, kir taku srčnu s svojo zastopnostjo in potrpežlivostjo svoje savražnike je premagal. Oh! Aku takoršna čast se našimu s. varihu godi v tem, kir je še na zemli, gdu bode mogel zgruntat inu zreči čast, katero je prejel, kadar je v nebesa prišel? Mi zdaj le-te ne morimo zgruntat na zemli, zatoraj poflisajmo se taku nedolžnu živeti, de na našo pusledno uro bomo tudi rekli: Video coelos apertos. Kakor nas opomina s. Paulus: Festinemus ingredi in illam requiem. Ne bodmo zanikrni v šlužbi božji, temuč flisik. Festinandum est nobis in haec peregrinatione, quia via longa est vita brevis, vocatio Dei urget, et in mora est periculum. Taku naš uči ta angelski dohtar s. Tomaž. De se bo nad nami dopolnilu, kar od s. Štefana stoji pisanu, namreč: Obdormivit in Domino. V tej viži ne bo grenka smrt, ampak večnu veselu živejne, kakor David pravi: Praetiosa in conspectu Domini, mors sanctorum eius. Inu s. Bernardus potrdi, rekoč: Bona mors, quae vitam non auffert, sed transfert in melius Mors somnus iustorum requies servorum Dei. O srečni stutavženkrat bi mi bili, kadar bi takošno smrt kakor naš s. varih sturili. Le-to gnado bomo, N. N., dosegli, ako nedolžnu bomo živeli, potrpežliv zupernosti tiga svejta prenesli inu čast božjo iskali, kateru uže nam bo od g. Boga sprosil naš s. varih inu pomočnik s. Štefan, h katerimu, N. N., vselej imate vaše zaupajne imeti, zakaj aku on je g. Boga prosil za svoje savražnike, kateri so njega s kamenjem posipali. Lapidabant Stephanum invocantem, et dicentem: Domine Jesu Christe, ne statuas illis hoc peccatum. Koku veliku več bo prosil za vas svoje prijatele, kateri njemu k časti v to sveto cerku njegov peld inu oltar ste postavili &c. Zatoraj vam, N. N., zvejsti inu andohtlivi šlužabniki s. Štefana hočem to lepo historijo povedat inu mojo pridigo sklenit. 
V tem lejti 1147., kadar zamurci so bili v špansko deželo prišli inu veliku mest v svojo oblast prpravili, španski krajl Alphonsus je bil eno veliko vojsko skupaj spravil, meneoč zamurce iz svojga krajlevestva pregnati. Inu nerpoprej je bil oblegil tu mestu Almario inu na pomoč je bil poklical eniga firšta Galzeranus z imenam, ali zamurci so bili špansko vojsko pobili inu Galzerana živiga ujeli inu zvezaniga v močnu jetje zaprli. Kadar le-tu zašliši gospud oča tiga Galzerana, žalosten postane inu pošle k zamurskimu krajlu, de hoče svojga sijnu odkupit inu odrešit. Ali ta neverni inu hudobni krajl silnu veliku zlata inu blaga je hotel imeti inu polek de mu ima stu tih nerlepših dekelc poslati. Gdu more dopovedat, koku močnu žalostni so bili postali ti stariši tiga ulovleniga firšta, kadar so šlišali le-to nespodobno prošno. Zlatu inu drugu blagu so bili vkupaj spravili ali nertežej je bilu stu dekelc najti k šlužbi tiga hudobniga krajla. Vener k zadnimu purgarji so bili sklenili, de oča, kateri ima tri hčere, more eno dati za odreštvu njih firšta inu v tej viži so bili tudi stu deklc zbrali inu vse prpravili, kar je hotel imeti ta zamurski krajl ter so bili k morju poslali, kir ti čolni so le-tu blagu čakali. V tem času Galzeranus nej neč za le-tu vejdil, tenuč nuč inu dan je gospuda Boga prosil, de bi njega z oblasti teh savražnikov rešil inu zlasti vseskuzi je na pomoč s. Štefana klical, kateri je bil varih tvoje dežele. Eno nuč, kir z veliko pohlevnostjo je s. Štefana prosil inu molil, pole s. Štefan se njemu prikaže, ga potrošta inu zapovej, de ima za njim pojti, kar precej Galzeranus se najde na bregu, kir te revne inu žalostne dekelce inu njih ujokane matere so stale inu slavu od svojih hčeri jemale. Galzeranus nej vejdil, kaj le-ta jok inu klagovajne pomeni; vpraša eniga, kaj le-tu pomeni. On njemu vse začne pravit, de namreč za odreštvu firšta Galzerana taistu zlatu, blagu inu deklce imajo zamurskimu krajlu poslati. Takrat Galzeranus na vus glas zavpije: »Stonovite se, moj zvesti purgarji inu purgarce inu vi deklce! Obrišite vaše ujokane oči, zakaj vam nej treba zamurcom v oblast priti, dokler s. Štefan, naš pomočnik, z njih oblasti je mene inu vas rešil.« Vsi se začudijo, kadar štimo svojga firšta šlišijo, ga začnijo gledat, ga poznajo, na kolena padejo, Boga inu s. Štefana začnejo hvalit, de nikar samu Galzerana, ampak tudi te brumne deklce iz oblasti zamurskiga krajla je rešil. Gdu bi mogel dopovedat trošt inu veselje tiga folka inu zlasti hvalo, kateru svojmu pomočniku s. Štefanu so dali? Inu kadar skupaj so v le-tu mestu Baga rajžali inu poli mile daleč cerku s. Štefana ugledali, vsi so bili na kolena pokleknili inu njih s. variha pohlevnu zahvalili. Inu Galzeranus taistem deklcam je bil veliko doto šenkal inu bogatom gospudom za neveste dal inu veliku zlata cerkvi s. Štefana šenkal inu k zadnimu je bil svejt zapustil inu v orden s. Bernarda stopil inu svetu je živil inu tudi ta nebeški lon dosegil. Oh srečni tedaj taisti, kateri timu s. pomočniku se prporočijo, dokler takoršne velike gnade skuzi njegovo prošno dosežejo. Ali nej čudu, dokler tudi za svoje savražnike je g. Boga prosil inu gnado božjo taistom dosegil, kakor s. Peter Damianus pravi: lnimicorum numerositas per preces s. Stephani ad numerum amicorum Dei transivit. Zatoraj tudi mi, tvoji šlužabniki, se troštamo, de v naših potrebah nam boš na pomoč prišel inu gnado božjo sprosil, de do vekoma bomo v tvojm tovarštvi g. Boga hvalili inu častili. Amen. 

NA DAN S. AGNES − DIVICE INU MARTRNCE 
Gaudeamus, et exultemus, et demus gloriam ei; quia venerunt nuptiae Agni, et uxor eius praeparavit se. 
Veselimo se inu bodimo veseli inu dajmo njemu čast; zakaj tiga jagneta ohcet je prišla inu njega žena se je prpravila. Apoc. c. 19. 
Jest najdem, de vselej ti učeni so djali inu ta nucni uk dajali, de ta, kateri se hoče dobru oženit, ima gledat, de svojo gliho vzame, aku hoče v miru inu lubezni živeti inu potroštan biti. Sicer če ne bo svojo gliho našel, težku bo potroštan živil, kakor Ovidius je zapisanu pustil: Quam male inaequales veniunt ad aratra juvenci. lam praemitur magno coniuge minor. Non honor est, sed onus species laesura ferentes. Si qua voles apte nubere, nube pari. Inu en drugi cilu pravi, de bi imena tudi glih mogla imeti. Za tiga volo gospud Bug, kadar je bil prložil en puštob imenu Abrahamu, je bil tudi prložil en puštob imenu njegove žene, kakor je zamerkanu v s. pismu. Gen. c. 17.: Nec ultra vocabitur nomen tuum Abram, sed appellaberis Abraham, quia patrem multarum gentium constitui te. Inu dokler tvojmu imenu sem en puštob prstavil, morem tudi imenu tvoj žene en puštob prložit. Dixit quoque Deus ad Abraham: Uxorem tuam non vocabis Saraj, sed Sarram. Kateru skrivnust je zamerkal Chrysostomus, rekoč: Quemadmodum nomine imposito significavi, quod pater sis turus multarum gentium, ita, et uxori tuae similiter appono litteram, erit ita Sarra nomen eius. Zatoraj tudi sin božji, kadar je hotel za svojo nevesto vzeti človeško dušo, vedeoč, de nej bila njemu gliha, dokler on je bil stvarnik, ona stvar, on bogat, ona uboga, on vsigamogoči, ona slaba, on visok, ona nizka, on moder, ona preprosta, on lep, ona grda; za tiga volo z nebes je bil na zemlo prišel, de bi popolnama človeški duši glih ratal, kakor očitnu pravi s. Petru Cellensis: ldcirco in thalamo contraxit se paulominus minoratus ab angelis, exuit vestimentis gloriae, accintus cilicio, deposuit fortitudinem, circumdatus infirmitate, ut per omnia nobis similis fieret. De bi v tej viži svoj nevesti človeški duši glih ratal. Ali vener susebno gnado inu lubezen je izkazal naši pomočnici s. Agnes, divici inu martrnci, dokler ta ženin nebeški Kristus Jezus celu ime je hotel naši s. pomočnici glihi imeti. 
Zakaj, o sveta pomočnica naša, aku tebi je ime Agnes, tvoj nebeški ženin je tudi hotel imenovan biti: agnus. Ecce Agnus Dei, je djal s. Joannes Krstnik. Taku de če en sam puštob preložimo v ime tiga ženina, namreč e namejsti puštaba u, taku ženin bo AGNES. Če pak nevesti namejsti puštaba e postavimo u, taku bo AGNUS. Oh, stutavženkrat srečna si naša s. pomočnica, v tem kir tvoj nebeški ženin cilu ime ima kakor ti. Inu tudi kadar tebe je bil za svojo nevesto poročil, v podobi eniga krotkiga jagneta se je bil prikazal, vedeoč, de ti nikar li z imenam, ampak tudi z djajnom si bila enu nedolžnu jagniče. Zatoraj: Stans a dextris eius Agnus nive candidior, Christus sibi sponsum, et martirem consecravit. Za tiga volo le-ta sama ohcet susebnu v nebesih se obhaja, dokler tu jagne božje je za svojo nevesto enu nedolžnu jagne izvolil, namreč Jezus, sin božji, pomočnico našo sveto Agnes. Zatoraj: Gaudeamus, exultemus, et demus gloriam ei, quia venerunt nuptiae Agni, et uxor eius praeparavit se. Inu ravnu le-tu bom, N.N., izkazal, koku naša s. pomočnica se je bila h tej ohceti prpravila k našimu nauku. 
Pomočnica naša s. Agnes je bila hči eniga žlahtniga inu mogočniga rimskiga gospuda. Ona je bila taku lepa, de v celem Rimi nej bilu lepši gospodične inu tudi bogaboječiši, kakor pravi s. Ambrož: Erat pulchra facie, sed pulchrior fide. Inu kumaj je bila pamet dosegla, de vsa se je bila zalubila v g. Boga inu de per Bogu v gnadi bila, vse, kar je vejdla, de njemu je dopadeče, tu je sturila, inu kar je njemu zuper, tiga se je varvala sturiti. Je vejdla s. Agnes, de svejt inu njegov djane je g. Bogu zuper, zatoraj kar nerveč je mogla, taistiga je savražila inu proč se držala. Je vejdla, de nenucne besede g. Bug savraži inu s. molitvo lubi, zatoraj z ust s. Agnes nihdar nej bilu šlišat ene nenucne besede, ampak vseskuzi je molila inu g. Boga častila. Je vejdla, de g. Bug ofert inu prevzetnost ne more trpeti, inu de ponižajne inu pohlevnost njemu dopade, zatoraj z besedo, z mislijo inu gvantajnam je vselej bila pohlevna inu druge prevzetnosti nej imela, ampak de vse, kar je na zemli, je zaničovala inu samu tu nebešku je štimala inu taku bogaboječe je živela, kakor de bi očitnu g. Boga vidla. Taku de žiher se bom podstopil od naše s. pomočnice reči, kar s. Chrysostomus je od s. Ioannesa Krstnika rekel, namreč: Non fert praesente Domino contineri, non sustinet naturae expectare terminos, sed contendit praesignificare venientem salvatorem. Zakaj s. Agnes še cilu mlada je bila začela pridigvat ajdom prihod Kristusav inu jih učiti to pravo božjo vero, katera zapovej samiga praviga živiga Boga molit inu iz celiga srca lubit. Nad katerem se nej mogel zadosti prečudit s. Ambrož, rekoč: Infantia quidem computatur in annis, sed erat senectus mentis immensa. O devotio supra aetatem, virtus supra naturam, ut mihi videatur non hominis habuisse nomen, sed oraculum martiris, quod indicavit quid esset futura. Ah, N.N., vidite, koku flisnu inu skrbnu naša s. pomočnica se je prpravljala, de bi vredna nevesta krajla nebeskiga ratala. Et uxor eius praeparavit se. 
Inu dokler s. Agnes je dobru vejdla, de nevesta se nerhitrej zamiri svojmu ženinu, kadar ona tu nermanši znamine lubezni izkaže enimu drugimu, zatoraj tiga se je ble varvala inu bala, kakor te grenke smrti, vedeoč, de nebeški ženin pravi: Ego Deus zelotes! Inu de kadar zamerka, de druge lubi raven njega, močnu ga rezsrdi, kateru nam je hotel zastopit (dati) s. Hieronimus, rekoč: Nisi Deus amaret humanum naturam, nunquam zelaretur eam, et in similitudinem mariti peccatum ulcisceretur uxoris. Le-tu je dobru vejdla naša s. Agnes, desilih mlada, zatoraj nej hotela obeniga drugiga lubit, ampak samiga svojga nebeškiga ženina, kakor bote šlišali. 
En dan ugleda to lepo divico, našo pomočnico, sin tiga nerbogatišiga inu neržlahtnišiga rimskiga gospuda Sinfroniusa. V le-to silnu močnu se zalubi; inu dokler je zvejdil bil, de tudi ona je žlahtniga inu bogatiga stanu, sklene le-to za svojo nevesto snubit ter nerpoprej taisti pošle šenkat en žlahtni inu veliku vredni dar. Ali s. Agnes nej hotela nikar taistiga pogledat, veliku minje obdržat. Kadar on le-tu šliši, sklene, de hoče pojti ž njo govorit, meneoč, de, kadar ga bo vidla inu šlišala, bo rada prvolila njega vzeti. En dan, kadar s. Agnes sama je bila doma, gre v hišo ter te nerlepši inu sladkejši besede začne pruti s. Agnes govorit inu veliku žlahtneh reči taisti šenkat hoče. S. Agnes pak srditu k njemu se obrne, rekoč: Discede a me pubulum mortis, quia iam ab alio amatore praeventa sum. Poberi se proč od mene špiža te smrti, prložnost tiga greha, glava peklenska. Pusti me z mirom, zakaj sem z enem drugem v oblubi, v kateriga sem vsa zalublena inu on v mene. Ti si prepoznu prišel; inu desilih poprej bi prišel, jest bi n hotela tebi imeti, de bi si lih bil rimski cesar, zakaj moj ženin je žlahtniši, lepši, bogatiši, pametniši inu lubezniviši, kakor vsi ludje tiga svejta. On je taku cartan, de njegove besede so sladkejši kakor med inu cukar. Taku častit, de angeli njemu na šlužbo strežejo. Je taku čist, de ena divica ga je porodila. Ima taku svetle oči, de sonce pruti taistom je temnu. On drugači lepši šenkinge je meni šenkal, kakor so le-te tvoje. Ipsi sum desponsata, cui angeli serviunt. Annulo suo subarrhavit me Dominus meus lesus Christus, et tamquam sponsam decoravit me corona. Dexteram meam, et collum meum cinxit lapidibus pretiosis, tradidit auribus meis inaestimabiles margarittas. Ne vidiš li, de cilu moje lica je zapečatil s svojo krivjo. Sanguis eius ornavit genas meas. Posuit signum in faciem meam, ut nullum praeter eum amatorem admittam. Zatoraj: poberi se proč od mene ter ne misli več na mojo peršono. 
Zdaj bi hotel jest od tebe, s. pomočnica naša, vejdit, zakaj ženin nebeški je zapečatil tvoja lica s svojo s. krivjo? Vejste zakaj, N.N.? Spumnite, de nekedaj g. Bug je bil sklenil pomorit to prvo rojene po celem Egiptu, zatoraj je bil zapovedal enimu angelu, de on ima vse hiše ponoči obhodit inu vse te prvorojene pomorit. Izraeliterov pak de se ima šonat inu obeniga umorit, kar Izraeliterjom šliši, zakaj taisti so samiga praviga Boga molili, Egipčeri pak so druge bogove molili. Inu de bi ta angel te ne premerkal, zapovej g. Bug lzraeliterjom, de imajo enu mladu jagniče zaklati inu s taisto krivjo njih hišne vrata oškrofiti. Et sumentes de sanguine eius, ac ponent, supra utrumquae postem, et in superliminaribus domorum. Inu kir bo angel le-tu kri vidil, ne bo obeniga v taisti hiši umuril. Erit autem sanguis vobis in signum in aedibus, in quibus eritis. Et videbo sanguinem, et transibo vos. Nec erit in vobis plaga disperdens. Le-tu, kar se je godilu nekedaj v Egipti, se tudi godi ob našem času, zakaj taisti, kateri lubjo druge bogove, bodo z mečam pravice božje posekani, kakor lepu je zamerkal s. Bernardus, rekoč: Nonne stat angelus Domini, qui feccet te mediam, si forte quod avertat ipse alterum amatorem admiseris? Zatoraj dokler s. Agnes nej nihdar obeniga drugiga lubila, ampak svojga ženina nebeškiga, katerimu svoje srce, dušo inu telu z mladiga je bila ofrala, za tiga volo spodobnu ženin nebeški s svojo krivjo je bil zaznamenaval našo s. pomočnico. Sanguis eius ornavit genas meas. Zatoraj meč tiga srda božjiga se nej smejI k Agnes, pomočnici naši, prbližat, dokler obeniga drugiga nej lubila, ampak svojga ženina nebeškiga. Posuit signum in faciem meam, ut nullum praeter eum amatorem admittam. 
Za tiga volo nej hotela pošlušat te zalublene besede tiga rimskiga gospuda, ampak zdrznu reče: Discede a me pubulum mortis, quia iam ab alio amatore praeventa sum. Kadar ta zalubleni mladenič je šlišal inu zamerkal, de nej upajna Agnes pregovorit, de bi ga lubila, od velike žalosti je bil zbolel inu v postelo se položil, kakor en drugi Amnon zavolo lubezni, katero je imel pruti tej lepi Thamar, od kateriga s. pismu pravi: Deperiret eam valde, ita ut propter amorem eius agrotaret. Sinffronius, njega oča, se prestraši, pošle hitru klicat te neručeniši arcate, taistom oblubi velik lon, ako bodo sinu ozdravili. Skušajo veliku arcni, ali vse zabstojn, dokler arcati zamerkajo, de le-ta bolezen inu težava pride od prevelike lubezni, kakor k zadnimu svojmu očetu je bil spoznal, de ta lepa Agnes je uržoh njegove bolezni, od katere bolezni taku piše s. Ambrož: Inter haec lecto prosternitur, et per alta suspiria amor medicis aperitur. Fiunt nota patri, quae fuerunt iam dicta a filio, ad petitionem virginis revolvuntur. Kadar oča le-tu šliši, sam gre obiskati stariši s. Agnes ter silnu žlahtne inu veliku vredne šenkinge s sabo nese. Putans eam maiora velle accipere ornamenta, omnium lapidum pretiosorum secum detulit gloriam, atque omnes mundi huius divitias repromittere si consensum suum eius conjugio non negaret. Takrat s. Agnes se obrne k Sinffroniusu ter pravi: »Moj ženin nebeški veliku lepši šenkinge je meni oblubil dati, katere tem tvojem prglihane so ravnu kakor zlatu pruti železu, kakor sonce pruti temi, kakor nebesa pruti zemli. Thesauros incomparabiles mihi ostendit, quos mihi se daturum promisit.« 
Jest bi hotel vejdit, zakaj ženin nebeški takoršne neprešacene šenkinge oblubi naši s. pomočnici, v tem kir drugem svetem divicam nej bil takoršne žlahtne šenkinge oblubil? Zakaj jest berem, de s. Catharini Senenski namejsti zlate krone je bil dal eno bodečo trnjevo krono. S. Theresi namejsti zlatiga prstina je bil dal en železni žebil. Zakaj tedaj s. Agnes da eno zlato krono? Ciclade auro texta, et immensis monilibus ornavit me. Inu cel život te svetnice je bil z zlatimi kameni inu perIni pokril. Dexteram meam, et collum meum cinxit lapidibus pretiosis, tradidit auribus meis inaestimabiles margaritas, et circumdedit me vernantibus, atque coruscantibus gemmis. Zamerkajte, N.N., kaj pravi Cassianus, de nekedaj obena žena nej smejla zlatiga gvanta nosit, temuč krajIica. Non licebat portare vestes aureas nisi reginis. Ah, zdaj zastopem, zakaj s. Agnes, ženin nebeški, je bil po celem životu pokril z zlatam, dokler je hotel, de s. Agnes vmej drugimi s. divicami bi imela spoznana biti za krajIico, zakaj s. Agnes dopelt martro je bila prestala, namreč martro te smrti inu sramožlivosti, kakor je zamerkal s. Ambrož: Habetis igitur in una hostia duplex martirium, pudoris et religionis. 
Zakaj kadar Sinfronius je vidil, de ne more neč z lepem inu dobrem opravit, se čez s. Agnes močnu rezsrdi ter pošle rihtne hlapce, de imajo taisto zvezano k njemu v hišo prpelati; bugajo ter jo prpelejo. Sinffronius le-to sodbo čez s. Agnes sturi, de ima malike molit, ali pak de jo bo sturil v hišo teh lotrc pelati, de vsaketeri bo žiher ž njo nečistost tribal. S. Agnes pak odgovori, rekoč: »Koku hočeš, de bi jest tvoje malike molila, kateri so mrtvi inu podobe hudičave, dokler jest n hočem cilu tvojga sina, kateri je en živ človek za mojga ženina imeti? Če pak po sili v to lotrsko hišo boš zapovedal mene pelati, imam upajne v mojga ženina nebeškiga, de bo on mene pred nečistimi lotri obvarval, de mojga divištva ne bom zgubila, ravnu kakor je bil rešil taistu nedolžnu jagniče pred tem požrešnem vovkam, kakor je Izaias prerokoval: Habitabit lupus cum agno. Inu če moj ženin, kateri je pravi Bug, je bil Davidu dal možnost, de z ust tih levov inu medvedov je te nedolžne avčice rešil, se troštam, de tudi mene bo rešil od lotrov.« Kadar te besede šliši, ta hudobni Sinffronius zapovej rihtnem hlapcom, de sveto divico do per nagiga sleči, de bi on inu sin njih nesramne očesa mogla nad lepoto te čiste divice nasitit. Oh, kaj z eno veliko žalost inu bridkost je takrat v svojm srcu počutila s. Agnes! Rajši vsako drugo veliko martro bi bila trpela, kakor de bi naga imela pred moškimi peršonami stati. Kadar so jo slačili, milu se je jokala. Ah, spumni Agnes na tvojga nebeškiga ženina, kadar so ga imeli križat, kateru je tudi njemu taku grenku naprej prišlu, de čez obeno martro se nej tožil, ampak čez le-to samo, rekoč: Tota die verecundia mea contra me est. Inu Marija Divica s. Brigidi je djala, de tvoj ženin Jezus Kristus nad tem nervekši martro je počutil. Dum patiebatur erubescentiam nuditatis suae. Vener ne boj se, s. pomočnica naša, zakaj ravnu kakor oča nebeški svojmu sinu inu ženinu tvojmu je bil na pomoč prišel, v tem kir je bil poslal takoršno temo, de obeden nej mogel Kristusa nagiga na križu rezpetiga vidit. Facta hora sexta, tenebrae factae sunt per totam terram usque ad horam nonam. Inu tudi se je bilu taku zgodilu, zakaj kakor so bili to s. divico slekli, ženin nebeški je bil taisti na pomoč prišel, kakor potrdi s. Ambrož: Statim autem, ut spoliata est crine resoluto, tanquam densitatem capillis eius divina gratia concessit, ut melius videtur fimbriis eorum, quam vestibus tecta. Jest sem dobru vejdil, de tvoj ženin nebeški ne bo prpustil tebe nago vidit, dokler tudi uni dobrutlivi oča, kadar je vidil svojga nepokorniga inu zgubleniga sinu nagiga, precej je bil zapovedal, rekoč: Afferte cito stolam primam, et induite illum. Ta prvi gvant, kateriga bote našli v moj hiši, s taistom pokrite mojga sina. Glihi viži je s tabo sturil tvoj nebeški ženin, kakor s. Maximus piše: Nam spoliata virgo tegitur crinibus, et nudata ab hominibus pessimis, vestitur ab angelis bonis. Ah s. pomočnica naša! Koku ti si glih tvojmu ženinu nebeškimu, kateriga oča nebeški je bil zakril s temo, tebe pak je zakril z lasmi. 
lnu s tiga čuda jest zamerkam inu spoznam tvojo angelsko čistost, dokler g. Bug je bil ta veliki mirakel sturil, de tebi taku na naglom lasje do tav so bili zrasli, de obeden nej vidil tvojga nagiga života. Eva, kakor je bila zamerkala, de je naga, je tekla se skriti pod en figav drev, tebe pak g. Bug pokrije poprej, kakor si naga bila, de bi od velike sramožlivosti ne umrla. Ali pak bom rekel, de g. Bug je bil s. Agnes z lasmi pokril, nikar li k znaminu te angelske čistosti, ampak tudi k znaminu te velike pokorščine, katero je pruti g. Bugu imela. Zakaj sem bral, de concilum Grangrese je bil zapovedal panat taisto ženo, katira bi svoje lasi si odrezala k znaminu, de n hoče svojmu možu pokorna biti. Si quae mulier crines attondeat; quod ei Deus ad subiectionis materiam tribuit, tanquam praetium dissolvens obedientiae, anathema sit. Oh častita Agnes, kir ti nejsi bila lasje tvoje ostrigla, ampak g. Bug jih je bil nagmeral k znaminu tvoje velike pokorščine pruti tvojmu nebeškimu ženinu. Inu nikar li z lasmi, ampak tudi s svetlobo nebeško je bil g. Bug zakril nagoto naše s. pomočnice, kakor sama pravi: Induit me Dominus ciclade auro texta. Kir morem žiher od s. Agnes reči: Amicta lumine sicut vestimento. Zdaj meni naprej pride, kar vpraša ta učeni Tostatus, če v nebesih bodo nagi ali pak oblečeni. Odgovori, de bodo gvantani s svetlobo nebeško. Oh izveličena s. Agnes, de še na zemli je bila ogvantana, kakor bodo v gvanti v nebesih ti izvoleni. Ali jest se ne čudem, zakaj spumnim, de tudi tvoj ženin nebeški na tem hribu Tabor s svetlobo nebeško se je bil pokril. Resplenduit facies eius sicut sol vestimenta autem eius facta sunt alba sicut nix. V tem tudi si mogla glih biti tvojmu nebeškimi ženinu, zatoraj s svetlobo nebeško je bil tebe pokril. 
Inu desilih ta veliku čudu Sinffronius je vidil,vener se nej pobulšal, ampak zapovej to s. divico v hišo teh lotrc pelati, de bi po sili divištvu zgubila. Ženin nebeški pak pošle eniga angela divištvu svete neveste varvat. Igressa Agnes turpitudinis locum, angelum praeparatum invenit. Je rejs, de veliku nečistih lotrov so v to hišo tekli, meneoč svoje nesramne želje napolnit z le-to lepo divico, kumaj pak so v kambro stopili inu to veliko svetlobo tiga angela ugledali, precej veliko grevingo v srci so počutili inu čistu živeti oblubili, kakor pravi s. Maximus: Denique populos, quos praeco ad libidinem invitaverat, et virgo ad castitatem obtinuit, et quos ad eam diabolus inquinatos induxit, illa a se mundos ejecit. Oh, koku glih si ti nevesta svojmu ženinu, od kateriga stoji pisanu: Ecce agnus Dei, ecce qui tollit peccata mundi. Glihi viži zamorem od tebe reči: Ecce agnus Dei, ecce qui tollit peccata mundi. Zakaj vsi taisti, kateri so v kambro prišli, so bili polni grehov, ali s. Agnes od grehov jih je rešila inu k pravi veri prpravila, kakor s. Ambrož potrdi: Interea lupanar, efficitur locus orationis, in quo omnis, qui fuisset ingressus, adoraret, et veneraretur, dans honorem immenso lumini. Nej čudu, zakaj ženin nebeški je bil enu jagne, kateru je oblast imelu čez te grešne srca, taista pravične sturiti, zatoraj ti s. preroki so prosili, de bi naj svejt prišel, rekoč: Emitte agnum dominatorem terrae. Glihi viži s. Agnes je imela to oblast te grešne ludi pravične inu bogaječe sturiti. Oh, s. pomočnica naša, koku glih si svojmu nebeškimu ženinu. 
Vmej drugimi je bil prtekil tudi ta zalubleni Sinfroniav sin, meneoč svoje nečiste želje nasitit s to lepo divico, kateru tulikajn je želel za svojo ženo imeti inu se nej šonal angela, ampak prevzetnu se k s. Agnes prbliža ter je hotel taisto objeti; pole en velik strah ga obide ter na tla pade inu hudič se prikaže inu ga zadavi. Kadar le-tu zašliši Sinfronius, de njegov sin je umrl, ob velike žalosti je hotel cagat. Teče gledat, ga najde mrtviga, pohlevnu začne prosit s. Agnes, de bi sprosila od svojga nebeškiga ženina, de bi zupet njegov sin oživil, ter oblubi, de hoče spoznati, de Kristus je pravi Bug. Poklekne s. Agnes, prosi inu moli svojga ženina nebeškiga, kar precej ta mrtvi živ gor vstane ter na vus glas začne po Rimi šrajat: »Nej obeden pravi Bug, ampak sam le-ta, kateriga kršeniki molijo inu ta divica Agnes za svojga ženina je izvolila. Tiga vsi ludje imamo za ediniga, praviga, živiga Boga molit, aku n hočemo pogubleni biti!« Oh srečna pomočnica naša s. Agnes, katera si glih tvojmu ženinu nebeškimu, kateri te duše s temnic je bil rešil; ti tudi dušo tiga mladeniča z večnih temnic si rešila. Ti hudobni inu trdovratni ajdovski mašniki pak se so bali svoj lon inu dobiček zgubiti, zatoraj so tem preprostem ludem zastopit dali, de ona je cuprnca inu de skuzi cuprnijo te čuda dela; ter začnejo ajdje dražit, de bi taisto živo imeli sežgati. Bugajo te hudobne folš mašnike, en velik ogin zanetijo inu to sveto divico živo v ogin vržejo, ali plamen daleč od te s. divice stopi ter vse taiste ajdovske mašnike inu rihtne hlapce sežge inu cilu nikar en las nad s. Agnes ne zgori. Takrat ona vzdigne svoje oči pruti nebesam ter pohlevnu g. Boga zahvali, rekoč: Benedico te pater Domini mei Jesu Christi, quia per filium tuum ignis extinctus est a latere meo. Na le-te besede ogin je bil precej ugasnil inu s. Agnes pres vse škode vun stopi. Kadar ludje su le-tu vidili, na vus glas so vpili: »Pravi, živi Bug je ta, kateriga Agnes moli, kateriga tudi mi hočemo molit!« Oh pomočnica naša! Če od tvojga ženina stoji pisanu: Lucerna eius est agnus, žiher tudi od tebe bom rekel, de si bila lampa rimskiga mesta, dokler si bila resvetila z lučjo s. vere te temna srca tiga ajdovskiga folka. Lucerna eius est Agnes. 
Ali dokler ženin nebeški je imenovan Agnus occisus ab origine mundi. Tudi s. Agnes, de bi svojmu ženinu glih bila, pride rabel ter jo pele na rihtni plac. Agnes z velikim vesejlam je šla inu ravnu kakor Jeremias je djal od Kristusa: Sicut Agnus, qui portatur ad victimam, glihi viži s. Agnes kakor enu nedolžnu jagne prpogne svojo glavo pred rabelnam. Ali rabel se prestraši, kakor je zamerkal s. Ambrož, rekoč: Cerneres trepidare carnificem, quasi ipsi addictus fuisset, tremere percusoris dexteram, pallere ora alieno timentis periculo, cum puella non timeret suo. K zadnimu vener tej nedolžni avčici glavo odseka, kar precej zemla se strese od žalosti, ravnu kakor se je bila stresla, kadar jagnje božje Kristus Jezus je bil umrl na križu. Et terra mota est. Ter precej po smrti se prikaže očetu inu materi svetlejši kakor tu rumenu sonce ter jih je troštala, rekoč: Congaudete mecum, et congratulamini, quia cum his omnibus lucidas sedes accepi. Ah, s. pomočnica naša, iz srca mi se rezveselimo s tabo, de si v krajlevestu tvojga nebeškiga ženina prišla, s katerem do vekoma boš krajlovala. Ah te pohlevnu prosimo: Prosi za nas tvojga nebeškiga ženina, de bi tudi nam gnado dal v njegovo krajlevestu priti. Amen. 


